DL: Drevesce želja in varnostne kamere

23.10.2020 | 10:20

Ponikve (foto: M. L.)

Obcestna vas na pretežno kamnitem slemenu se vleče od Velike Doline do Golega Cirnika. Skozi naselje pelje cesta iz Velike Doline v Gabrovico na Hrvaško. Tako opisuje Ponikve, vas v krajevni skupnosti Velika Dolina v občini Brežice, Krajevni leksikon Slovenije v svoji tretji knjigi iz leta 1976. In če navaja Hrvaško, to najbrž pomeni, da vas leži blizu slovensko-hrvaške meje. Meja res ni daleč od vasi. Domačini na tem skrajnem zemljepisnem robu Slovenije o zdajšnji meji mogoče niti ne razmišljajo prav veliko. Jim pa najbrž ni vseeno, da so nekatere hiše v vasi ostale prazne, potem ko v njih iz različnih vzrokov ni več ljudi, ki so tam živeli včasih.

Naravnost zaskrbljeni pa so nekateri, kot pravijo, zato ker prazne hiše na Ponikvah spet dobivajo stanovalce. Hišo Ponikve številka 2 in hišo Ponikve številka 4 je kupila romska družina in vas od takrat živi z vprašanjem, ali se bo prišlekom uspelo dovolj hitro vživeti in vključiti v življenje vasi Ponikve, kakršno živijo ponikovške družine.

Oltar

Gospodarsko življenje Ponikev, v kakršno vstopi vsakdo, ki se priseli v vas, je tako, da ljudje hodijo v službo in tudi še kmetujejo. Kmetovanje tu je v znamenju dejstva, ki ga je poudaril že tudi omenjeni krajevni leksikon. »Plitva kraška ilovica, ki v suši slabo rodi. Njive na ožjih terasah na obeh straneh ceste v Veliko Dolino,« piše. Glavna pridelka sta bila včasih krompir in koruza. Tu je precej vinogradov. Dohodki od prodaje drv in nabiranja gob, še navaja leksikon, ki seveda ne pozabi poudariti kulture. Ko omenja kulturno dediščino Ponikev, navaja, da na razglednem mestu stoji samotna cerkev. V času nastajanja omenjenega krajevnega leksikona je glavnemu oltarju manjkalo nekaj svetniških figur, kar bi kdo utegnil povezovati s krajami kipov in drugih predmetov z določeno prodajno vrednostjo. Kakorkoli, cerkev naj bi zgradili v 17. stoletju, njen glavni oltar ima letnico 1676.

Mir

Rože na Jurkovičevem dvorišču (foto: Kristjan Brajdič)

Zakaj bi se človek danes priselil v tako vas? »Sem smo prišli, da bi imeli boljše življenje, kot smo ga imeli tam,« je rekla Mirjana Primožič, katere družina stanuje v eni od praznih hiš na Ponikvah. Kot je dejala, stanujejo tu mesec dni. Pred tem so živeli v Mirni Peči. Na vrtu hiše njihovega novega stanovanja na Ponikvah letos dobro rodi sadje. Na sveže pokošeni trati nedaleč od sadnih dreves z vejami upognjenimi od letine, je pogovor nanesel tudi na domačine, staroselce Ponikev. Med njimi smo slišali, da romski otroci hodijo po vasi in brskajo za cigaretnimi ogorki. »Moji otroci ne pobirajo 'čikov'. Ne bi pustila, da to delajo, tudi zaradi virusa ne bi pustila, da to pobirajo,« je rekla Mirjana v odzivu na naše vprašanje, ali so njeni tisti otroci.

Med domačini je bilo slišati, da je najbrž z dvorišča te hiše slišati po vsej vasi zelo glasno glasbo. »Glasbo imamo za sebe. Ni preveč na glas,« je rekel Kristjan Brajdič. Beseda je še enkrat nanesla na otroke. Kdaj so otroci preveč živahni, nekako tako smo se pogovarjali. »Otroci morajo skakati naokoli. Otroci morajo biti živi. Ne moreš otrokom reči, da morajo stati pri miru. To bo razumel vsak človek, ki ima otroke,« je rekla Mirjana. Ima sedem otrok. Hčerka bo šla v prvi razred, nekateri že hodijo v šolo, v nižje in višje razrede. Kako bo, če bo tudi jeseni pouk potekal na daljavo in otroci ne bodo hodili v šolo? Mirjana meni, da to za otroke ne bi smel biti prevelik problem, saj igrajo igrice na telefonih in se znajdejo s temi napravami.

Beti (desno) in prijatelj (foto: Emiro Jurkovič)

Mož je zaposlen. Družina dobiva socialno podporo. Mirjana se je prijavila na zavod za zaposlovanje, kot je rekla. Hišo na Ponikvah so kupili delno opremljeno. Elektrika je v stavbi. Vode trenutno ni. »Vodo bomo napeljali kmalu. Smo se že pogovarjali in bodo prišli kmalu napeljat vodo,« je vesela Mirjana. Kot da je nečesa vesela, je hodila naokrog pasja živalca Beti, prijazno bitje, ki skoraj bistro razume človekovo besedo. V to idilično podobo dvorišča hiše na začetku vasi je Mirjana izrekla še želje družine, potem ko smo jo vprašali, katere so. »Da bi lahko obnovili hišo in da bi bili otroci zdravi,« je rekla in potem odšla. Kristjan je potem bežno omenil morje. Tam letos še niso bili. Bi pa šli. »Mogoče bomo tudi šli,« se je zamislil. Šli bi potem, ko se bodo stvari tam na morju umirile, je rekel. Slišal je namreč, da so nekateri letos v Portorožu povzročali težave. »To ni v redu, delati take probleme,« je rekel Kristjan.

iPhone

Vrtni palčki prinašajo srečo. Ta je na vrtu Mirjane. (Foto: M. L.)

Na sosednjem dvorišču nas je sprejel trinajstletni, kot je rekel o svoji starosti, Emiro Jurkovič. Njegova družina je že pred časom kupila eno od praznih hiš na Ponikvah. Emiro je bil ob srečanju zelo zgovoren, njegova mama poleg je bila zelo zadržana, da bi povedala kaj o tem, kje so stanovali prej, ali so bili na Rimšu, preden so kupili to hišo na Ponikvah. »Želim si vilo,« je Emiro odgovoril na vprašanje, kaj si želi. Potem je povedal, da se je samo šalil. Golfa enko GTI bencinarja 12 V, tega pa si zares želi. To je dober avto.

V družini so, kot je rekel, štirje otroci in ati in mami. Tudi Emiro ima rad konje. Dva smo šli to popoldne pogledat, pasla sta se pod cesto, blizu hiše. »Ti pobiraš 'čike', Emiro?« »Imam cigarete, 'čikov' pa ne pobiram,« je odgovoril zelo odločno in prepričljivo, ampak smo se pogovarjali še naprej. In že skoraj se je delala noč. »Če bi bila zdaj sveta noč. In bi bila smrečica, kaj naj bi bilo na tej smrečici? Kaj si želite?« To »novinarsko« vprašanje otrokom, ki so želeli biti čim bližje nenavadnemu obiskovalcu s fotoaparatom v roki, sicer ni bilo načrtovano v pripravah na tokratni obisk pri Romih, ki so se naselili v prazni hiši na Ponikvah. »Najnovejši telefon Samsung«, »ta novi ajfon, ja, ajfon, iPhone se napiše,« so vroče želje izpovedovali otroci, od katerih nekateri svoja leta štejejo šele z nekaj prsti ene roke.

Negotovost

Marija, pomagaj! (Foto: M. L.)

Ob tem najnovejšem poglavju ponikovške zgodbe so še tista, ki so nastala že pred tem in imajo skupni nepravljični naslov: mi na Ponikvah smo živeli mirno in brez negotovosti, želimo, da tako ostane življenje v vasi tudi v prihodnje. Ponikve, ki niti v spominu niso več vas, o kateri je krajevni leksikon leta 1976 zapisal: Hiše pritlične, delno lesene in ometane z blatom, so urejene. Lepe hiše z urejenimi dvorišči z znamenji občutka za lepoto in skladnost gradnje in urejanja dobivajo v zadnjem obdobju dodatne posodobitve. »Nekateri v vasi montirajo varnostne kamere na fasade hiš,« so povedali domačini na Ponikvah.

Vaščani pravijo, da niso vedeli, da bodo prazne hiše imeli Romi. Oni se bodo morali prilagoditi nam, pravijo nejevoljni. »Naj postavim kamere? Naj se doma ogradim? Cena nepremičnin v vasi je padla, odkar so tu Romi. Zakaj ne bi Romov krška občina naselila na svojem območju, namesto da so prišli sem? Ničesar nimam proti Romom. Ampak teh zadev se ne rešuje tako,« je rekel Fredi Povh s Ponikev, ki je slišal, da še povprašujejo za nakupe praznih hiš v tukajšnjih krajih.

Ponikve pa napovedujejo tudi peticijo za odselitev Romov iz te vasi.

Članek je bil objavljen v 33. št. Dolenjskega lista 13. avgusta 2020.

M. Luzar