Kanadskemu Slovencu Slavku Zupetu v slovo

3.5.2023 | 14:40

Kakor je napisal naš pesnik Simon Gregorčič : ''Ko v steno valovje, usode vihar    ob me se zaganja; a duh se ponosni ne uklanja: ti streti me moreš, potreti nikdar ...'' Tako bi lahko rekli za enega od naših slovenskih – dolenjskih rojakov Slavka Zupeta z Mirne. Kot gradbenega delovodjo sem ga spoznala, ko smo ustanovili društvo Pionir. Tudi njemu je zaigralo srce, ko je to slišal. Z njim sta me seznanila dva velika pionirjevca, Marija in Karel Košir.

Od Pionirja je odšel po 'sivi cesti' leta 1947 v svet. Kmalu sta se mu pridružila žena Ivanka, tudi pionirjevka, s sinom. Vsi skupaj so pričeli novo življenje v Kanadi, od Toronta, kjer je živel tudi njegov brat, do Kelowne v British Kaliforniji na drugi strani.

Že moj direktor Marjan ga je imenoval 'deček s harmoniko'. Velikokrat je z Mirne z vlakom v Bršljin prišel s harmoniko, oba z Ivanko pa sta bila pevca z dušo. Ko smo se s pionirjevci srečali v Šmarjeških Toplicah v hotelu, smo peli, onadva pa posebne pesmi, ki jih ostali nismo poznali.

Ves čas je ohranjal stike, telefonske in ob zadnjem srečanju smo ga popeljali po vseh njegovih poteh, okrog njegovega Pionirja, rumenega bloka pri Pionirju, kjer mu je bilo prvo družinsko stanovanje, gostiln,e kjer je igral sodelavcem ob 'deževnih urah', do družinske domačije Tratnikovih v Lutrškem selu, s katerimi je kot gradbinec delal in kot Dolenjec prijateljeval v Kanadi.

V pogovoru mi je nekajkrat povedal, da z Ivanko pospremita na zadnjo pot vse prijatelje s slovensko pesmijo, zapela sta jo tudi svojemu bratu v slovo. V šali mi je jeseni lani pri 93. letih povedal, da je čil in zdrav, da se bo najbrž moral posneti na neki medij, da si bo sam zapel na svoji poti med zvezde. Vozil je še avto, skrbel za ženo Ivanko, s katero sta preživela 68 let, in bil poln energije. Čeprav tako daleč in dolgo po svetu, je še vedno ohranjal vse običaje, od kolin do delanja vina in tako naprej. Kot da mu življenje teče naprej na Mirni ...

Nasmejan, nezlomljiv, s pesmijo prežet naš Dolenjec naj živi v srcih vseh, ki smo ga poznali, in naj bo kamenček v vzpodbudo vsem, ki danes potarnajo nad tem in onim, saj je v našem narodu, da nas ne morejo streti nikdar ...

Marija Jurekić