DL: Portret tedna - Anton Rugelj

15.8.2022 | 12:40

»Počaščen sem, da sem se znašel v tako imenitni družbi ljudi, ki so prejeli naziv častni občan. Gre za najvišje priznanje v občini, ki ga res nisem pričakoval,« skromno pove Anton Rugelj iz Šentruperta, ki je ob praznovanju občinskega praznika postal peti častni občan Občine Šentrupert.

Laskavi naziv je prejel za skoraj polstoletno delovanje v lokalni skupnosti, saj se je vedno zavzemal za napredek in razvoj kraja. Ni mu bilo namreč vseeno, kako občani živijo. Med njegovim vodenjem Krajevne skupnosti Šentrupert so številna naselja dobila pitno vodo, zavzemal se je tudi za prestavitev trase 400-kilovoltnega daljnovoda zunaj naselja Šentrupert, za ureditev cestne infrastrukture, vseskozi je podpiral pestro družbeno življenje in kulturne prireditve ter obenem tudi intenzivno sodeloval v prizadevanjih za ustanovitev samostojne občine.

Anton poudarja, da človek sam ne more veliko narediti, s skupnimi močmi pa se da. Vesel in ponosen je, da je imel ob sebi ekipo zagnanih ljudi, s katerimi so ob podpori krajanov veliko stvari premaknili na bolje. »Nadaljevali smo številne projekte mojega predhodnika Petra Freliha. S krajevnimi samoprispevki smo vodovod pripeljali v šest naselij. To je bila velika pridobitev za ljudi, kajti tudi v preteklosti so bila daljša sušna obdobja, zato so jim morali vodo dovažati gasilci,« se spominja Anton, ki je bil zadnji predsednik KS Šentrupert. V njegovem mandatu so med drugim končali gradnjo ceste proti Kostanjevici in asfaltirali najbolj kritične odseke ceste, poskrbeli pa so tudi za obnovo Barbove graščine na Veseli Gori.

Ker se je vedno obnašal kot dober gospodar, so ga ljudje spoštovali. Kot dolgoletni član izvršnega sveta takratne Občine Trebnje je dobro poznal način sofinanciranja prepotrebnih posodobitev infrastruktur. »Krajevna skupnost ni imela veliko lastnih sredstev; vse zadeve so smo gradili s pomočjo krajevnega samoprispevka. Ljudje so takrat znali stopiti skupaj,« poudarja Anton.

Zavedal se je, da je za življenje v skupnosti najpomembnejše zadovoljstvo krajanov. Vedno jim je znal prisluhniti in jim po svojih močeh tudi pomagal. Poleg urejenih cest in pitne vode ter druge javne infrastrukture si je prizadeval tudi za razgibano društveno življenje. Ko je bil predsednik KS, so na Veseli Gori ali na trgu v Šentrupertu gostili številne koncerte, ki so bili zelo dobro obiskani.

Že vse življenje živi v Šentrupertu, kjer je tudi hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji veterinarski šoli v Ljubljani, nato pa se je vpisal še na Višjo agronomsko šolo v Mariboru, a študija ni dokončal. Zaradi smrti mame se je namreč vrnil domov, kjer je pomagal očetu pri delu na kmetiji. »Ko je bil oče še pri močeh, sem hodil v službo. Zaposlen sem bil v Kmetijski zadrugi Trebnje, na pospeševanju mlečne proizvodnje, po sedmih letih pa sem se povsem posvetil delu doma. Pozneje sem se zaradi težav s hrbtenico odločil, da po dveh desetletjih preneham kmetovati,« pripoveduje Anton, ki je nato devet let delal kot zavarovalniški zastopnik na terenu, po srčnem infarktu leta 2006 pa je bil eno leto bolj v pisarni. Pred upokojitvijo je nekaj časa kot gospodar skrbel za urejenost posestva Pule.

Intenzivno je sodeloval in podpiral prizadevanja za ustanovitev samostojne občine, kar jim je leta 2006 tudi uspelo. Anton je bil en mandat tudi občinski svetnik, podpiral je razvojno naravnane projekte in vedno je znal prisluhniti drugače mislečim, kar ga odlikuje še danes. Po njegovem mnenju je bila odločitev, da gredo na samostojno pot, prava. »Razvoj občine je bil dobro zastavljen, a če prejšnji župan ne bi imel prevelikih apetitov, občina danes ne bi imela toliko finančnih težav in bi se lahko še marsikaj naredilo, v zadnjih letih pa je novo vodstvo občine bolj ali manj le krpalo luknje za nazaj,« brez dlake na jeziku pove letošnji prejemnik naziva častni občan.

Z ženo Polono sta že nekaj časa upokojena, rada vrtnarita okrog hiše, Anton pa rad zaide tudi v svoj vinograd na Vihru. Ker je teren zelo strm, čedalje težje skrbi za trte, zato mu pri vinogradniških opravilih pomaga sin Jernej. Z ženo sta ponosna tudi na hčerko Martino, ki z njenim možem in s tremi otroki živi doma. Zaradi vnukov je pri Rugljevih še toliko bolj živahno in veselo.

Članek je bil objavljen v 27. številki Dolenjskega lista 7. julija 2022

Rok Nose