DL: Mateja Kos - Dolenjka med kolesarsko smetano

25.6.2021 | 20:00

Mateja na Diani Beach v Keniji, ki je tudi njena najljubša destinacija. (Foto: osebni arhiv)

Ko pride v rodno Novo mesto, se najraje ozre tja čez Krko, k preljubemu Bregu in veličastnemu Kapitlju. Tudi ko iz športnega letala, ki ji je zlezel v srce in za katerega je opravila izpit leta 2015, pogleda v globel, se razpre najlepši pogled pod soncem. Rada ima Novo mesto, spomine nanj in zdajšnje trenutke. To je Mateja Kos. Pred leti je odšla v Ljubljano na študij in tam ostala zaradi službe. A svet je zanjo tudi danes precej manjši kot za marsikoga drugega.

Želja po znanju in lastnem napredku jo je vodila zdaj sem, zdaj tja in niti v sanjah ni mislila, da bo kdaj pomemben del ekipe vrhunskih kolesarjev. Že od malega je bila navdušena športnica: smučarka, gimnazijska košarkarica, golfistka, ki jo je že njen oče navdušil tudi za letalstvo in ljubiteljica kolesarstva. Takrat je navijala za sošolca iz paralelke Gorazda Štanglja. »Občasno sem pogledala še kakšno etapo Gira ali Toura, a niti sanjati nisem upala, da bom nekoč tudi sama stala na vrhu Alpe d'Hueza in bila del ekipe, ki etapno grize po francoskem Touru. Takšne sanje bi bile bližje znanstveni fantastiki,« pripoveduje danes 48-letna magistrica marketinga Mateja Kos.

MATEJINA POT V SAMOSTOJNOST

Resda je bila do sebe vselej zelo zahtevna, a vedela je, da bo cilje z veliko volje, malo sreče in kopico znanja, tudi na račun občasnih odrekanj, dosegla. Tako je v času študija v nekem obdobju delala kot novinarka na RTV, poučevala smučanje in bila stevardesa na letalih Adrie Airways, saj je vedno želela imeti kakšen bankovec zase, za potovanja, ki jih še danes, ko je obiskala že 55 različnih držav sveta, neizmerno obožuje. Svoje delo je najprej kot študentka spoznavala tudi v marketinški agenciji Imelda Ogilvy in po končanem magisteriju tam ostala kar sedem let. Potem je postala vodja tuje agencije Draft FCB, ki je delovala v Sloveniji in se počasi bližala samostojni poti. Sprva se je lotevala le projektnega dela, potem pa leta 2016 v Ljubljani končno ustanovila svojo marketinško agencijo Medimat. Danes je podjetnica s sedmimi zaposlenimi, ima zastopstvo za italijansko naravno kozmetiko Planter's, že vsa leta pa uspešno deluje tudi na področju marketinga in odnosov z javnostmi. In potem se je zgodil kolesarski Bahrain.

ZGODBA, KI JO PIŠEJO REDKI

Mateja v Sakhiru na dirkališču Formule 1 (foto: osebni arhiv)

Matejo Kos je k sodelovanju povabil Novomeščan Milan Eržen, ki je bil že takrat zaposlen pri bahrainskem šejku. Z idejno drznim Milanom sta že prej sodelovala pri nekaj projektih, zato je Matejin način dela dobro poznal. Eržen je nekoč tretjerojenemu princu kraljevine Bahrain njegovemu veličanstvu šejku Nasserju bin Hamadu Al Khalifi, medtem ko je snoval projekt s konji, predlagal, da si skupaj ogledata francoski Tour. Vedel je, da ga bo veličina tega dogodka navdušila in morda celo tako potegnila, da bi ta zalivska država imela nekoč svojo profesionalno ekipo kolesarjev. Danes 33-letni princ je bil od nekdaj velik športni navdušenec, ki je pred leti premagal celo tekmovanje Ironman. Takrat ga je za kolesarstvo kalil prav Eržen. Resnično, ob obisku Dirke po Franciji niti šejk, vajen velikih in pomembnih dogodkov, ni ostal hladen. Tako je steklo načrtovanje drznega kolesarskega projekta, preko katerega bi Bahrain turistično promovirali. Milana je zadolžil, da pripravi celoten koncept in začela se je rojevati ekipa Bahrain Merida.

»To je eden mojih osebnih projektov, saj sodelavcev v agenciji v to ne vpletam,« pojasnjuje Mateja. »Sprva nisem dojela, da Milan iz Žabje vasi, kot mu rada rečem, leta 2016 sanja World Tour Team in da ta isti Milan odločujoče sodeluje pri ustanovitvi ene od zgolj 18 profesionalnih kolesarskih ekip na svetu, ki bo tekmovala s takšnimi velikani kolesarstva, kot je na primer zvezdniški Ineos oziroma nekdanji Sky. Imel je vizijo, imel je pot, načrt in odobren proračun. Potreboval je le še kakovostne sodelavce, zato je povabil nekaj svojih novomeških prijateljev, ki jim je zaupal. Milan je perfekcionist, njegov zanos in energija sta močno nalezljiva. Rad pomaga, ponudi priložnost, pokaže izziv in usmerja. Pri delu je vselej jasen, zahteven in odkrit, ob dobro opravljeni nalogi pa neizmerno hvaležen,« Eržena opisuje Kosova, ki je v današnji ekipi Bahrain Victorious ena od petih sodelavk v mednarodno zastopanem oddelku za marketing in odnose z javnostmi. »Še danes se kdaj pa kdaj uščipnem, da se zavem resničnosti vsega tega. Večinoma delam iz Ljubljane, torej od doma, kjer živiva z mojo 13-letno hčerko Tio, pretežno za kance tedna hodim na dirke, kjer sem od 60 do 80 dni letno, dvakrat na leto potujem v Bahrain na sestanke. A naše delo ni le dirka, pač pa skrbimo tudi za izpolnjevanje pogodb s svojimi sponzorji in organiziramo različne dogodke. Od podpisa moje prve pogodbe, ki jo letno obnavljamo, sem se o kolesarstvu veliko naučila. Gledati ta šport po televiziji ali pa biti v njegovem jedru, je nekaj povsem drugega. Pogovori z mehaniki, maserji, s kolesarskimi zvezdniki na nivoju sodelavcev oziroma prijateljev – to je zgodba, ki jo pišejo redki, in tega se zavedam, zato sem Milanu neizmerno hvaležna. Samo on mi je to omogočil, da se na primer naš nekdanji kolesar Vincenzo Nibali, eden od šestih Zemljanov, ki so osvojili tri Grand Toure, z mano sproščeno pogovarja, to je zame še danes nerealno,« pripoveduje uspešna Novomeščanka.

Mateja med svojim delom na eni od kolesarskih dirk (foto: osebni arhiv)

MATEJA, S' DOBRU SPALA?

Kolesarstvo je za Matejo strast: »Ko enkrat vstopiš v ta svet, spoznaš vse njegove dimenzije, dojameš, da je najmanjši ventilček tako pomemben kot kolesarska čelada. To je zelo, zelo timski šport, tako med tekmovalci kot med zaposlenimi,« z radostjo v očeh o svojem delu pripoveduje Mateja Kos.

Vsak od 28 profesionalnih kolesarjev ekipe Bahrain Victorious trenira doma po točno določenem programu, enkrat letno pa se srečajo na skupnem trening kampu, kjer pripravijo načrte za sezono. Sicer pa ima Ekipa Bahrain Victorious logistični center v Mengšu, kamor so ga pred dvema letoma preselili iz italijanskega Bergama, iz Mengša pa potem odhajajo na dirke po Evropi. »Kadar so dirke v Dubaju, tja letimo, organizator pa vsaki ekipi priskrbi vse potrebno za ekipo in tekmovalce. Podobno je v Avstraliji, Argentini in Kaliforniji ter na Kitajskem in Japonskem. Naši kolesarji letno preživijo kar 250 dni na dirkah,« pove Mateja Kos. »Danes sem v Belgiji, jutri na sestanku s sponzorji, potem letim v Italijo … Včasih moram pogledati na Google Maps, da vem, v kateri državi spim. A prav to je čar mojega dela,« pripoveduje dolgolasa in od sonca zagorela Novomeščanka s posebno energijo. »Ni lepšega kot potovanje po svetu, in ko se kjer koli zbudim, vem da nisem sama. Pridem k zajtrku in slišim: 'Mateja, s' dobru spala?' In potem še večkrat tako, saj je na dirkah ekipa, katere pomemben člen je cela vrsta Dolenjcev, že od malega tako ali drugače povezanih s športom. To so Milan Eržen, Gorazd Štangelj, Borut Škedelj, Rok Novak, Aleš Murn, Igor Turk, Žiga Novak, Marko Strašek, Dejan Rifelj, Marko Gošnik in David Kren med osebjem ter kolesar Domen Novak. Zvezdniško ime naše ekipe je Baskijec Mikel Landa, s katerim računamo na dober rezultat tudi na letošnjem Giru.

»Dolenjska domačnost v ekipi je res privilegij. Se pa v svojo deželico vselej rada vračam. Vsaj enkrat mesečno poskušam priti v Šmarješke Toplice, kjer sva z mami, ki se je prezgodaj poslovila, imeli ob robu gozda svoj pravljični dom. Rada pa smuknem tudi v našo staro ulico Nad mlini v Novem mestu in obujam spomine na tamkajšnje življenje z mami in očetom, na igranje in raziskovanje našega indijanskega gnezda. Ni me bilo strah ne hoje po zaledeneli Težki vodi ne preizkušanja vzdržljivosti preluknjanega kajaka,« smeje pripoveduje Mateja, ki pravi, da je imela najlepše otroštvo, ki pa kljub temu ni bilo vselej rožnato. »Moja novomeška ulica je bila zame vedno velika in dolga, z leti pa se mi zdi, kot da bi jo skrajšal in skrčil čas. V njej so se stkala najlepša prijateljstva, ki me spremljajo še danes. Tako kot me bo nekoč spremljal spomin na Bahrain in na njegovo dolenjsko zgodbo.«

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 22. aprila 2021

Renata Mikec