DL: Portret tedna - Ernest Breznikar

21.7.2022 | 11:10

»Moram reči, da je bil plebiscit ne nazadnje pohvala tudi takratni politiki, ki je bila enotna in to je bilo najpomembnejše, da smo dosegli, kar smo si želeli,« rad poudarja 80-letni Ernest Breznikar, v času osamosvojitvene vojne poveljujoči Manevrski strukturi narodne zaščite Krško, ki je leta 2005 prejel častni znak svobode Republike Slovenije, ko ga pobaramo, katero izmed številnih priznanj, ki krasijo stene njegove hiše na Dovškem nad Senovim, so mu najljubša.

Kajti številni ljudje poznajo Enča, kot ga kličejo prijatelji, predvsem kot odličnega ljubiteljskega gledališkega igralca. Za seboj ima več kot 40 odličnih vlog, predvsem v komedijah, ki so jih igrali na senovskem gledališkem odru in tudi na gostovanjih po Sloveniji. Opazili so ga tudi v Ljubljani, zato je prejel najvišja priznanja za ljubiteljsko gledališko igro, tudi Prešernovo zlato plaketo in Linhartovo zlato značko, nagrado Sklada Staneta Severja in Linhartovo listino JSKD za življenjsko delo. Posebej mu je dragoceno priznanje, ki sta ga od JSKD prejela skupaj z dolgoletno življenjsko družico Ano, od katere se je moral, žal, po njeni neozdravljivi bolezni pred kratkim posloviti. Spoznala sta se že v osnovni šoli, toda iskrica je preskočila prav na odrskih deskah, kje drugje, kot na Ta veseli dan.

Ana in Enč sta postala skoraj nerazdružljiv tandem in to so upoštevale uspešne režiserke senovskega gledališča, od Zinke Guček do Bože Ojsteršek. »Rad igram na gledališkem odru, zlasti so mi blizu komedije. Pravijo, da sem najboljši v karakternih vlogah in da me odlikujeta poleg odličnega jezika tudi izjemna obrazna in telesna mimika,« pravi Enč, s katerim se poznava že desetletja, in priznava, da se je skušal preizkusiti še v drugih vlogah, a je gledalcem, ki so ga poznali iz številnih komedij, takoj šlo na smeh, ko so ga zagledali. Delavsko kulturno društvo Svoboda Senovo poznajo gledalci tudi marsikje čez meje domovine po nadarjeni folklorni skupini, a tudi po gledaliških predstavah, v precejšnji meri prav zaradi tandema Breznikar. »12 let smo igrali samo Partljiča, zato so nas imenovali kar Partljičevo gledališče,« se spominja.

Ernest je bil rojen leta 1942 kot peti otrok staršem Ani in Filipu v rudarski družini. Oče je prišel iz Trbovelj, kjer se je že v zgodnji mladosti vključil v napredno gibanje in ostal zvest tem načelom. Bil je tudi v partizanih. V tem duhu je odraščal tudi Ernest. »Spoštoval sem starše, ki so me naučili delavnosti in poštenosti,« pravi.

Osnovno šolo je končal na Senovem, se v takratnem rudniku izučil za strojnega ključavničarja in nato končal srednjo šolo strojne smeri v Krškem. Tudi njegova prva zaposlitev je bila v Rudniku Senovo. Leta 1970 pa je kot vodja kontrole in pozneje kot izmenovodja našel delo v Sigmatu v Brestanici. Novembra 1974 se je profesionalno zaposlil v Teritorialni obrambi Socialistične republike Slovenije in se kot vojak Slovenske vojske leta 1999 upokojil.

Že v rani mladosti se je se zanimal za šport; zlasti ga je zanimala atletika. Treniral je, tako kot še nekaj Senovčanov, tudi v celjskem Kladivarju. Najboljše rezultate je dosegal v teku na 800 in 1.500 metrov. Tekmoval je še v teku ob žici okupirane Ljubljane in krosu, kjer je bil leta 1960 prvak Dolenjske. V strelstvu je dosegal vidne uspehe. Bil je član slovenske republiške reprezentance, ki je na državnem prvenstvu Jugoslavije v streljanju z vojaško puško dosegla prvo mesto.

Vojaški rok je leta 1963 služil v šoli za rezervne oficirje v Bileći. Po odsluženju je bil kot inštruktor vključen v aktivnosti predvojaške vzgoje. Ob ustanovitvi Teritorialne obrambe leta 1968 je bil imenovan za poveljnika voda 1. čete Kozjanskega odreda Teritorialne obrambe Krško in leta 1972 za komandirja čete Kozjanskega odreda. Od novembra 1974 je profesionalno opravljal naloge. Imenovali so ga za vodjo priprav Teritorialne obrambe Krško. Leto pozneje se je to področje dela preoblikovalo v Občinski štab Teritorialne obrambe Krško. Postal je komandant Teritorialne obrambe občine Krško. Pravi, da je bilo leto 1990/91 zanj eno najtežjih obdobij njegovega dela. »Znašel sem se pred velikimi preizkušnjami, ki niso bile samo preizkušanje mojega strokovnega vedenja, ampak so odločitve narekovale hiter premislek s patriotsko držo Slovenca – vojaka. Prvi tak preizkus je bil zloglasni ukaz o predaji orožja JLA. »Zame je pomenila izvršitev tega ukaza izdajo. Moj odgovor je bil zato odločni ne, pri tem pa sem se zavedal vseh posledic,« pravi.

Da so bila vsa predvidevanja o namerah JLA pravilna, so spoznali že 26. junija 1991, ko smo bili priča vdoru tankov JLA na slovensko ozemlje. »Agresor seveda ni slutil, da smo jih čakali pripravljeni. In prav temu pripisujem največji pomen, da je vojna trajala tako kratek čas. Pripravljenost pripadnikov TO, milice, enotnost slovenskih politikov ter neprecenljiva podpora državljanov Slovenije so bili porok, da smo dokončno dosegli osamosvojitev,« pravi Breznikar, ki je bil ob prazniku Mestne občine Krško slovesno razglašen za njenega časnega občana.

Članek je bil objavljen v 23. številki Dolenjskega lista 9. junija 2022

Pavel Perc