Na Gorenjem Mokrem polju so zažarele iskre spominov na Terezijo in Franca Modic 

8.12.2022 | 13:10

Terezija Bele in Franc Modic na poročni dan 1922

Družina Modic pred hišo v Hrastju 6; od leve proti desni: Zofka Modic, teta Urška iz Dobruške vasi, Neža Modic, Mici Modic, Franc Modic, Rezka Modic, Terezija Modic, Lojze Modic

Franc Modic ob svojem kolesu

Zofkina in Rezkina ohcet, novembra 1954; od leve proti desni v zadnji vrsti: Mici Modic, Franc Modic, Terezija Modic, osmi z leve Gustelj Modic; v srednji vrsti: Micka in Lojze Modic, Zofka in Ivan Volčjak, šesta in sedmi z leve Rezka in Marjan Bergant; v prednji vrsti na desni prvi vnuk Ciril Modic (1946-2014)

Franc Modic med klicanjem oglasov v Šentjerneju

Zlata poroka Terezije in Franca Modica v cerkvici Sv. Vida na G. Mokrem polju, februarja 1972

Slavje ob Zlati poroki 1972, od leve proti desni v prvi vrsti: Terezija Modic, Franc Modic, Zofka Volčjak, Lučka Perharič, Marija Erjavec (rojena Bele), Stanko Erjavec; v zadnji vrsti Ivan Volčjak, Bogomir Perharič in prijatelj tete Zofke in strica Ivana

Terezija Modic s svojimi otroki 1976; od leve proti desni stojijo: Mici Perharič, Rezka Bergant, Zofka Volčjak; sedijo Gustelj, Terezija in Lojze Modic

Med žarenjem iskric spominov junija 2022; od leve proti desni v prvi vrsti: Nevenka Mitrevski, Zala Mitrevski, Mirčo Mitrevski, Hana Pajnič, Dragica Modic, Irena Hren, Mateja Pavlin; v drugi vrsti: Sabina Volčjak, Bruna Volčjak, David Pajnič, Lučka Perharič, Milan Modic, Anica Modic, Franci Kostanjšek, Miša Modic; v zadnji vrsti: Niki Modic, Tim Modic, Nik Pajnič, Črtomir Perharič - Bailey, Jože Pavlin

Na letošnjo Vidovo nedeljo smo se na Gorenjem Mokrem polju v spomin na Terezijo in Franca Modica zbrali trije od njunih osmih še živečih vnukov: Cvetka Povhe, Milan Modic in Lučka Perharič; šest od še živečih 25 pravnukov: Nevenka Mitrevski, Sabina Volčjak, Črtomir E. Perharič-Bailey ter Niki, Miša in Tim Modic; trije prapravnuki, Zala Mitrevski, Nik in Hana Pajnič, ter drugi sorodniki. S sosedi, Koligarjevimi, Pavlinovimi in Pavličevimi z G. Mokrega polja in člani družin Judež in Kastelic s Pristave smo obeležili 100. obletnico poroke in 50. obletnico zlate poroke zakoncev Modic. Po maši za njun večni mir in pokoj smo ob odličnih mesninah in prilogah, ki nam jih je spekel žar mojster Uroš z Razdrtega pri Šentjerneju, slanih in sladkih dobrotah ter rujni kapljici obujali spomine in se veselo družili do trde teme.

Terezija Bele (1901-1985) iz Čadraž in Franc Modic (1901-1975) iz Tolstega Vrha, moja stara starša po mamini strani, sta se poročila v predpustnem času leta 1922. Po poroki sta skupaj z materjo, Nežo Modic, ducat let živela na Modicovi, za četrt grunta veliki domačiji v Bičevju, danes Tolsti vrh 24. Rodilo se jima je sedem otrok: Lojze (1924-1995), Zofka, poročena Volčjak (1925-2017), Mici, poročena Perharič (1926-2006), Rezka, poročena Bergant ( 1929-2007), Gustelj (1937-2017) in še dva, ki sta kmalu po rojstvu umrla.

Stara mama je skrbela za dom in otroke ter opravljala kmečka dela. Zelo dobro je poznala vse sorte zdravilnih zelišč. Nekatera je gojila v domačem garteljcu, nekatera pa nabirala po travnikih, bregovih in logih. Stari ata je bil po poklicu čevljar. Vendar se je rad loteval vseh mogočih reči, od trgovanja s kmetijskimi pridelki, z usnjem in apnom, do mešetarjenja pri sklepanju kupoprodajnih pogodb in klicanja oglasov po nedeljski maši. Bil je bister in radoživ, rad je veseljačil, gledal za ženskami, kockal in si lahkomiselno sposojal denar. Svoje je prispevala gospodarska kriza v 30. letih prejšnjega stoletja. Zaradi dolgov je bila domačija v Bičevju prodana na dražbi, stara mama in stari ata z njunimi tedaj štirimi otroki pa postavljena na cesto. Nekaj časa so kot podnajemniki živeli v Hrastju 6. Pomanjkanje je bilo hudo. Modičevi otroci so bili bistroumni in marljivi, a ker so bili siromašni, so jih vrstniki poniževali in zasramovali. Stara mama je z dnino prislužila nekaj hrane zase in za otroke, a kljub temu jih je pestila lakota. Nekega dne se je mimo hiše v Hrastju na poti v vinograd peljal Jernej Bele. Ob cesti je zagledal svoji vnukinji Zofko in Mici, ki sta mimoidoče kleče prosili za hrano. Zgrožen nad stisko svoje hčerke in vnukov je prispeval še eno doto, s katero je njegova hči kupila nekaj zemlje na tedanji gornjemokrepoljski gmajni. Družina Modic si je leta 1935 na Gorenjem Mokrem Polju postavila bajto, v kateri je bila tudi čevljarska delavnica. A bede in stiske s tem ni bilo konec. Modičevi otroci so morali od doma, še preden so odrasli; Lojze za pastirja in hlapca, Zofka za pesterno in služkinjo, Mici za pastirico, pesterno in deklo, Rezka za hišno. Edino najmlajšemu, Gusteljnu, ni bilo treba iti služit, ampak je po osnovni šoli šel v uk za kleparja.

Po drugi svetovni vojni sta stara mama in stari ata Modic po agrarni reformi dobila še nekaj zemlje, tako da sta lahko preživljala tudi kravo. Stara mama je mleko oddajala, in sicer ga je vsako jutro nosila do zbirališča pri Rokelnu na Dolenjem Mokrem Polju. Danes kaj takega sploh ne bi bilo možno, kajti odkup nekaj litrov mleka ne zanima nobenega posrednika. Stari ata je izdeloval čevlje, nahrbtnike, pastirske stolčke, še naprej je bil priložnostni klicar in mešetar, v 60. letih prejšnjega stoletja je sedeč na konju celo nastopil v neki razvedrilni TV oddaji. Vsak dan je goreče molil in nikoli ni pozabil dodati prošnje, da bi dočakal zlato poroko in srečno zadnjo uro. Oboje se mu je uresničilo. Zlato poroko smo slavili februarja 1972 v mokrepoljski cerkvici Sv. Vida, kjer je bil stari ata tudi mežnar. Tri leta kasneje je umrl, tako kot je želel: po kosilu je legel k počitku na divan v hiši in za vedno zaspal.

Čeprav sem od najzgodnejšega otroštva redno prihajala na G. Mokre polje, s starim atom nisem prebila veliko časa, ker je bil v glavnem v svoji čevljarski delavnici ali pa na terenu. Spominjam, da je o denarju vedno govoril v goldinarjih in krajcarjih, torej v valuti avstro-ogrske monarhije, v kateri se je rodil. To se mi je kot otroku zdelo neizmerno smešno. Sedaj ga razumem, ker tudi sama občasno nezavedno kakšno ceno povem v jugoslovanskih dinarjih in parah. Franc Modic je bil po okolici dobro poznan, zato sem pogosto slišala kakšno anekdoto o njem.

Tako mi je npr. pokojni Rokelnov Pepi pravil o trgovanju z apnom. Moj stari ata je od ljudi pobral denar za apno, ki naj bi ga iz Brusnic pripeljali pred Rokelnovo gostilno. Naročniki so od vsepovsod prišli z vozovi, apna pa od nikoder, kajti stari ata je pobrani denar zapravil za druge reči. Ljudje so pred gostilno začeli negodovati. Stari ata jih je miril, da bo telefoniral v Brusnice in preveril, kaj je z apnom. Pri Rokelnu takrat niso imeli telefona, a stari ata je v gostilni kričal v električno vtičnico, kot bi telefoniral. Da bo apno vsak čas, je povedal naročnikom čakajočim pred gostilno. Apno ni prispelo.

Za današnje čase verjetno nepojmljiva je tudi zgodba, ko je moj oče leta 1955 prišel prosit za roko moje mame. Stari ata ga je preizkusil tako, da ga je vodil od zidanice do zidanice na Tolstem vrhu. Moj oče, nevajen pitja, posebej ne šmarnice, se je tako napil, da je obležal v obcestnem jarku. Stari ata je menda komentiral:"Al', ne vejm, če bu za kej. Ne zna p't."

Na staro mamo sem bila zelo navezana. Z odprtimi usti sem poslušala njene zgodbe, ki jih je tako rada pripovedovala. Nekatere sem slišala neštetokrat, ampak se jih nisem nikoli naveličala. Npr . tisto, kako je 1918 prebolela špansko gripo. Njen brat je bolezni podlegel. Čadraške ženske so moji stari mami prerokovale le še nekaj dni življenja, ko so jo videle vso bledo in šibko stoječo ob oknu, medtem ko so bratovo krsto nesli iz hiše. To zgodbo je vedno končala z besedami: "No, vidiš, pa sem še, onih žensk pa že dolgo ni."

S posebno ljubeznijo je pripovedovala o konjih svojega očeta, Jerneja Beleta. Pravila je, kako so med drugo svetovno vojno v vas redno prihajale različne vojske, podnevi italijanska, belogardistična, domobranska ali nemška, ponoči partizanska. Vsem je bilo skupno to, da so odnesle vse, kar se je odnesti dalo, od moke in masti do usnja, čevljarskih kopit, orodja in pisalnega stroja.

Od vseh njenih zgodb so me najbolj privlačile zgodbe o Ciganih. V Beletovi hosti so imeli včasih Cigani svoj tabor in zato so jim ljudje rekli Beletovi Cigani. Moja čadraška prababica, Marija Bele, je bila številnim ciganskim otrokom krstna botra. Pri botri ni nikoli nič zmanjkalo, kajti pri botri se ne krade. Le o ljubicah svojega moža mi ni nikoli pravila. Te bolj žgečkljive zgodbe so mi, potem ko je bila stara mama že pokojna, pripovedovali moja mama, teta Zofka in sosed Jože Koligar. Na roke kovano železno kuhinjsko vilico, ki je bila del nekega burnega prepira, med mojo staro mamo in eno od ljubic mojega starega ata, hranim na častnem mestu. Stara mama je rada obiskovala vaška žegnanja in sejme. Občasno sta jo s prijateljico Žnidar'co s Pristave peš mahnili tudi na kopanje v Šmarješke toplice.

Odkar so 1986 regulirali Hrastovški potok, ki sedaj ne vijuga več med lokami in polji, so izginile tudi stezice, po katerih sva s staro mamo hodili v malo špecerijsko trgovino v Hrastje, na kakšen obisk ali k maši v Orehovico. Občasno se sprehodim ob sedaj ravni in poglobljeni strugi Hrastovškega potoka in se spominjam svoje stare mame, kako je drobincljala po potki v črnem predpasniku iz porhanta, z jerbasom na glavi ali platnenim nahrbtnikom na ramenih ter neumorno pripovedovala zgodbe.

Neizmerno sem hvaležna, da sem preko svoje mame Mici od stare mame Modic podedovala veselje do pripovedovanja zgodb, ljubezen do rož in zelišč, navdušenje nad obiski žegnanj in sejmov ter polovico Modičevine.

Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
                          (J.W. Goethe)

Lucija - Lučka Perharič