DL: Po nesreči z bikom samo še prodaja mleka

22.7.2018 | 17:00

Milan Kelšin je pred tremi leti prevzel vodenje kmetije.

Danes imajo okrog 50 glav živine, od tega 27 krav molznic.

Milan Kelšin pred tremi leti pustil službo in se posvetil delu na kmetiji – Danes imajo okoli 50 glav živine – Njihovo mleko je ocenjeno kot najboljše – Bik ga je stisnil v steber

Pred dnevi se je v Žužemberku mudil kmetijski minister Dejan Židan, ki si je med drugim ogledal tudi kmetijo Milana Kelšina. Mladi prevzemnik se je pred leti odločil, da pusti službo in se povsem posveti delu na kmetiji ter tako nadaljuje družinsko tradicijo.

Z živinorejo se je ukvarjal že njegov dedek, temelje današnje kmetije pa je postavil oče, prav tako Milan, ki se je pred skoraj štiridesetimi leti odločil, da se z vznožja strme ulice Breg, kjer je bilo kmetovanje težko, preselijo na obrobje vasi v smeri proti Stavči vasi. Zgradili so hišo in postavili hlev, v katerem je bilo sicer le nekaj glav živine. Oče je zemljo počasi dokupoval, pri delu pa mu je od malega pomagal tudi sin Milan, ki je pred tremi leti prevzel vodenje kmetije. »Pred tem sem delal kot trgovec v zadrugi, nato pa sem nekaj časa vozil na špediciji. Z leti sem se tega naveličal, in ko sem med vožnjo gledal, kako se ponekod pasejo krave ob cesti, me je prešinila misel, da bi se doma ukvarjal s kmetijstvom. Oče je imel takrat tudi nekaj težav s hrbtenico in čez noč sem se odločil, da poskusim s kmetijstvom,« pripoveduje mladi prevzemnik.

Takrat so imeli doma 25 glav živine, od tega 10 krav, ostalo pa teleta. Zadal si je povečati kmetijo, zato je zgradil prizidek, dokupil zemljo v okolici in med drugim začel rediti tudi bike. Danes imajo okoli 50 glav živine, od tega 27 krav molznic, ostalo pa so plemenske telice. »Bike pa sem nehal rediti, kajti lani me je eden skorajda ubil. Opazil sem, da se je nekako odvezal, in želel sem ga ujeti. Bilo je ponoči in me je presenetil. Stisnil me je v steber in me vrgel med telice. Še sreča, da se nisem huje poškodoval. Bika mi je uspelo ujeti, nato pa sem ga tako kot tudi vse ostale prodal,« opisuje dogodek, ki bi se lahko tudi tragično končal.

NAJBOLJŠE MLEKO

Danes teden stare bikce takoj proda naprej. »So zelo iskani, in če bi jih trenutno imel deset, bi jih takoj prodal,« pravi Milan in doda, da telice ostanejo doma za naprej. Tako je njihova glavna panoga prodaja mleka Ljubljanskim mlekarnam. Na dan ga namolzejo okoli 600 litrov, Milan pa se pohvali, da je njihovo mleko ocenjeno kot najboljše. »Cena mleka je v zadnjem obdobju spet precej padla. Še decembra je bila brez dodatka na beljakovine in maščobo 30 centov na liter, zdaj je le še 25 centov. Bila pa je že samo 19 centov na liter. Nekaj časa je bila resna kriza. Vse, kar sem takrat zaslužil, so krave pojedle nazaj. Delali smo samo za preživetje,« pravi naš sogovorec, ki se zaveda, da je treba v kmetijo tudi vlagati, drugače si težko konkurenčen ostalim.

Kelšinovi se vsako leto zato lotijo kakšne investicije. Lani so denimo posodobili silose, uredili gnojnično jamo in v hlevu obnovili polovico dotrajanih stojišč za krave, drugo polovico pa načrtujejo v prihodnje. Da bi povečali število krav, za zdaj ne razmišljajo, saj je zaradi razgibanega terena zelo težko napraviti dovolj hrane. »Parcele so majhne in povrhu še razdrobljene. Površine so strme in precej je tudi kamenja,« pripoveduje Milan, ki obdeluje okoli 15 hektarjev lastne površine, sedem hektarjev pa ima še v najemu. Lanska letina je bila zaradi suše slaba, krme je bilo za pol manj kot predlani. Če ne bi imeli zaloge, bi morali seno dokupiti. Letos za zdaj dobro kaže, a lahko se hitro spremeni.

Na vprašanje, ali se je pred tremi leti pravilno odločil, odgovarja, da mu za zdaj še ni žal, vendar če bi moral kmetijo ustvariti povsem na novo, se v to ne bi podal. »Vrednost vsega, kar kmetje pridelamo, je majhna, kar moramo kupiti, pa ogromno stane. To je problem,« pravi Milan, ki ob tem dodaja, da država in tudi lokalna skupnost pomagata s subvencijami, vendar je z razpisi vse preveč dela, kajti veliko je birokracije.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 26. aprila 2018

Besedilo in fotografiji: Rok Nose