Ljudje ob Kolpi: duhovnik, pesnik in pisatelj Jože Žabkar oziroma pater Alojzij

6.1.2021 | 12:45

Jože Žabkar ob pokopu britanskih pilotov v Črnomlju

Novomešnik Jože Žabkar s staršema

Rojen je bil 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki, umrl pa 23. junija 1983 v Ljubljani.

Pod brajdo miza kamnita,
majolka je natočena,
na srečo pijeva najino:
»Bog živi Belo krajino!«

Jože Žabkar se je rodil v revni kmečki družini na Dolenjskem kot tretji od desetih otrok. Zgodaj je moral pomagati pri kmečkih opravilih, v otroštvu pa je bil poznan po tem, da je venomer za seboj vlačil na vrvico privezano škatlico Franckove cikorije. Drugačne igrače pač ni imel. Bil je bister in še preden je šel v šolo, se je naučil brati in pisati. Mati si je kljub veliki stiski želela, da bi se izšolal za duhovnika, kar mu je omogočil sovaščan Polde Božič, ki je v času srednje šole poskrbel za njegovo oskrbo v dijaškem konviktu v Križankah. Zadnja dva razreda gimnazije ni živel več v Križankah in se je moral vzdrževati sam.

V dijaških in študentskih letih je veliko objavljal v različnih glasilih in časopisih. Da bi si stroške nekoliko razdelila, sta živela skupaj z Miškom Kranjcem, ki ga je navduševal za literaturo in študij slavistike. Dobil je tudi mecena Moellerja, ki bi ga podprl pri študiju. Z njegovo edinko Lotti sta si bila naklonjena, zato so si vsi obetali kaj več. A se je leta 1931 odločil za bogoslovje.

Jože Žabkar - pater Alojzij

Bratje iz Križniškega reda so ga poslali za leto dni na Dunaj, nato je dve leti študiral v Innsbrucku in nato še v Ljubljani, kjer je leta 1937 diplomiral. Kot kaplan je nastopil polletno službo v Metliki, odslužil še vojaščino in konec leta 1938 postal direktor Vajeniškega doma v Ljubljani, kjer pa ga je »zatekla« okupacija. Ker so njegovi dijaki med prvimi odšli v partizane, se ga je kmalu prijel vzdevek »rdeči kaplan«. Pred italijansko internacijo ga je rešil celo prior, da ga je septembra 1941 poslal za kaplana v Črnomelj, kjer je ostal vse do leta 1969. Belokranjci so ga zelo vzljubili. Ves čas je pisal tudi dnevnik in pesmi ter prozo, poučeval je na osnovi šoli, pa v meščanski šoli in tudi na »partizanski« gimnaziji. Njegovi starši in sorojenci so morali tik pred nameravano izselitvijo pobegniti, saj so Nemci začeli pripravljati prostor za Kočevarje, ki so jih naselili na levem bregu Save. Njegova družina se je tako zatekla v Belo krajino, kjer so v uporabo dobili eno od praznih Kočevarskih hiš in tudi nekaj zemlje.

Žabkar je napisal okrog tisoč pesmi. Dr. Boris Paternu je o njegovi poeziji zapisal: »To ni kaka visoka poezija in si pater Alojzij v svoji poštenosti tega niti ne domišlja. Je pa jezikovno kultivirana in literarno prizadevna, s pravim pesniškim zanosom zapisana pripoved o močnem doživljanju osvobodilnega boja v Beli krajini…«. Vse pesmi so datirane in opremljene s kraji njihovega nastanka.

Zbirki Metlika, mesto ob Kolpi in Dnevi na jugu nista bili izdani. Je pa leta 1981 izšla zbirka pesmi Brevir moj v travi, posmrtno pa je Križevniški red leta 1991 izdal še knjigo Izpovedi – njegova opažanja iz okolja, v katerem je Jože Žabkar živel.

Sam ni nikoli dvomil, ali je bil upor okupatorju prava pot, zagotovo pa drži, da je težko delal med »tnalom in nakovalom« razklanega naroda. Kakor je podpiral upor, je bil tudi zaskrbljen zaradi številnih ugrabitev, mučenj in ubojev duhovnikov v Beli krajini. Prav na njegovo zahtevo so partizani izvedli preiskavo o mučenjih in ubojih preloškega in viniškega župnika, a rezultat je bil le izjava, da je šlo za pomoto in samoiniciativo terencev, ki da so delali na lastno pest…

Žabkar v dnevniku opisuje, denimo, svoje začudenje o odločitvi oblasti, da bo vrhovni komandant Franc Rozman Stane pokopan civilno, župnik (pater Alojzij) pa, da lahko le hodi za krsto.

Na svoj rojstni dan 5. januarja 1946 je zapisal eno najsrhljivejših zabeležk. Opisuje, kako se je v Črnomlju »zgodilo ljudstvo«. Množica je vdrla k trgovcu Korenu - Italijani so ga zasliševali zaradi pomoči partizanom, v času osvobojenega ozemlja pa je v hiši gostil tudi Borisa Kidriča, pri njem je stanoval Ivan Maček – Matija in z njegove verande nagovarjal ljudstvo, poskušali so izropati trgovino, Korena pa pretepali, pljuvali in vlačili po mestu. Množica je razbila okna farovža in poskušala vdreti - župnik je najprej mislil, da hvaležni farani prihajajo pet podoknico za njegov rojstni dan. Sam Žabkar je tako pogumno stopil pred njih in zahteval, da se pokliče tajna policija OZNA, ki naj bi ugotovila Korenovo krivdo. Iz množice je hitro stopil njen poveljnik, ki se je opravičeval, da ni pristojen, a je po pogovoru poskrbel za to, da so ljudje odšli. Tudi Koren je bil oproščen vseh obtožb, vendar pa je bil - kot vsi trgovci in posestniki – razlaščen. Po teh dogodkih je odšel iz Črnomlja in se vanj ni več vračal.

V zapiskih in pesmih je Žabkar hvalil NOB, a se vedno znova ni mogel načuditi oholosti novih oblastnikov. Na primer, žalosten je ugotavljal, da mu nova oblast pogosto jemlje konje, ki morajo ves dan voziti premog iz rudnika, množica partizanskih poveljnikov pa se vse dneve prevaža z avtomobili po mestu ali pa so ti parkirani pred gostilnami… in on mora za potrebe farovža najemati kmete.

Jože Žabkar je zaradi sodelovanja z OF ter organiziranja partizanskega šolstva in dela v verski komisiji, pri SNOS leta 1959 prejel red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. Kljub tem priznanjem sta mu civilna in cerkvena oblast pogosto grenili življenje. Ko so ga 1969.leta premestili v Kropo, so črnomaljski verniki zbrali več kot tisoč podpisov s prošnjo za njegov povratek v Črnomelj, a brez uspeha.

Končno so mu leta 2020 hvaležni Belokranjci postavili spominsko ploščo na poslopje nekdanje gimnazije, kjer je učil in je danes stavba Glasbene šole. Tudi to obeležje je zasluga Belokranjskega muzejskega društva.

Boris Grabrijan