DL: Cvetka Tomin, generalna sekratarka RKS - Ko desetletnica zajoka, ker je prvič v življenju dobila torto

30.1.2022 | 19:10

Cvetka Tomin

Generalna sekretarka Rdečega križa Slovenije Cvetka Tomin je z Rdečim križem povezana od malih nog. Že v Brežicah, kjer je obiskovala osnovno in srednjo šolo, je sodelovala v krožku Rdečega križa. To je tradicija, ki se prenaša v družini – njena pokojna mama je bila bolničarka Rdečega križa, tudi vsi njeni otroci so člani Rdečega križa in prostovoljci. Zadnjih 15 let živi v Blatnem, vasici v občini Brežice. Velik del poklicne kariere je preživela v tujini ter tako spoznala in sodelovala z Mednarodno federacijo društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca in Mednarodnim odborom Rdečega križa. Pridobljena znanja je želela vrniti v nacionalno društvo, saj se ji zdi prav, da se znanja in dobre prakse širijo, saj le tako lahko postanemo še boljši.

Epidemija covida-19 je spremenila oziroma spreminja celotno družbo. Kako to vpliva na delovanje Rdečega križa Slovenije in na katerih področjih so socialno ogroženi to najbolj občutili?

Epidemija je zagotovo najbolj vplivala na dodatno izključevanje najranljivejših kategorij. Gre za dostop do običajnih storitev in različnih oblik pomoči. Ko govorimo o pomoči ljudem v stiski, nimam v mislih le materialne pomoči, temveč tudi preostalo pomoč, ki je v enaki meri pomembna kot zagotavljanje minimuma za preživetje. Enako pomemben je dostop do zdravstva, socialne pomoči in drugih pogojev za normalno rast ter razvoj družin in otrok. Epidemija, ki je v najhujši možni meri vrgla na vidno osamljenost starejših, je resnično v veliki meri spremenila način življenja. Posledice bodo dolgotrajne in tega se zavedamo. Vse to je vplivalo tudi na spremenjen način dela za Rdeči križ Slovenije. Prilagoditi smo se morali novim razmeram, kar ni vedno preprosto. A naše vodilo je ostalo enako: sočutje do ljudi, pomoč, osebni stik in pogovor.

Na kakšen način ste se odzvali na povečano potrebo po psihosocialni pomoči?

Mi govorimo predvsem o psihosocialni podpori. Prednost naše organizacije je, da smo zveza združenj, imamo 56 območnih združenj po vsej Sloveniji. Različna okolja so namreč različno čutila oziroma čutijo posledice epidemije. Ukrepi v povezavi z omejevanjem epidemije so imeli v urbanem okolju drugačen vpliv kot na podeželju. Če govorimo na primer o odtujenosti. O tem, da niti ne veš, ali tvoj sosed v večstanovanjskem bloku potrebuje pomoč, medtem ko je to na vasi popolnoma drugače, saj se ljudje med seboj bolje poznajo. Ne glede na razlike smo enako odgovarjali na potrebe prebivalcev tako v večjih središčih in urbanih mestih kot na podeželju.

Je bila problematika osamljenosti bolj pereča v mestih?

Težko je reči, saj takšnih analiz še nismo opravili. Po moji oceni pa to drži. Izoliranost v manj razvitih okoljih povzroča še dodatne težave. Če živiš v manjši vasi, je dostop do zdravnika v razmerah, ki so jih narekovali ukrepi za boj proti epidemiji, silno težak, medtem ko greš v Ljubljani lahko peš do najbližjega zdravstvenega doma.

Že ob letošnjem svetovnem dnevu zdravja je Rdeči križ opozarjal na problematiko oteženega oziroma neenakega dostopa do zdravstvenih storitev. Kje se to najbolj pozna in kje vidite rešitev? S katerimi programi ste poskušali temu iti naproti?

Verjetno želite slišati konkretne rešitve. Na načelni ravni se zavzemamo za to, kakor je namigovalo že sporočilo, ki ga je NIJZ ob svetovnem dnevu objavil na svoji spletni strani, da zgradimo pravičen in zdrav svet ter da skupaj stopimo proti neenakosti tudi pri dostopu do zdravstvenih uslug. To se nanaša na ukrepe v povezavi z zajezitvijo covida, saj so imeli številni prebivalci otežen dostop do zdravnikov. Naši prostovoljci so se odzvali z brezplačnimi prevozi ljudi v zdravstvene ustanove in z lajšanjem dostopa do zdravil. Ob tem so nudili svetovanje in poskušali reševati stiske, v katerih so se znašli ljudje. Svetovali so, na koga se v težkih časih obrniti in kako se naročiti na zdravstveno storitev. V tem smislu so naši mladi prostovoljci pristopili tudi k učenju uporabe sodobnih sredstev za komunikacijo. Vsi vemo, kako težko je danes priti do zdravnika. To so konkretni odzivi, ki so jih naši prostovoljci izvajali v praksi.

Na širši ravni pa je dejstvo, da je za tiste, ki so že tako socialno ranljivi in si težko privoščijo normalno funkcioniranje v življenju, dostop do zdravstvenih storitev še toliko težji. Nekdo, ki je premožen, se lahko naroči na pregled pri zasebnem zobozdravniku, medtem ko naši uporabniki nimajo teh možnosti in v teh časih tonejo še globlje. Vseskozi opozarjamo na ta razkorak pri dostopnosti do zdravstvenih storitev in se zavzemamo za močno javno zdravstvo in izboljšanje sistema, tako da omogočimo enake pogoje za vse.

Če se vrneva na epidemijo. Za koliko so se povečale prošnje za pomoč in ure opravljenega prostovoljnega dela?

Potrebe po materialni pomoči so se povečale za približno deset odstotkov, medtem ko za preostale vrste pomoči, kot je psihosocialna pomoč, analiz še nismo opravili. Zgovorni so podatki o opravljenih delovnih urah naših prostovoljcev in strokovnega kadra. V drugem valu smo na primer opravili 158.000 ur dela za potrebe po pomoči ob epidemiji. Gre za takšno količino delovnih ur, kot jo v enem letu opravi podjetje s 75 zaposlenimi. Gre za izjemne številke. Kot organizacija smo se odzvali tudi v vlogi pomočnika državi oziroma javnim oblastem, da se pravilno izrazim. Na pomoč smo priskočili z bolničarji, prostovoljci, ki se javljajo ves čas. Pri tem ni šlo zgolj za pomoč covidnim bolnišnicam, temveč tudi domovom za ostarele, zdravstvenim domovom in drugim.

Koliko prostovoljcev je pri tem sodelovalo?

V prvem valu, ko so naši bolničarji sodelovali pri nadzoru meje, je bilo na vseh zunanjih mejah Slovenije 250 naših bolničarjev. V drugem valu je bilo 155 bolničarjev v tistih covidnih bolnišnicah, ki so izrazile potrebo. Naporno delo so na covidnih in necovidnih oddelkih opravljali 240 dni ob boku zdravstvenega kadra. V zadnjem valu, ko so nas vnovič prosili za pomoč, smo dali na voljo 124 bolničarjev. Podatke spremljamo vsak dan. Kot organizacija usklajujemo odziv, preverjamo, kakšne so potrebe, in nato zagotovimo toliko ljudi, kot jih sistem potrebuje. Navajam samo delo prostovoljcev bolničarjev, medtem ko je pri širšem odzivu sodelovalo več kot 10.000 prostovoljcev in zaposlenih.

Minister za zdravje Janez Poklukar redno sklicuje koordinacije, da si lahko izmenjamo dobre prakse. Pogovarjamo se o tem, da okrepimo našo pomoč. Naši bolničarji so prostovoljci laiki, normalno je, da niso sposobni delati vsega, kar so sposobni delati zdravstveni delavci. To, kar je naše bistvo, pa je, da smo tam za pomoč bolnim, da nudimo psihosocialno podporo ljudem, ki so zaprti, ki nimajo stika s svojci, ker ga ne morejo imeti, razen po telefonih. To je neprecenljivo. Takšno pomoč po moji oceni zdravstvo tudi potrebuje. Duševno in telesno zdravje gresta z roko v roki. Da si zdrav, moraš biti zdrav telesno in duševno.

Se je med epidemijo povečala pripravljenost ljudi, da pomagajo sočloveku v težavah?

Neverjetno je, kako takšne stresne situacije povečajo sočutje do ljudi. Na začetku epidemije je bilo to še bolj razvidno. V drugem valu smo na primer dali poziv za dodatno mobilizacijo prostovoljcev za pomoč pri izvajanju dnevnih aktivnosti v lokalnih okoljih, kot so dostava hrane, zdravil, prevoz k zdravniku, šivanje mask, učna pomoč in podobno. Javilo se nam je več kot 700 prostovoljcev. Ko govorimo o drugem segmentu, naših bolničarjih, pa je zadeva drugačna, saj je bilo treba opraviti usposabljanja. Naši bolničarji so vsi opravili 70-urni tečaj. To pomeni, da so, namesto da bi doma gledali televizijo ali porabili svoj čas izključno zase, žrtvovali svoj prosti čas, da so lahko opravili precej naporno usposabljanje, da bi lahko pomagali sočloveku. Zato jim gre moj globok poklon. Gre za ljudi posebnega srca in duše, ki so to pripravljeni delati.

Se večja solidarnost pozna tudi pri donatorjih?

Sprva smo porast materialnih donacij opazili in smo bili zanje resnično hvaležni, saj smo bili tudi mi v stiski in smo sproti vse razdelili. Zdaj že opažamo upad. Vidi se, da je tudi družba že v veliki meri izčrpana. To je pokazal tudi letošnji teden dobrodelnosti, ko smo zbrali manj sredstev kot lani, vendar ne morem reči, da dobrodelnost v smislu pomoči sočloveku upada, saj na tem področju še vedno zaznavamo visoko motiviranost.

Koliko ljudem ste pomagali lani in koliko hrane ste razdelili?

Za ilustracijo: leta 2019 smo po svojih evidencah pomagali 119.000 ljudem, lani jih je bilo že 122.000. Leta 2019 smo razdelili 3000 ton hrane, lani 3300 ton hrane in 185 ton higienskih pripomočkov. Mesečno po vsej Sloveniji torej razdelimo 275 ton hrane, 15 ton higienskih izdelkov in 20 ton oblačil. Za to je potrebna mreža predanih prostovoljcev. V Rdečem križu je zaposlenih 209 ljudi. Vsaka območna organizacija ima enega ali dva zaposlena, v večjih mestih pa jih je nekoliko več. Zaposleni skrbijo za administracijo, zbirajo informacije s terena, organizirajo zbiranje pomoči, krvodajalske akcije in koordinirajo prostovoljce, ki so ključni za delovanje te organizacije. Brez mreže prostovoljcev, ki pomagajo pri razdeljevanju pomoči, zagotovo ne bi šlo.

Kdo so najpogostejši prejemniki pomoči živilskih paketov?

V zadnjem letu opažamo porast starejših oseb, starejših žensk in starejših mater samohranilk. To so najbolj ranljive skupine. Ob tem bi poudarila, da opažamo porast zaposlenih, ki so na robu preživetja in potrebujejo našo pomoč, kar nas izjemno žalosti.

Vam je kakšna zgodba posameznika ali družine iz časa epidemije ostala še posebej v spominu?

Novinarji pogosto želite, da izpostavimo konkreten primer, a v Sloveniji imamo 122.000 takšnih primerov. Za vsakega posameznika je njegova stiska največja, mi pa nismo tukaj, da sodimo, katera stiska je večja, ampak da vsakemu pomagamo po najboljših močeh. No, zgodbe z letovanj otrok v našem letovišču Debeli rtič, ki jih preberem v poročilih pedagogov in prostovoljcev, so vedno zelo čustvene, enostavno jih ne moreš pozabiti. V spominu mi je ostal primer deklice iz socialno šibke družine, ki je prvič šla na morje in tam po naključju praznovala deseti rojstni dan. Naši varuhi so ji pripravili presenečenje, spekli so ji torto, nato pa so vsi skupaj z otroki zapeli vse najboljše. Deklica je ob tem začela jokati. Nihče ni vedel, zakaj, pozneje pa je varuhu pojasnila, da je za rojstni dan prvič v življenju dobila torto. Zdi se mi nepojmljivo, da se lahko danes zgodi tudi kaj takšnega. Da otrok pri desetih letih prvič dobi torto. To je zelo čustveno in pomislite, koliko tako prizadetih otrok srečamo vsako leto.

Organizirate tudi letovanja za starejše.

Sodelavka mi je prav danes govorila o pogovoru z dolgoletno prostovoljko, ki trenutno v Mladinskem letovišču in zdravilišču Rdečega križa Slovenije na Debelem rtiču skrbi za letovanja starejših. Zaupala ji je, da je dan prej jokala, ker ji je ena izmed udeleženk letovanja rekla: »Korona nam je vzela dve leti življenja, vi pa ste nam jih vrnili v dveh dneh.« Pogosto si mislimo, da gredo s programi letovanj posamezniki pač malo na morje, ampak to predstavlja tudi del neke vrste duševnega zdravljenja. Starejši na Debelem rtiču dobijo pogovor, stisk roke in ne nazadnje zdravo, prilagojeno, raznovrstno hrano ter stik z naravo in zdravim načinom življenja. Starostnike smo na morje peljali v sklopu projekta dobrodelnosti, ki smo ga združili s projektom, v katerem mladi prostovoljci naše starostnike usposabljajo za uporabo osnovnih aplikacij za naročanje k zdravniku ali naročanje hrane na dom s pomočjo mobilnih telefonov in računalnikov. Posamezniki, ki so starejši od 65 let, tega znanja po navadi nimajo. Doma jim je bilo dolgčas, na letovanju pa so se družili, zabavali in tudi nasmejali ob tem, ko so se učili z miško iskati stvari po ekranu. To je tisto, kar največ šteje.

Vsakodnevni stiki z ljudmi v težavah lahko vplivajo tudi duševno zdravje prostovoljcev. Nihče ni stroj, da se ga takšne zgodbe ne bi dotaknile. Naše ekipe usposabljamo za psihosocialno podporo, zato da se lahko pogovarjajo s prostovoljci o morebitnih stiskah in jih s tem razbremenijo. V takšnih trenutkih je najpomembnejše, da lahko svoje občutke zaupaš kolegu in spraviš to iz sebe.

Druga zgodba so bolničarji, ki smo jih poslali na pomoč covidnim oddelkom v bolnišnicam. Zanje je bilo to zelo stresno, saj je bilo to nekaj popolnoma novega. Prej so se namreč usposabljali za nudenje prve pomoči ob nesrečah. Takoj smo ugotovili, da bosta potrebni psihosocialna podpora in pomoč, zato smo zaprosili za strokovno pomoč znotraj sistema za zaščito in reševanje ter imeli razbremenilne razgovore s strokovno usposobljenimi psihologi. Šlo je za mlade ljudi, ki so se kar naenkrat srečevali s številnimi smrtmi in resnično težkimi razmerami, tako da smo se ves čas trudili in se še trudimo, da za naše ljudi poskrbimo. Da ne gre nihče na dolžnost neopremljen, nepripravljen in nezavarovan, saj smo zanje odgovorni.

V veselem decembru smo. Ali Rdeči križ v tem času, ko sta toplina in tudi materialna pomoč še kako dobrodošli, pripravlja kakšne posebne akcije?

Mreža Rdečega križa v tem času na lokalni ravni pripravlja vrsto programov, med katerimi je tudi zbiranje pomoči za razdeljevanje. Na sedežu RK pa pozivamo in prosimo za donacije, ki bi predstavljale obogatitev rednih živilskih paketov, v katerih so olje, moka in sladkor ter drugi standardni osnovni živilski izdelki. Veste, ko pakete pomoči prejemate vrsto let, se mi zdi prav, da socialno ogroženi v tem času dobijo v njih še kakšen dodatek, ki jim bo polepšal praznike. To smo naredili že lani, ko smo z izjemnimi donacijami obogatili te pakete.

Zbiramo tudi igrače in druge uporabne stvari za otroke, poskušamo pa tudi okrepiti stik. Ljudje namreč potrebujejo stik, obiskovanje, druženje in tudi telefonski pogovor. Zaznavamo vse več starejših, ki se na pogovore prijavljajo prek Zooma in podobnih spletnih aplikacij, veseli so namreč, da se lahko vsaj tako pogovarjajo. Primanjkuje pa seveda računalniške opreme, zato poskušamo tudi to pridobiti prek donacij. Skratka, poskrbimo, da ljudje pomislijo tudi na kaj lepega, ker žalosti je naokrog resnično veliko. V tem času ustvarimo tudi zelo veliko voščilnic, ročno izdelanih darilc. Pri dejavnostih, ki lahko polepšajo vsakdan, veliko sodelujemo s šolami in domovi za starejše ter tudi s centri za socialno delo, ki nas opozorijo, kateri starejši so doma sami in nimajo pogostih stikov z drugimi.

Domovi za starejše se precej razlikujejo po tem, koliko dodatnih dejavnosti izvajajo. Ali ni to predvsem odvisno od vodstev domov?

Da, v veliki meri je organizacija dejavnosti odvisna od posamezne organizacije, medtem ko na Rdečem križu ponujamo partnerstvo. Na primer naši zaposleni in prostovoljci v Kopru redno obiskujejo domove za ostarele, se z varovanci pogovarjajo. Takšnih druženj je veliko tudi drugod, ne moremo pa jih poenotiti in reči, da je Rdeči križ prisoten v vseh domovih za starejše, ker ni. Takšne dejavnosti so odvisne tudi od vodstva posameznega doma za starejše, iskanja partnerstev in načina delovanja. Za sodelovanje smo vedno odprti.

Kako humanitarni smo Dolenjci, Posavci in Belokranjci, tako podjetja kot ljudje? Kako močna je mreža prostovoljcev?

Če pogledamo samo malo po objavah na različnih družbenih medijih, občinskih glasilih, v dnevnem časopisu, bomo videli, da smo Dolenjci, Posavci in Belokranjci zelo humanitarni. Pripravljeni smo nameniti tako sredstva kot tudi čas, nasmeh in toplo besedo. Rdeči križ Slovenije ima več kot 10.000 prostovoljcev, 10.582 jih je bilo v letu 2020. To je malo manj, kot je na primer skupno število prebivalcev Brežic in Črnomlja. Ali pa vsak drugi prebivalec Novega mesta. Ogromna številka in prav vsak je pomemben član tega »rdečekrižarskega« mozaika, če se lahko tako izrazim.

Se potrebe po različnih oblikah pomoči razlikujejo po regijah, morda katera izmed izstopa na našem koncu Slovenije?

Potrebe se občasno spreminjajo. Pogosto so vezane na določene gospodarske panoge ali subjekte v lokalnem okolju. Če neko podjetje, ki zaposluje veliko število ljudi v nekem lokalnem okolju, zapre svoja vrata, se ta regija oziroma lokalno okolje kar naenkrat spopada z veliko socialno stisko številnih. Tudi v času razglasitve epidemije smo opazili, da so trpele predvsem regije, v katerih je več ljudi zaposlenih v kulturi, dogodkovnem ali kongresnem sektorju oziroma v turizmu. Tako kot drugod po državi, tudi na našem koncu opažamo, da se številne družine in posamezniki spopadajo z revščino, zaradi katere si ne morejo privoščiti bolj kakovostne hrane ali pa niso zmožni sami plačati položnic. Predvsem slednje je s podražitvijo energentov postalo problem, zato ljudi prosimo, da nam pomagajo z donacijami prek SMS-ov, TRR-računa ali z namenitvijo enega odstotka dohodnine, ki jih čisto nič ne stane, a mnogi tega ne izkoristijo. Seveda opažamo, da je narasla tudi potreba po druženju in psihosocialni podpori, zato se trudimo organizirati čim več obiskov starejših, organizirati različne dogodke, ki so prilagojeni epidemiji, starejše, otroke, pa tudi njihove starše, razveseliti s kakšno pozornostjo in razbremenilnim pogovorom, toplo besedo.

Ob tem bi želela ponovno poudariti, da ko govorimo o humanitarnosti, ne govorimo le o prispevanju za preprečevanje in lajšanje socialno-ekonomskih stisk, ampak o darovanju krvi, prvi pomoči, iskanju pogrešanih, združevanju družin, pomoči ob nesrečah in še čem. Vse to je naše poslanstvo.

Članek je bil objavljen v 51. številki Dolenjskega lista 23. decembra 2021

M. Korsika, M. Žnidaršič; foto: Sašo Švigelj