DL: Jožef Škof - Pisal o kozjem mleku, učil kozjih molitvic

17.10.2021 | 19:30

Jožef Škof (fotografija z naslovnice romana Po bodicah do cvetja)

»Ljudje ne umirajo samo od lakote, pomanjkanja hrane, ampak tudi od preobilice zaužite hrane in neustreznega prehranjevanja,« je v začetku svoje knjige Hrana je zdravilo in zdravilo hrana zapisal Jožef Škof. Knjiga je izšla v samozaložbi z letnico 2021.

Avtor Jožef Škof, univ. dipl. inž., je problem prehrane osvetlil z več zornih kotov, je zapisal recenzent prof. dr. Blaž Mlačak, dr. med. V prvem delu prikaže načela zdrave prehrane, makro- in mikrohranila, opiše njihov vpliv na fiziološke procese v organizmu ter vlogo pri ohranitvi zdravja in preprečevanju bolezni. Posebej natančno opredeli vlogo rudninskih snovi in vitaminov ter našteje bolezenska stanja, povezana z njihovim nezadostnim vnosom v človeški organizem. Podrobno predstavi biološko vrednost živil, fiziološki pomen aminokislin in simptome njihove deficitarnosti v telesu. V poglavju »Zdravljenje s sadjem in zelenjavo« prikaže zdravilne lastnosti posameznih sadežev in zelenjave ter omeni način njihove uporabe v zdravilne namene. Zelo zanimiv je prikaz dietnih napotkov pri določenih bolezenskih stanjih z natančnim naštevanjem živil, ki jih je priporočljivo uporabljati, in tistih, ki so pri določenih zdravstvenih težavah prepovedana. Avtor ob tem poudarja potrebo po upoštevanju zdravnikovih navodil, ki poleg dietnih navodil določi načrt zdravljenja, uporabo zdravil in drugih terapevtskih postopkov pri težji stopnji bolezni,« je zapisal Mlačak.

Recenzent je pohvalil Škofa, da je knjigo napisal jedrnato in razumljivo, strokovna sporočila v knjigi so povedna in jasna, brez dolgoveznega pojasnjevanja. »Nedvoumno jasno pa je sporočilo avtorja, vrhunskega strokovnjaka široke kulture in socialno usmerjenega kozmopolita, da je prehranska politika, ki zagotavlja samooskrbo prebivalstva države, ob upoštevanju ekoloških standardov in koncepta trajnostnega razvoja, usmeritev, ki dolgoročno zagotavlja socialno blaginjo in visoko kakovost življenja,« je med drugim zapisal v najnovejšo Škofovo knjigo Blaž Mlačak.

Šolski vrtovi so učilnice v naravi, šola za življenje in spoznavanje zdrave prehrane. (foto: H. Murgelj)

Plodna zemlja je tovarna vseh tovarn, zato je nespametno graditi ceste na taki zemlji, svari Jožef Škof. (foto: A. Matič)

Prodajajo lažno upanje

»Socialno blaginjo« in »visoko kakovost življenja« moramo šele doseči ali pa smo ju že zapravili, trenutno niti ene niti druge ni na pretek, nekako sporoča Jožef Škof v omenjeni knjigi. »Živimo v času, ko prehransko šarlatanstvo presega vse normalne meje v škodo bolnikov in v korist pogrebnim institucijam,« je zapisal. V kritiki razmer je naredil še korak dlje, proti tistim, ki v želji po zaslužku prodajajo tudi lažno upanje. »Prehranska dopolnila polnijo žepe prodajalcem in skrajšajo naivnim razdaljo do večne poti. Astronomske zneske si pridobivajo, zlasti ko neozdravljivemu ponudijo izmišljeno zdravilo, ki naj bi mu povrnilo življenje,« je zapisal. Teorije o prehranjevanju se po njegovem mnenju širijo kot kuga 21. stoletja. Pri tem med ljudmi prihaja do odklonov v prehranjevanju, ki imajo lahko usodne posledice za človekovo zdravje in življenje.

Ti odkloni pa niso škodljivi samo za posameznike, ki se prehranjujejo neustrezno, ampak so tudi breme za celotno družbo, še posebej, če zaradi preizkušanja teorij o prehranjevanju človek zboli in potem išče rešitev v zdravstvenih ustanovah. Zato Škof priporoča: »Veda o zdravi in uravnoteženi prehrani bi morala biti posredno ali neposredno vključena v šolske programe in strokovne programe na vseh stopnjah izobraževanja.«

Škof, ko omenja ustreznost prehranjevanja, poudarja, da je treba pri tem upoštevati ne samo splošna dognanja, ampak tudi vsakega posameznika. Pravi, da prehrana, ki ustreza nekomu, mogoče ne ustreza tudi vsem drugim. »Univerzalne in tudi uravnotežene prehrane ni,« ugotavlja in dodaja: »Uravnoteženost naše prehrane je v naših rokah; je individualna in nam lastna.« Da najboljši krožnik za nekoga ni nujno tudi najboljši krožnik za nekoga drugega, izhaja po Škofovem mnenju že iz tega, da imajo ljudje v različnih poklicih oziroma dejavnostih različne potrebe po vrsti in količini hrane, in sicer glede na vsebnost in sestavo njenih hranljivih snovi.

Vinograd za hlebec kruha

Ob tem, ko Škof poudarja zdravo hrano, prepričuje o pomenu zdrave zemlje. Pri tem namenja bralcu tudi zanosni vzklik: »Norec je, kdor gradi ceste skozi tovarne. Tovarna vseh tovarn je plodna zemlja, brez nje ni življenja, ni civilizacije in končno ni nobene druge tovarne.« Zapravljanje plodne zemlje zmanjšuje možnosti za samooskrbo s hrano, ki je po Škofovem mnenju izjemnega, najvišjega pomena tudi za narodni obstoj. Hrana je začetek vsega drugega v dogajanju. Če ni hrane, je lakota. Lakota pa je grozna stvar, skuša Škof ponazoriti tudi s starim primerom iz svoje rojstne Bele krajine. »Poročilo iz mrliške knjige viniške župnije je razkrilo, da je tam deset ljudi umrlo od lakote, sedemnajst od griže in pegavca, ker so ljudje jedli vse, od boba, mešenega z otrobi, do posušene trave in lubja. Za en sam hlebec kruha je kmet z Rožanca pri Semiču prodal celoten vinograd z zidanico vred,« se sklicuje na zgodovinske vire in na koncu postreže z lastnim sklepom: »Pod težo lakote se rušijo pravne norme etičnih človeških vrednot in razpadajo družinske vezi.«

Naslovnica najnovejše Škofove knjige

Koze in etanol

Zakaj ga zanimajo vse te in vse druge teme, opisuje v posebnem poglavju Avtor se na ogled postavi. Tam je navedel, da se je rodil materi Barbari in očetu Martinu v številni kmečki družini v odročni hribovski vasici Dragomlja vas v Beli krajini. Po poklicu je univerzitetni diplomirani inženir agronomije. »Diplomiral sem iz agrarne ekonomije na temo Inovacije v kmetijstvu pri profesorju Rudolfu Turku pod mentorstvom ameriškega profesorja dr. Builla. Ko je dodobra spoznal blišč in bedo, s poudarkom nazadovanja slovenskega kmetijstva, mi je dal vrsto napotkov in navodil, ki naj jih uveljavljam in izvajam za napredek kmetijstva. Njegov prvi in poglavitni predlog se je glasil: 'Agrarno politiko obdelovanja zemlje, pridelovanja hrane, njeno kakovost trženja in količino naj prevzamejo izključno profesorji agronomskih fakultet in izločijo dozdajšnje šarlatanstvo.' In naprej: 'Kakovost živil, rastlinskih in živalskih, privesti na evropsko raven.' Izvajanje njegovih predlogov in napotkov sem vzel zelo resno. V marsičem mi takratne politične in gospodarske razmere niso bile naklonjene. Dobival sem vedno večja polena pod noge.

V svoji štiridesetletni delovni dobi sem si pridobil toliko znanja in izkušenj, da sem napisal Kozjerejo, prvi in do zdaj edini priročnik o kozjereji. Sledil je še priročnik o kozjem mesu in mleku. Izdal sem prvi priročnik Šolski vrt, ki je učilnica v naravi za pouk o pridelovanju hrane. Za finančno podporo pri izdaji strokovnih priročnikov, zlasti Kozjereje, sem zaprosil ministrstvi za kmetijstvo in šolstvo, večje število občin, vendar sem povsod naletel na gluha ušesa. Priročnik sem izdal v samozaložbi, od prodaje pa plačeval 25-odstotni davek. Stroške sem pokrival iz prodaje in lastne pokojnine,« je zapisal.

V drugi polovici delovne dobe je bil tržni inšpektor. V tistem času so zvezne oblasti v Beogradu ugotovile, da se dogajajo po posameznih republikah velike malverzacije pri nenamenski rabi etanola v farmacevtski in prehranski industriji. Škofa so pristojni slovenski organi zadolžili za ta nadzor. »Po rezultatih nadzora in ukrepih je bila Slovenija daleč na prvem mestu. Za navedene rezultate sem od pristojnega organa zvezne vlade kot priznanje prejel plaketo,« je še zapisal o tistih časih.

Pisatelj

Knjiga Hrana je zdravilo in zdravilo in zdravilo hrana je 19. po vrsti. Sicer njegova bibliografija obsega med drugim knjige Bela krajina v običajih in zgodbah, etnografska in kulturna podoba rodne grude (1993), roman Politbordel (2007), mladinski roman Mularija (2011), avtobiografski roman Po bodicah do cvetja (2017) in satirično basen Babilon Zoo (2020). V Babilonu Zoo poziva: »Ustavimo konje jezdecev apokalipse. Povrnimo razčlovečenemu človeštvu človečnost in dostojanstvo.« Tako, če bi ga merili, ga ne bi uvrstili med črnoglede, saj v Babilonu Zoo pravi: »Pot do blagostanja človeštva je v nas.« In to zveni spodbudno, mar ne?

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 19. avgusta 2021

M. Luzar