DL: Jože Cimrmančič kljub invalidnosti živi polno življenje

29.7.2021 | 14:40

Jože Cimrmančič se dobro znajde tudi v kuhinji. (Foto: M. Ž.)

Jože Cimrmančič se dobro znajde tudi v kuhinji. (Foto: M. Ž.)

Kot član Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja se je  septembra lani udeležil dogodka v Dolenjskem muzeju, ko so namenu  predali stopniščno dvigalo za gibalno ovirane osebe. (Foto: M. Ž.)

Kot član Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja se je septembra lani udeležil dogodka v Dolenjskem muzeju, ko so namenu predali stopniščno dvigalo za gibalno ovirane osebe. (Foto: M. Ž.)

Bil je lep jesenski dan leta 2016, ko so se Cimrmančičevi iz Hriba pri Orehku odpravili obirat jabolka v sadovnjak, tako kot že vrsto let. Delo ni zahtevno in nič kaj posebej nevarno, a tokrat se je zgodilo nekaj, kar je za vedno spremenilo Jožetovo življenje. Padel je z lestve na hrbet in si pri tem poškodoval hrbtenico. Jože Cimrmančič je paraplegik, a živi polno življenje, kot pravi sam, morda celo bolj, kot je pred nesrečo. Zavoljo invalidnosti je postal močnejši, spoznal je veliko dobrih ljudi, ki jih sicer najverjetneje ne bi, spremenil je pogled na življenje, medosebni odnosi so postali več vredni.

»Zakaj sem padel, še dandanes ne vem. Pravzaprav ni bilo nobenega tehtnega razloga. Kot 'mulci' smo vse preplezali in prelezli, tudi kasneje sem delal na strehah in nisem nikoli imel težave z višino. Bila so dela precej nevarnejša kot obiranje jabolk. Tudi zato, ker sem vedel, da nisem naredil nič takšnega, s čimer bi izzival nesrečo, sem to, kar se mi je zgodilo, lažje sprejel. Lahko pa bi se vse skupaj končalo tudi precej slabše,« pripoveduje 51-letni oče štirih otrok in opozarja, da je previdnost tudi pri opravilih, ki jih poznaš še tako dobro, nujno potrebna.

Klančina, ki so jo speljali na balkon, mu omogoča, da lahko samostojno pride v in iz domače hiše. (Foto: M. Ž.)

Klančina, ki so jo speljali na balkon, mu omogoča, da lahko samostojno pride v in iz domače hiše. (Foto: M. Ž.)

DVE OPERACIJI IN ŠTIRI MESECE V SOČI

Jožeta so po usodnem padcu v trenutku od podpazduhe navzdol preplavili mravljinci. Takoj je pomislil na paraplegijo, a hkrati seveda upal, da to ni to. »Tudi reševalci, ki so prišli na kraj nesreče, so postavili to diagnozo, samo še potrdili pa so jo po pregledih in slikanju v novomeški splošni bolnišnici. Popoldne so me odpeljali v ljubljanski klinični center, kjer so me pomoči operirali. Čez deset dni sem imel še eno operacijo, da so mi dodatno utrdili hrbtenico, po štirih tednih v bolnišnici pa so me premestili v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, kjer sem na rehabilitaciji ostal štiri mesece. Tam so me pripravili na življenje na invalidskem vozičku, da sem se lahko sam umil, oblekel, šel na stranišče. Opravil sem tudi zdravniški pregled za vozniško dovoljenje, da lahko zdaj vozim prilagojen avto,« se spominja Jože. Samostojnost, ki mu jo da avto, mu veliko pomeni, saj ni odvisen od drugih, sam se odpelje do zdravnika in po opravkih, otroke na popoldanske dejavnosti in podobno.

V času, ko se je privajal na novo realnost, mu je ob strani trdno stala družina – žena Bernardka, sinova Miha in Marko, hčerki Petra in najmlajša Urška, pa tudi oče Miha, ki danes šteje častitljivih 93 let, in brat Silvester, s katerim sta zelo povezana. Oni so poskrbeli za prilagoditev kopalnice, za klančino, speljano na balkon, da lahko samostojno pride v in iz hiše. »Za vse sem jim zelo hvaležen, posebej Bernardki. Velik zgled, da se je treba v življenju boriti, mi je tudi oče, ki je dal skozi veliko preizkušenj. Še danes marsikaj postori (ob našem obisku je ravno okopaval krompir na njivi, op. a.),« poudarja Jože in dodaja, da mu je pomagala tudi vera, saj se v takšnem trenutku človek oprime vsake bilke, ki se je lahko.

Jože se s štirikolesnikom pripelje do njive, vinograda, gozda, pa tudi do trgovine. (Foto: osebni arhiv)

Jože se s štirikolesnikom pripelje do njive, vinograda, gozda, pa tudi do trgovine. (Foto: osebni arhiv)

»Treba je sprejeti dejstvo, iti naprej, najti smisel. Treba se potruditi, pa še malo več. Biti invalid ni konec življenja. To moramo sprejeti tako mi invalidi kot družba nasploh – da nisem posebnež, da sem samo človek na vozičku. Na nas je, da to pokažemo, in na družbi, da to sprejme,« razmišlja.

SLUŽBA IN KMETIJA

Jože Cimrmančič je bil, ko se je zgodila nesreča, zaposlen v novomeškem Revozu, v karosernici. V službo se ni vrnil. Skupaj s socialno delavko so prišli do zaključka, da bi v podjetju zanj težko našli primerno delovno mesto, saj gre za veliko tovarno z veliko ovir, pa tudi v času, ko se mu je iztekla bolniška, zavoljo hudih bolečin ni zdržal štiri, pet ur na vozičku.

»V Sočo sem šel tudi na poklicno rehabilitacijo, a so mi predlagali invalidsko upokojitev. Tako sem zdaj doma, kjer pa mi ni dolgčas. Skuham kosilo za družino. Greh bi bil, da bi to čakalo na ženo, ko pride domov iz službe. Sprva sem se malo lovil, a se človek vsega nauči. Tudi kruh spečem, a ženinega ne bom dosegel (smeh), ta ima prav poseben okus, verjetno po ljubezni,« se hudomušno nasmehne. Še vedno pomaga pri delih na kmetiji, ker ne zmore fizično, pa z nasveti otrokom, kako se kaj lotiti. »Zelo so pridni in vestni. Trudimo se, da pridelamo čim več domačega, pa še zemlja je obdelana,« pravi Jože, ki se do njive ali vinograda zapelje s štirikolesnikom, ki ga je kupil, ko še ni imel prilagojenega avtomobila. Ob nedeljah popoldne pogosto z njim popelje na izlet tudi boljšo polovico, denimo v Kostanjevico ali po Gorjancih.

Jože in Bernardka rada hodita na izlete. (Foto: osebni arhiv)

Jože in Bernardka rada hodita na izlete. (Foto: osebni arhiv)

Tudi na dopust gredo, a ne na morje, temveč po navadi v Bohinj. Tja hodijo že leta, saj sta z Bernardko velika ljubitelja hribov, otroci pa uživajo v kopanju v jezeru. Zdaj po hribih sicer ne hodi, a tamkajšnja čudovita narava ponuja številne druge možnosti. »S fanti gremo kdaj pa kdaj tudi na motoristične ali avtomobilske dirke in na kakšen sejem, z ženo pa še kam drugam. Le malo več organizacije in logistike je potrebne, pa gre.«

DRUŠTVO PARAPLEGIKOV

Pred stolpom Vinarium pri Lendavi (foto: osebni arhiv)

Pred stolpom Vinarium pri Lendavi (foto: osebni arhiv)

Jože je član Društva Paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, kjer je tudi v upravnem odboru. Izpostavil je velik pomen društva pri vračanju v življenje po rehabilitaciji. »V njem dobiš nasvete, kako se znajti v vsakdanjem življenju, pa tudi psihološko in materialno pomoč, pomoč pri pravnih zadevah, če jo potrebuješ, imamo različne delavnice, srečanja in druženja. Marsikdo ne zmore osnovnih stvari v življenju, se ne znajde, je v slabem materialnem in psihološkem stanju. Tu ima društvo, ki ga vodi neutrudni in zagnani Jože Okoren, res veliko vlogo,« je menil in dodal, da se je v času korone še toliko bolj pokazalo, kako pomembno je to društveno delovanje in življenje. »Vsi, predvsem starejši, pač niso računalniško podprti in vešči novih tehnologij, da bi denimo preko aplikacij klepetali in se na daljavo družili s svojimi družinskimi člani, prijatelji ali člani društva. Osamljenost nekaterih se je tako samo še povečala,« opozarja Jože Cimrmančič.

Članek je bil objavljen v 19. številki Dolenjskega lista 13. maja 2021

Mojca Žnidaršič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava