DL: Portret tedna - Vladimir Anzulović

10.6.2021 | 12:50

Življenje prinaša zmage, pa tudi poraze. Ko so zmage, je lepo, ko so porazi, pa ne tako zelo. So ljudje, ki znajo prenašati poraze in ki znajo ob porazih, ko je teh preveč, prevzeti odgovornost. Tako kot na nebu za dežjem posije sonce in obratno, tudi v športu nizu zmag slej ko prej sledijo porazi. Če je teh preveč, klubi po navadi zamenjajo trenerja. V primerjavi s predsedniki vlad trenerji v športu znajo prevzeti odgovornost za neuspehe in običajno sami ponudijo odstop. Tako je pred dnevi po nizu porazov odstopil tudi trener košarkarjev Krke Vladimir Anzulović. V prvi polovici sezone mu je šlo dobro, njegovi košarkarji so bili kljub nekoliko zmanjšanemu klubskemu proračunu uspešni tako v jadranski ligi, kjer so se držali sredine lestvice, kot v domačem prvenstvu, kjer so v prvem delu suvereno osvojili prvo mesto. Potem pa je v moštvo vdrla epidemija, po kateri mu fantov ni uspelo več postaviti na noge. Vsem je žal, da je tako, a kar mora mož storiti, mož stori.

Seveda Vladimir Anzulović Novega mesta ne zapušča. Tu je doma, tu ima družino. Še naprej bo živel v Novem mestu in navijal za Krko, za katero pravi, da je njegov klub. Tako kot je bila nekoč njegov klub Cibona. Njegova izjava ob odstopu pove veliko: »Moja moralna dolžnost je, da ponudim odstop. Trdno verjamem, da so igralci skupaj s strokovnim štabom zmožni doseči cilje, ki niso tako daleč. Tako jaz kot tudi moja družina bomo vedno ostali njihovi zvesti navijači.«

Starejši ljubitelji športa se bodo spomnili še enega Vladimirja Anzulovića, Zulo, priljubljenega zagrebškega televizijskega komentatorja, ki je s svojevrstnim humorjem znal začiniti marsikateri prenos košarkarske ali nogometne tekme in se postaviti ob bok Mladenu Deliću, Draganu Nikitoviću in Milojku Pantiću, mikrofonskim legendam jugoslovanskega športnega novinarstva. V mladih letih je igral košarko za Lokomotivo, kasneje je bil med ustanovitelji košarkarskega kluba Cibona, v katerega je že v njegovih rosnih letih s sabo vodil tudi oba sinova. Mlajšega Vladimirja je kasneje športna pot pripeljala v Novo mesto. Za košarkarski klub Krka je prvič zaigral leta 2000. V Novo mesto je prišel z lepo popotnico, saj je bil leta 1996, ko je s Hrvaško osvojil naslov mladinskih evropskih prvakov, na prvenstvu v Franciji kot najboljši organizator igre izbran v prvo peterko prvenstva, bil je tudi član hrvaške reprezentance do 22. leta, za Hrvaško pa je nastopil tudi na evropskem članskem prvenstvu leta 2003.

Čeprav je bil tako rekoč otrok Cibone, mu ni bilo nikoli dano zaigrati za njeno člansko vrsto. Klub ga je najprej posodil reški Kantridi, dve sezoni je igral za Zrinjevac in eno za Zagreb, potem pa je prišel v Novo mesto in bil zraven v verjetno najuspešnejšem času v zgodovini novomeške košarke, ko je bila Krka resen evropski klub in je spravila na kolena celo plejado evropskih velikanov – v Madridu je padel veliki Real, v Novem mestu CSKA in Panathinaikos. Tedaj je bil trener Aleš Pipan, ki je nanj kot trener in kot človek naredil izjemen vtis. Za Krko je s prekinitvami igral skupno štiri leta, eno leto je bil tudi kapetan.

»Žal mi kot igralcu ni uspelo narediti, kar sem obetal. Resno sem igral tam nekje do 25. leta, potem sem staknil poškodbo kolena in nič ni bilo več isto,« z nekoliko razočaranja gleda na svojo športno pot Vladimir Anzulović, ki je na igrišču potem sicer vztrajal vse do 32. leta, ko je po poškodbi še drugega kolena svojo športno pot končal in se z igrišča preselil na trenersko klop. Začel je kot pomočnik trenerja pri Krki, se preselil za dve leti k reškemu Kvarnerju, nekaj časa treniral črnomaljsko Kolpo, da bi leta 2016 kot prvi trener prevzel Krko in z njo osvojil tretji zaporedni pokalni naslov. Z veseljem se spominja dveletnega sodelovanja s Šibenikom, s katerim se je uvrstil v polfinale hrvaškega prvenstva, vodil je hrvaško mladinsko vrsto in študentsko reprezentanco popeljal na univerzijado. V Novo mesto se je vrnil pred poldrugim letom, ko se je od domače ekipe zaradi slabih izidov poslovil Simon Petrov.

Taka je pač usoda trenerjev. Danes si, jutri te ni. Tega se Vladimir Anzulović zaveda in to je vedel že, ko je izbral ta poklic. Za zdaj nekih posebnih načrtov nima. Ko se bo ponudila nova priložnost, bodo načrti prišli sami od sebe, do takrat pa si bo vzel veliko časa za družino. Sin Luka stopa po njegovih stopinjah in uspešno nastopa za Krkino kadetsko vrsto. »Srečen sem, da ga imam, da je priden in normalen otrok, srečen sem, da imam zdravo družino, to je največja zmaga v mojem življenju. Srečen sem tudi, da živim v Novem mestu. Živeti v Novem mestu in ga imeti rad je luksuz,« prav Vladimir Anzulović.

Članek je bil objavljen v 12. številki Dolenjskega lista 25. marca 2021

Igor Vidmar