Poskusi s sojo na kmetijah Kure in Grubič v Beli krajini in Posavju

21.8.2021 | 16:00

Inokulacija semena soje s svežim inokulantom tik pred setvijo na kmetiji Kure

Bakterijski noduli na koreninah soje iz poskusa na kmetiji Grubič

»Zrnate stročnice – pridelava, predelava in uporaba« je slovenski projekt enajstih partnerjev, ki že tretje leto poteka v okviru Evropskega partnerstva za inovacije. Cilji projekta so vpeljevanje tehnologij pridelave in predelave soje in drugih zrnatih stročnic na podlagi uvajanja novih praks v različne sisteme pridelave in predelave z namenom omogočiti konkurenčnost zrnatih stročnic v primerjavi z drugimi tradicionalnimi poljščinami in povečati samooskrbo z gensko nespremenjeno sojo. Namen projekta je povezati raziskovalce, kmetijske svetovalce in pridelovalce v t. i. »trikotnik znanja«, ki omogoča prenos znanja v prakso v največjem mogočem obsegu. To pomeni, da lahko raziskovalci, ki se v Sloveniji ukvarjamo z zrnatimi stročnicami, preko kmetijske svetovalne službe pridemo do kmetijskih pridelovalcev, ki jih zrnate stročnice zanimajo, se mogoče z njimi že ukvarjajo in iščejo poti za izboljšave bodisi pridelave bodisi predelave, in vsi skupaj združeno aktivno sodelujemo pri izboljšavah v praksi. Tako smo v projekt udeleženi 4 pedagoško-raziskovalne organizacije (Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede - Univerza v Mariboru, Biotehniška fakulteta - Univerza v Ljubljani, Kmetijski inštitut Slovenije in Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije), ki rezultate svojih raziskav implementiramo v prakso, kar 6 kmetijskih gospodarstev iz različnih delov Slovenije (Žipo Lenart d.o.o. in kmetije Topolovec, Ferlan, Grubič, Kure in Leskošek), na njivah katerih se odvijajo demonstracijski poskusi, ter KGZS – Zavod Novo mesto, ki je vezni člen med raziskovalci in pridelovalci.

Čeprav ime opisanega projekta naslavlja vse zrnate stročnice, pa naši poskusi temeljijo večinoma na soji. Soja (Glycine max (L.) Merr.) izvira iz Azije. Človeštvo jo prideluje več kot 5000 let. V Evropo so jo raziskovalci prinesli v začetku 18. stoletja. V Sloveniji je bilo leta 2020 posejanih 1642 ha. Zrela zrna vsebujejo približno 40 % beljakovin, 20 % olja, 17 % celuloze in hemiceluloze, 7 % sladkorja, 5 % vlaken in 6 % pepela. Leta 2018 je sojino olje predstavljalo 60,9 % svetovne proizvodnje rastlinskega olja. Soja tvori simbiozo z bakterijami iz rodu Rhizobium, ki so vidne kot nabrekline na koreninah soje in jih imenujemo noduli (Slika 2). Bakterije so sposobne vezave zračnega dušika v oblike, ki jih rastline lahko porabijo za svojo rast. Zračnega dušika rastline drugače ne morejo uporabiti. Bakterije lahko sojo oskrbijo z do 98 % celotne potrebe po dušiku, kar lahko močno zmanjša uporabo dušičnih gnojil v pridelavi.

Vzorčenje rastlin za pregled nodulacije korenin soje na kmetiji Kure

Na območju širše Dolenjske, natančneje na kmetijah Grubič v občini Brežice in Kure v občini Gradac, letos že tretje leto zapored potekajo demonstracijski poljski poskusi s sojo, ki jih vodimo člani skupine za poljedelstvo iz Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Na kmetijah preizkušamo različne tehnološke vidike pridelave soje, kot so primernost nekaj izbranih sort za pridelavo v danih pedo-klimatskih razmerah, uporaba različnih medvrstnih razdalj pri setvi z namenom določitve najbolj primerne, gnojenje z NPK gnojili s poudarkom na mineralnem dušiku, ki ima velik vpliv tako na količino kot tudi kakovost pridelka semena, in uporaba bakterijske inokulacije semena tik pred setvijo (Slika 1), ki lahko poveča pridelek semena tudi za polovico. Prav temu ukrepu, to je uporaba različnih svežih bakterijskih inokulantov na semenu soje pred setvijo, namenjamo v naših raziskavah še posebej velik pomen, saj si lahko na ta način rastline same v večini zagotovijo potrebe po dušiku in gnojenje z mineralnim dušikom skoraj ni potrebno. V poskusih uporabljamo tri različne načine inokulacije semena in v času polnega cvetenja rastline vzorčimo (Slika 3) ter preverjamo prisotnost bakterijskih nodulov na koreninah soje.

V letošnjem letu bomo na obeh kmetijah pridobili rezultate tretje rastne sezone, na podlagi katerih bo mogoče podati trdnejše zaključke o preizkušenih načinih pridelave soje. V poljedelstvu je namreč večletno ponavljanje poljskih poskusov ključnega pomena pri zagotavljanju verodostojnih rezultatov, saj lahko ima posamezna rastna sezona velik vpliv na povprečje let, čemur smo še posebej priča letos, ko so dozdajšnje vremenske razmere izrazito neugodne za pridelavo ne samo soje, ampak tudi drugih poljščin (moker in mrzel maj, več vročinskih valov s pomanjkanjem padavin). Spoštovane bralke in bralce Dolenjskega lista bomo konec leta obvestili o naših končnih ugotovitvah iz poljskih poskusov s sojo z območja širše Dolenjske na kmetijah Grubič in Kure, pridobljenih v projektu »Zrnate stročnice – pridelava, predelava in uporaba«.

Gregor Šilc
Miha Slapnik
doc. dr. Darja Kocjan Ačko
doc. dr. Marko Flajšman
Skupina za poljedelstvo, Oddelek za agronomijo, Biotehniška fakulteta