DL: Štajerski Belokranjec premagal dakarski pekel

21.4.2021 | 14:50

Simon pomaga sotekmovalcu z namestitvijo potne knjige. (Foto: D. Janežič)

Simon pomaga sotekmovalcu z namestitvijo potne knjige. (Foto: D. Janežič)

»Puščavske gume« z globokimi zarezami na Marčičevi husqvarni (foto: D. Janežič)

»Puščavske gume« z globokimi zarezami na Marčičevi husqvarni (foto: D. Janežič)

Tokratni Dakar je bil za Marčiča najuspešnejši doslej: 5. mesto v kat. Original, 36. skupno. (Foto: D. Janežič)

Tokratni Dakar je bil za Marčiča najuspešnejši doslej: 5. mesto v kat. Original, 36. skupno. (Foto: D. Janežič)

Marčičev motor je bil tokrat odlično pripravljen. (Foto: D. Janežič)

Marčičev motor je bil tokrat odlično pripravljen. (Foto: D. Janežič)

V začetku januarja letos je bil start 14-dnevne preizkušnje 43. relija Dakar, ki velja za najtežjo vzdržljivostno dirko na svetu. Tokrat je bil v Savdski Arabiji na startu v Džedi tudi Slovenec Simon Marčič, Mariborčan belokranjskih korenin.

Že ko je lansko preizkušnjo končal na 8. mestu v razredu Original in na 50. med vsemi motoristi, je vedel, da zmore še več, zato se je kmalu lotil intenzivnih priprav. Zaradi epidemije jih je moral nekoliko prilagoditi, saj ni bilo pripravljalnih dirk, kjer bi lahko nabiral ure na motorju, je pa zato na domačem Pohorju krepil svojo vztrajnost, taktiko, vzdržljivost in kondicijo tudi s kolesom za downhill. Skozi suhe individualne treninge ga je vodil trener Marko Pokleka in očitno sta dobro delala. Letos je bil na Daraju sedmič in dosegel najboljšo uvrstitev doslej: 5. mesto v najtežji kategoriji Original by Motul in 36. v skupni razvrstitvi. Za ta rezultat so zaslužni tudi bratje Irt, ki so mu idealno pripravili motor in poskrbeli za izjemno pomembno amortizacijo koles.

PRVIČ PRED OSMIMI LETI

Marčič je bil prvič na Dakarju že leta 2013, takrat v Južni Ameriki med Argentino in Bolivijo, a se je vse skupaj končalo z zlomom zapestja. Za dve leti je potem to preizkušnjo izpustil, jo leta 2016 zaključil, naslednje leto pa se mu je zgodila nesreča, ko ga je z avtom povozil sicer 14-kratni in tudi letošnji zmagovalec Dakarja Stephane Peterhansel, ki mu pravijo tudi Mr. Dakar, saj se je z zmago okronal na skoraj tretjini teh slovitih preizkušenj. Simon Marčič, nori Slovenec belokranjske vztrajnosti – mama je namreč doma iz Metlike – je sodeloval tudi na zadnjem Dakarju v Južni Ameriki leta 2019, ko ga je na cedilu pustil motor. Lani, ko se je karavana selila v Savdsko Arabijo, je prišel na cilj in letos rezultat tam še izboljšal, čeprav je že v drugi etapi od Bishe do Wadi Ad-Dawasirja mislil, da bo šlo spet vse po zlu. Grdo je padel in si zvil vrat, kar je bila velika ovira vse do konca dirke. Hujših poškodb ga je rešila zaščita zgornjega dela telesa z napihljivo zračno blazino, ki se je v trenutku padca sprožil in odigral izjemno vlogo. Padel je še enkrat, a ni bilo hujšega, je pa tik pred koncem osme etape od Sakake do Neoma zlomil os oziroma gred, ki povezuje sprednji del okvirja z zadnjo nihajno vilico na motorju, vendar mu to ni preprečilo prihoda na cilj.

7700 KILOMETROV PO SIPINAH IN BREZPOTJU

Letošnja dirka je imela 12 etap in prolog, dolg 130 kilometrov, tako da so dirkači prevozili 7700 kilometrov. Pet tisoč kilometrov je bilo tekmovalnih etap, preostalo pa povezovalne. Na startu je bilo zaradi epidemije le 120 motoristov in še 20 dirkačev štirikolesnikov, vozniki pa z vseh koncev sveta. Na svoji zverini znamke Husqvarna, ki je nekakšen hibrid potovalnega in motokros motornega kolesa, ga je zaradi prelepe pokrajine zlasti na severu ob meji z Jordanijo večkrat zamikalo, da bi sestopil. »Želel sem trenutke, templje, vklesane stavbe v črne skale ali pa grobnice v beli mivki, ujeti v fotografski objektiv. A to ni bilo moje delo! Za to je poskrbel moj prijatelj Denis Janežič, ki je vlogo fotografa, novinarja in snemalca odlično opravil.« Naloga asistenta na Fakulteti za elektroniko v Krškem, kar Marčič opravlja kot svojo službo, je bila tokrat precej bolj odgovorna. Moral je voziti zbrano, preudarno in premišljeno sprejemati odločitve, kdaj voziti sede in kdaj stoje, predvsem pa pozorno opazovati progo, ki ga je vodila k cilju. Za ta dakarski pekel – vse dni je bilo okoli 25 stopinj Celzija in več – je garal vse leto, telesno in psihično, ter v najtežjih trenutkih upal, da bo lahko sprejel tudi enormne količine stresa dvotedenskega tekmovanja. Tudi to je namreč še ena od odlik tekmovalca iz pravega dakarskega testa.

»Če to obvladaš, gre zlahka. Dober motorist moraš biti, dobro tehniko moraš imeti, vedeti moraš, kako napasti sipine, kdaj lahko z mislimi počivaš in kdaj moraš biti oprezen kot sokol,« pripoveduje Marčič. Njegov 450-kubični konjiček z globoko narezanimi gumami je švigal po saharskem pesku in premagoval sipine ene najtežjih dakarskih preizkušenj doslej, ki jo je organizator prav proti koncu še dodatno začinil. Nekateri deli zadnjih etap so resnično srkali duha in energijo in samo kanček nepozornosti, pa bi bil lahko v težavah.

TEŽAVEN JE BIL ŽE PRIHOD V DŽEDO

Glede na to, da je novi koronavirus ohromil ves svet, je bil velik podvig že načrtovanje odhoda v Džedo. »Precej stresno je bilo vse skupaj, še zlasti, ker so nam tik pred odhodom odpovedali vse uradne lete, tako da je organizator potem poskrbel za pet čarterskih letal s poleti iz Prage in Pariza. Z Denisom sva izbrala Prago, motor pa sva v Džedo iz francoskega Marseilla dostavila z ladjo organizatorja že v začetku decembra,« pripoveduje Marčič. Oseminštirideset ur pred odhodom ste morala doma opraviti test na covid-19, ob prihodu na arabski polotok je sledila 48-urna karantena, potem pa še eno testiranje v Džedi. K sreči sta bila oba vselej negativna.

KAKO PRITI NA DIRKO DAKAR KOT TEKMOVALEC

Vsak, ki bi se želel preizkusiti na tej preizkušnji, mora vedeti, da so postopki precej zahtevni. »Na Dakar ne greš kot na Ljubljanski maraton, predvsem pred prvo udeležbo je proces zelo dolg. Predstaviti moraš svojo športno pot, navesti dirke, kjer si sodeloval, zahtevani so določeni mednarodni dosežki, pa tudi telesno moraš biti dobro pripravljen, saj je potreben na primer kardiotest. Če dvakrat zaporedoma ne končaš dirke, si lahko spet na začetku, a ko ti uspe enkrat pripeljati v cilj, potem ni težav. Poleg dirkaške licence moraš pred tekmovanjem imeti plačana tudi vsa zavarovanja, startnino in ostale stroške. Tekmovalec mora opraviti še tehnični pregled motorja, preveriti delovanje navigacije, anten in varnostnih povezav s satelitom,« pravi petouvrščeni na letošnjem Dakarju. Stroški celotnega projekta so od 30 do 50 tisoč evrov, če pa je tekmovalcu v podporo ekipa, je to še 40 odstotkov dražje.

ODLIČNO POSKRBLJENO ZA VARNOST

Za varnost tekmovalcev je izjemno dobro poskrbljeno, v zraku je ves čas od pet do deset helikopterjev, tako da so ob morebitni nesreči reševalci nemudoma pri ponesrečencu. V Savdski Arabiji so bolnišnice na izjemno visokem nivoju, v Južni Ameriki, kjer je večina bolnišnic zelo slabih, pa je organizator za partnerje tekmovanja vedno izbral zasebne bolnišnice, kjer za poškodovane dobro poskrbijo. Sicer pa je Dakar dirka solidarnosti, poudari Simon Martič: »Ni tekmovalca, ki bi hladnokrvno odpeljal mimo poškodovanega dirkača. Organizator ta čas, ki ga porabiš za pomoč, odšteje od končnega rezultata. Na armaturni plošči motorja imamo namreč gumb, ki nas poveže z bazo in ko ga ugasnemo, tekmovalni čas spet steče.«

PRIHODNJE LETO SPET

Mariborčan si po zaključku Dakarja privošči dva tedna za regeneracijo, da »telo pride k sebi«, potem pa počasi spet začne trenirati. Hodi v hribe, če je snega dovolj, turno deska, rad pa gre tudi na motor. In prihodnje leto bo spet pripravljen za vražji Dakar po razbeljeni arabski pokrajini. Še posebej bi ga navdušila trasa v Emiratih ali pa po Jordaniji. »Vem samo nekaj: da bom spet tam, na motorju, na sipinah, za še boljši rezultat,« je najin pogovor sklenil eden redkih dirkačev sveta, ki mu je uspelo premagati dakarsko preizkušnjo.

Članek je bil objavljen v 5. številki Dolenjskega lista 4. februarja 2021

Renata Mikec

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava