DL: Portret tedna - Sašo Đukić

25.3.2024 | 14:40

Sašo Đukić je človek s številnimi obrazi. Je filmski ustvarjalec, amaterski igralec, režiser, pisec besedil in pevec, profesor slovenskega jezika s književnostjo, prostovoljec, rezervni častnik slovenske vojske, kreativni producent in še kaj, a širša javnost ga pozna predvsem po liku mame Manke. Ta znana Dolenjka je pred kratkim dopolnila 35 let in svoj življenjski praznik obeležila na velikem koncertu v Novem mestu.

Mama Manka je plod Saševe domišljije, ki ga je odlikovala že v osnovni šoli in izbruhnila v srednji. Rodila se je na hodnikih novomeške gimnazije, ko je bila Sašu leta 1988 zaupana šolska videokamera. »Lik je spontano nastal med druženjem s prijatelji, vendar v njem nisem videl sebe, še manj, da bi stopil pred kamero. Ker pa z nobenim od potencialnih igralcev nisem bil zadovoljen, sem se sam oblekel v prepoznavne obleke, drugo pa je zgodovina,« pove Sašo, ki je bil v preteklosti že dvakrat na tem, da gre mama Manka v pokoj, a kot zdaj kaže, bo še nekaj časa sejala dobro voljo med ljudi.

Vsi, ki ga poznajo, vedo, da je njegova velika strast film in vse, kar je povezano z njim. Že v osnovni šoli je spisal scenarij po kratki zgodbi Raya Bradburyja. »Ta zgodba o zaljubljeni ženi ima posebno mesto v mojem srcu in upam, da jo bom nekoč spravil na veliko platno ali pa vsaj na male zaslone.« Filme je najpogosteje snemal s Francijem Kekom, s katerim sta sodelovala že v legendarni oddaji Vašega kanala Mala klinika cinizma. Omenimo le filme Klinika, Spomini mame Manke, Milice, Na svoji Vesni in Odprti oddelek, prste pa je imel tudi pri drugih projektih, kot so Nekaj sladkega, Gola resnica, Prigode kmeta Pajota, Kriza 4 Life in drugi. Skupno je v njegovem opusu kar 15 celovečercev. »S Kekom še nisva povedala vsega, do leta 2037 želiva posneti Milice 3, saj je vsako nadaljevanje sledilo z 20-letno razliko,« doda.

Sašo je bil že kot mladostnik velik ljubitelj najbolj znanega tajnega agenta 007, ima tudi zavidanja vredno osebno zbirko o Jamesu Bondu. »Imel sem srečo, da sem enega od igralcev, ki ga je upodobil, tudi osebno spoznal. Srečanje z Rogerjem Moorom, ki je nastopil celo v filmu Na svoji Vesni, je bilo gotovo eden mojih življenjskih vrhuncev. Saj veste, sem večni ljubitelj Bonda.«

Po gimnaziji je želel študirati režijo, a mu na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo ni uspelo priti. »Sprva sem obžaloval, kasneje pa vse manj. Zdaj lahko rečem, da sem dosegel, kar sem želel. Ustvarjam na področju, ki me veseli. Bolj sem vpet v televizijsko delo, največ pa mi pomeni, da sem lahko ustvarjalen. Če bi končal študij režije, bi najbrž zgolj snemal filme in ne bi toliko ustvaril, saj je v Sloveniji premalo denarja za sofinanciranje filmskih projektov,« meni 51-letnik, ki je kot dijak med drugim honorarno delal tudi na Studiu D.

Trenutno je del ekipe, ki postavlja povsem nov koncept v medijskem svetu. »Ustvarili smo radiovizijo, to je radio, ki ga tudi gledamo. Pilotsko smo pred dvema letoma zagnali TV Veseljak Golica, lani aprila pa še Aktual TV. Sem kreativni vodja projekta in tudi odgovorni urednik omenjenih televizij, pred tem pa sem bil kreativni producent na Radiu 1,« pravi Sašo Đukić, ki je po študiju na filozofski fakulteti prvo službo našel v novomeškem Društvu za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD). »Z DRPD-jem sem bil povezan od samega začetka, sprva kot prostovoljec, kasneje tudi profesionalno, in to vse do leta 2000. Bil sem neke vrste koordinator nevladnih organizacij na področju socialnega varstva. Z veseljem se odzovem vsakemu njihovemu klicu, sploh če me pokliče Branka Bukovec, ki jo izjemno cenim.«

Kot mama Manka je izdal štiri zgoščenke, ob njeni 25-letnici napisal knjigo, sodeluje pa še z vrsto glasbeniki. »Glasbo, ki jo izvajam, največkrat napišem sam, sploh pa besedila. Seznam tistih, s katerimi sem sodeloval, je izjemno dolg. Mačkoni, ansambel Rubin, Mladi Dolenjci, ansambel Pogum, ansambel Vasovalci, Novi spomini, ansambel Skovik, Toni Sotošek, Aleš Čadež, Raay, Jani Lipičnik, Rock Otočec fantje, ansambel Nemir, Pegaz, Polkaholiki, Rock Partyzani so denimo samo tisti, s katerimi sem sodeloval kot mama Manka.«

Sašo se je zaradi dela leta 2017 dokončno preselil v Ljubljano, a se rad vrača domov med prijatelje ter k očetu in bratu z družino. Starši so ga, kot pravi, vzgojili v poštenega in delavnega človeka, ki zna prisluhniti sočloveku. »Z očetom sva se po mamini smrti bolj povezala. Zdi se mi, da več hodim domov, čeprav oče tega nikoli ne bo priznal (smeh).«

Težko je našteti vse, kar Sašo počne. Tudi načrtov mu ne manjka. »Preveč jih je za čas, ki mi je verjetno še ostal. Posnel bi rad še nekaj filmov in nadaljevank, za katere imam spisane scenarije. Pa zgoščenko z glasbo, ki jo prepeva Sašo, in ne mama Manka. Rad bi objavil roman, ki spisan čaka na USB-ključku. Rad bi izdal strip z mamo Manko. Rad bi ustvarjal narodno-zabavne oddaje na TV Veseljak Golica in glasbene oddaje na Aktual TV. Želja je veliko, idej pa tudi.«

Članek je bil objavljen v februarski tiskani številki Dolenjskega lista

Mojca Žnidaršič