DL: 90-letna izgnanka Marija Turk - Veliko pretrpela, zato je še tako čila

27.11.2021 | 19:30

Slavljenka, 90-letna Marija Turk, s štirimi od petih sinov (foto: L. M.)

Nedavno je 90. rojstni dan v krogu svojih bližnjih praznovala Marija Turk iz Polhovice v šentjernejski občini. Res je, da ta leta dandanes dočaka marsikdo, a morda že bolan in priklenjen na posteljo ali dementen. Marija je drugačna: še vedno zelo čila in pri močeh, pa tudi bistrega uma in odličnega spomina.

Kot pravi tudi sama, je to verjetno zato, ker je imela težko življenje, ker je vedno trdo delala, ter marsikaj prestala in pretrpela, vse to pa jo je le utrdilo. Bila je namreč tudi izgnanka med drugo svetovno vojno, in to kar dobra tri leta in pol.

Marija se je rodila v kmečki družini v vasi Drušče pri Tržišču na mogočni kmetiji. Očetu je žena kmalu umrla. Njena sestra Jožefa je hodila pomagat družini osmih otrok in kmalu postala očetu druga žena – tako je pač bilo pogosto v »starih časih«. Rodilo se je jima je še pet otrok, med njimi Marija.

Že tako trdo kmečko življenje je zmotila vojna vihra in mejno območje med dvema okupatorjema, Italijo in Nemčijo, je doletelo izgnanstvo. Ljudje so morali zapustiti svoje domove, bili so izgnani, med njimi tudi Jermančičevi, kot se je Marija pisala nekoč.

Spominja se, da je bilo to 29. novembra 1941. Oditi je morala cela njihova družina: oba starša, oba brata ter Marija s sestro. Že teden dni prej so jih prišli popisat, pobrali so jim živino, sami so se morali pripraviti. Vzeli so le najnujnejše. »Bilo je res hudo, nismo vedeli, kaj bo z nami, kam gremo, kaj nas čaka in ali se še kdaj vrnemo. Bila sem desetletna deklica,« pripoveduje Marija.

ČISTILKA, DELAVKA …

Marija Turk (foto: L. M.)

Najprej so jih z vlakom odpeljali v Brestanico, na grad Rajhenburg, ki je bil leta 1941 eno največjih zbirnih taborišč v Evropi; skozenj je šlo na trnovo pot izgnanstva okoli 45.000 Slovencev, od tam pa v razna manjša mesta v Nemčiji, kamor so jih odpeljali živinski vagoni. Tako se je zgodilo tudi z Marijino družino. Najprej so jih naselili v nekem velikem, izpraznjenem samostanu blizu Wuertenberga. K sreči so ostali skupaj. Fantje so morali delati na kmetih, mama je bila čistilka.

Kasneje so jih premaknili v Schelklingen blizu Ulma, kjer so moški delali v neki tovarni. Marijina mama je bila čistilka, starejša sestra pa sobarica. Marija je bila nekaj časa v varstvu v neki šoli, potem pa so jo porabili za delovno silo. »Neka Nemka si me je izbrala za čistilko. Imeli so veliko hišo z dvoriščem in okolico in zelo sem morala delati. Bila je neprijazna, včasih niti nisem dobila hrane in veliko sem prejokala. Nisem hotela več tja in sem se uprla,« se spominja Marija, ki je nato delala v tovarni. Tudi tu ni bilo lahko, a bolje že kot prej.

Marija se je hitro naučila nemščine, preostali v njihovi družini težje, zato je ona hodila v trgovino in še kam, kjer je bilo treba javno spregovoriti. Še danes so ji ostale mnoge besede v spominu.

DOMA PA VSE POŽGANO

Ko je prišla vest o koncu druge svetovne vojne, so bili presrečni. A so doživeli še celo kalvarijo, da so prišli domov. »Ko so zavezniki bombardirali Nemčijo in so Nemci bežali, so nas za teden dni vse nagnali v neko dolino, v rudnik oziroma rov, kjer smo čakali teden dni, zadnje dni le ob vodi. Nato so prišli jugoslovanski oficirji – šli naj bi domov,« pripoveduje sogovornica. A vse proge so bile uničene zaradi bombardiranj in na odhod so čakali kar tri mesece! S prvim transportom, kar pomeni z živinskim vlakom, so jih nato avgusta 1945 odpeljali proti Jugoslaviji, do Jesenic in nato naprej proti domu. Tu pa jih je čakal nov šok – požgana domača vas Drušče. Vsa je bila zaraščena in v trnju.

POMAGALI MED SEBOJ

»Ja, konec vojne je prinesel tudi vrnitev na svoj dom, ki je bila za nekatere še hujši udarec od izgnanstva, saj so bili domovi izropani in mnogi niso vedeli, kako začeti znova. Ni jih bilo malo, ki so prišli domov bolni in tudi taki, ki so v letu dni umrli. Mi smo vsaj ostali živi in nismo mogli verjeti, da je od vseh hiš v naši vasi le naša ostala nepožgana. Imela je betonsko opeko. In ta hiša še danes stoji,« pove Marija. No, seveda ni bilo nobenih oken, vrat, Marija se spominja, da so jih zadelali z raznimi starimi odejami, spali pa so na slami.

Začetek je bil res za vse težak in veliko je pomagala Cerkev, se spominja. Vzeli so celo posojilo za vole in voz, da so lahko spet začeli počasi kmetovati. »A potem je prišla nova oblast in obvezna oddaja, spet je bilo hudo,« pripoveduje.

Leto 1948 je bilo spet težko. Umrl je oče, brat je odšel v vojsko, drugi brat na obvezne orožne vaje, sestra se je že poročila in nekaj časa sta z mamo ostali na veliki kmetiji sami. Marijo je čakalo trdo, tudi moško delo, ki pa mu je bila kos. Najraje je kosila, raje kot žela, in pri tem opravilu je bila kos vsakemu moškemu. »Z voli sem šla sama kosit, včasih sem tudi jokala. V mlin v Dolenje Dole sem nosila uro in pol. K sreči pa smo si vaščani pri večjih kmečkih delih, kot so bile žetev, mlačev, košnja in drugo, takrat veliko pomagali,« pripoveduje Marija.

POROKA ŽE PO ŠESTIH TEDNIH

Pri 32 letih seje poročila s Turkovim Ivanom iz Polhovice pri Šentjerneju. »Saj sem imela nekaj prilik že prej, a se ni izšlo. Za Ivana so me nagovorili sorodniki. V šestih tednih sva se spoznala in poročila. Danes se to sliši grozno, vem, ampak se je čisto dobro izšlo. Rada sva se imela in čisto zadovoljno sva živela 38 let. Od leta 2001 pa sem vdova,« pove.

Zakonca Turk sta pridno delala na kmetiji, obnavljala in gradila poslopja, mož je vseskozi hodil v službo. Rodilo se jima je pet sinov in vse sta spravila k poklicu in kruhu: Janez, ki gostinski tehnik, Silvo je mesar, Tine je ključavničar, Tone je vodovodar in kmetovalec, najmlajši Jože pa prometni tehnik. Vsi so si ustvarili družine in danes Marijo razveseljuje že 14 vnukov in pet pravnikov.

»Lepo je, ko se zberemo pri nas doma in poklepetamo,« pove 90-letnica, ki je do nedavnega še redno kuhala – tudi za »ta mlade«. V mladih letih je bila natakarica, kuhala je na svatbah. Sicer pa Marija še vedno rada obdeluje vrt, skrbi za kokoši, zajce, prašiče, lušči fižol in še kaj. Televizije ne spremlja, pravi, da vse izve po radiu. Z možem sta prej rada odšla s šentjernejskimi upokojenci na kak izlet ali v terme, zdaj pa jo sem in tja z avtom pobere prijateljica Marjana Pelko iz Gradišča in se kam odpeljeta.

Marija pove, da se je cepila proti covidu-19. Želi, da se življenje čim prej vrne v stare tirnice, čeprav je tudi sicer, ne le zaradi korone, na stara leta najraje doma.

Lidija Markelj