DL: Mijovićeva se spominjata: Želja po otroku močnejša od neuspehov

30.11.2020 | 16:00

Pogled na pozitiven test nosečnosti v trenutku izbriše vse boleče izkušnje.

Presrečna družina - Dejan, Bojana in mali Lev

Rojstvo otroka! Za večino je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi v življenju. A vsem, žal, ni dana ta sreča, da k sebi privijejo drobno štručko brezpogojne ljubezni. Sevničan Dejan Mijović in njegova soproga Bojana, ki sta si dom ustvarila v Ljubljani, imata za sabo devet- oz. desetletno kalvarijo, ki pa ima srečen konec. Pravzaprav dva – Dejan po nesreči, v kateri je za nekaj časa ohromel, lahko hodi, marca letos pa ju je s prihodom na svet razveselil Lev. Kratko ime, ki ima hkrati tudi močan simbolični pomen. »Lev simbolizira vso najino prehojeno pot in moč, ki je bila potrebna, da sva si ustvarila družino!« je dejal Dejan.

Bojana si je morala sama dajati vsak dan skoraj dva meseca med vsakim postopkom umetne oploditve, poleg tega pa jemati še skoraj deset različnih tablet.

Njuna zgodba se je pravzaprav začela pred desetimi leti. Tisto poletje sta šla prvič skupaj na morje, bil je 17. julij, ko je Dejanu spodrsnilo na klančini, porasli z algami, in je padel tako grdo, da si je poškodoval vratna vretenca, zaradi česar so mu v trenutku odpovedale vse motorične funkcije od vratu navzdol. Hitra pomoč prijatelja je preprečila, da ni utonil v vsega nekaj centimetrih vode.

Sledili sta operacija na kliničnem centru v Ljubljani in polletna rehabilitacija v centru Soča, po kateri se je na berglah vrnil domov. »Ko sem shodil, so me skoraj razglasili za čudež,« se je spominjal Dejan, nekoč tudi uspešen rokometaš, ki pa je športno pot moral končati zaradi grde poškodbe kolena. Z vztrajnostjo in neomajno voljo ter podporo njegove Bojane se je postavil na noge. »Moje fizično stanje se hitro poslabša, če ne vzdržujem kondicije, in po pravici povedano, odkar imava Levčka, si čedalje težje vzamem čas zase in za moje športne aktivnosti. Po drugi strani pa sem zdaj, odkar sem očka, veliko bolj aktiven pri vsakodnevnih opravilih, kot sem bil prej. Potrebno je in bo tudi v prihodnje najti ravnotežje med vsemi dnevnimi aktivnostmi ter otrokovimi in seveda mojimi potrebami, kar pa ni enostavno. A kjer je volja, je tudi pot,« je optimističen.

Devet let poskusov

In to sta skupaj dokazala v boju za tako želeni naraščaj. Z Bojano sta dobro leto po nesreči v Piranu začela resno razmišljati o družini. »Zaradi mojega stanja sva morala poiskati zdravniško pomoč. Najino devetletno jadranje po zelo razburkanem morju, polno upanja, vzponov in padcev, veselja in solza, stisk, spoznavanja in učenja, se je začelo v postojnski kliniki za neplodnost. Drug drugega sva bodrila, si stala ob strani, naprej naju je gnala želja po otroku, ki je bila močnejša od neuspehov,« se je ozrl na zelo težko obdobje, ki se je zaključilo 18. marca letos z rojstvom Leva. V Postojni so bili prvi trije poskusi zunajtelesne oploditve neuspešni. »To je bilo za oba, še posebej pa za Bojano, zelo boleče, saj se vsi procesi dogajajo v telesu ženske. Vsakič, ko zdravnik opravi umetno oploditev, sta na vrsti dva tedna zelo dolgega čakanja na test nosečnosti. In ko zagledaš minus namesto plusa, se ti zlomi srce,« je pripovedoval Dejan. Vzela sta si nekajmesečni premor, se nato odpravila v kliniko za neplodnost v Maribor, kjer so bili na veliko žalost vsi poskusi znova neuspešni. Enkrat se je sicer pokazala luč na koncu tunela, a je kmalu ugasnila. Žalost je bila neizmerna, a sta se v želji, da bi vsaj malo pozabila na vse bridke izkušnje, odločila za simbolično poroko na Tajskem. Meseci, ki so sledili, so vnesli nekaj potrebnega miru in sproščenosti, potem pa sta se odločila, da poskusita znova. Ker sta izkoristila vseh šest brezplačnih postopkov, ki jih omogoča naš zdravstveni sistem, sta samoplačniško poiskala kliniko v tujini, v Brnu na Češkem. Znova bridko razočaranje.

Zibka, ki sta jo imela pripravljeno, je pomenila vir veselja in sladkega pričakovanja.

Posvojitev

»A misli na tako želeni naraščaj in starševstvo nisva opustila,« je nadaljeval Sevničan. Skozi sta dala zahtevne postopke okoli posvojitve, se zaradi tega tudi uradno poročila in tako z vsemi papirji prek znancev prišla do možnosti za posvojitev v eni od afriških držav. Bila sta deseta na čakalni listi, postopek naj bi trajal vsaj eno leto. »Ker sva imela v Brnu še nekaj zamrznjenih zarodkov, sva med čakanjem poskusila še enkrat. Bojana je zanosila! Seveda je bil na začetku prisoten velik strah pred ponovnim neuspehom. Bala sva se, da bi spet pristala na začetku. Zdravnica je na prvem pregledu ocenila, da otrokov srček bije prepočasi, začele so se pojavljati krvavitve. Ženi je odredila strogo mirovanje in razglasila rizično nosečnost. To naju je še dodatno prestrašilo, a sva bila, kolikor se je dalo, pozitivna in naredila vse, da nosečnost varno pripeljeva do konca.«

Vse se vrti okoli Leva

Zdaj se njuno življenje vrti okoli Leva. »Niti v sanjah si nisva predstavljala, kako naju bo taka mala štručka izpolnjevala in osrečevala. Jaz že od marca, odkar je med nami novi koronavirus, delam od doma. To pomeni, da smo skupaj 24 ur na dan. Po petem mesecu sva pri Levu vsakodnevno začela opažati vidne spremembe, postal je bolj dojemljiv, veliko je interakcije in posledično tudi tako želenega smeha. Veselimo se vsakega dne posebej. Vse, kar si želiva v prihodnosti, je, da bo Lev zdrav in da bova lahko ob njem ves čas njegovega odraščanja,« je povedal Dejan in dodal, da sta za zdaj idejo o posvojitvi opustila. »Resnici na ljubo bi bilo z dvema otrokoma predvsem zaradi mojega fizičnega stanja normalno življenje precej oteženo. Afriška punčka, ki je bila namenjena nama, bo osrečila drug slovenski par, s katerim smo v stikih. Preko njiju z zanimanjem in kančkom nostalgije spremljava njen razvoj in upava, da ostanemo v stikih, ko pride v Slovenijo.«

Priznan fotograf

Dejan Mijović je pred nesrečo v Piranu delal kot fotoreporter pri Žurnalu, po treh letih okrevanja pa se je za polovični delovni čas zaposlil pri spletnem portalu časopisa Delo. »Tako kot sem se preživljal s fotografijo pred nesrečo, žal zaradi mojih fizičnih ovir več ni mogoče, sicer pa še vedno z velikim veseljem vzamem fotoaparat v roke in ustvarim kakšno fotografijo, ki jo tudi delim na spletu. Seveda je večina fotografij v zadnjem obdobju povezana z najinim sinkom, ki je trenutno moj največji navdih. Na vidiku za zdaj nimam nobene fotografske razstave, a to ne pomeni, da ne bom spet delal pri tem.«

Pred kakšnim mesecem je zmagal na mednarodnem fotografskem natečaju na temo starostnikov, ki je potekal v okviru fotografskega dogodka Trieste Photo Days, na kar je zelo ponosen. Bojana pa je učiteljica slovenščine, zaposlena na osnovni šoli v centru Ljubljane.

Družina in prijatelji

To njuno popotovanje čez vse čeri jima je spremenilo pogled na življenje: »Zagotovo nanj gledava z drugega zornega kota, saj so naju vse pretekle izkušnje utrdile in naredile močnejša. Tudi prioritete so se z leti spremenile, ugotovila sva namreč, da so najpomembnejši družina, prijatelji in tiste majhne stvari, ki dajejo življenju smisel in nas osrečujejo. Začela sva bolj ceniti življenje in se naučila, da ni nič samoumevno in da je treba za dosego ciljev trdo garati, saj nam nič ni podarjeno.« Dejan, Bojana in Lev – vso srečo na nadaljnji poti!

Članek je bil objavljen v 37.številki Dolenjskega lista, 10.septembra 2020.

Tekst: Mojca Žnidaršič, foto: Dejan Mijović