DL: Ljubljanski beton zamenjala za dolenjske griče

18.10.2020 | 11:00

Zakonca Olga Gracelj in Zdravko Perger sta na Dolenjskem srečna.

Idilična lesena hišica v Osrečju je postala njun dom.

Greva daleč od ponorelega sveta, sta si rekla vrhunska glasbenika, priznana operna pevca Zdravko Perger in Olga Gracelj, in se odločila jesen življenja raje kot v Ljubljani preživljati na Dolenjskem.

V idilični vasici Osrečje v škocjanski občini sta si našla čudovito leseno domačijo, kjer uživata v miru, lepi naravi, delu na vrtu, a tudi v stiku z domačini, ki so ju sprejeli za svoja.

Zdravko Perger je tisti mož, ki je na dolenjsko podeželje pripeljal opero. V Škocjanu je od leta 2013 tradicionalni dogodek postala »njegova« operna predstava na prostem, sredi trga pod cvetočimi lipami. To je pomenilo velik mejnik v spoznavanju kulturnega ustvarjanja in razvoju kulturnega življenja v občini.

Opere na prostem

Kar nekaj let je bilo tako – letos je tradicijo prekinil koronavirus – in Perger je dokazal, da opera ni le nekaj prestižnega in ne sodi le v operno hišo in velika mesta, ampak se jo da približati preprostemu človeku. Opere na prostem, ki so bile pete celo v slovenskem jeziku, so bile v Škocjanu vedno dobro obiskane, ljudje so prihajali tudi od daleč, celo iz Ljubljane.

»Pobuda je bila moja, kajti prepričan sem, da tudi podeželje potrebuje to zvrst glasbene umetnosti, predvsem zaradi spoznavanja in ohranjanja spomina na preteklo zgodovino premnogih evropskih nesmrtnih ustvarjalcev klasične glasbe. Opere, operete, simfonična dela, sakralne skladbe so postale del visoke evropske kulture, to je naša glasba, glasba Evropejcev, med katere spadamo. Evropejci smo lahko ponosni, da nam je s tovrstno kulturo uspelo osvojiti prav ves svet,« razmišlja Zdravko Perger, ki je ob letošnjem občinskem prazniku v občini Škocjan Knobleharjevo prejel občinsko priznanje.

Priznanja vesel

Res da je za svoje delo prejel že mnoge pevske nagrade – še posebej je ponosen na zlato priznanje s področja humanitarnosti Paul Harris Fellow Rotary International – a škocjansko priznanje je nekaj posebnega.

»Zelo sem ga vesel. To je lepa gesta in pozornost domačinov, znak, da ljudje spoštujejo moje delo, da so me sprejeli,« pravi slavni baritonist, ki je svoje življenje posvetil operi ter slovenski ljudski, umetni in sakralni glasbi. Poustvaril in uprizoril je zahtevne vloge največjih opernih mojstrov, nastopal od Evrope, preko Japonske do daljne Avstralije, kjer je sodeloval tudi z Dolenjcem, dobro poznanim narodno-zabavnim glasbenikom Henčkom Burkatom. Nekaj let je pel v slovitem Slovenskem oktetu. Pozneje je ustanovil kulturno-turistično agencijo Figaro, preko katere je organiziral razne nastope, srečanja, humanitarne prireditve in s pomočjo katere je mnoge glasbene ansamble popeljal na odre preko meja naše domovine. Ustanovil je Primorski mednarodni glasbeni festival v Ajdovščini itd.

K sreči si je za življenjsko sopotnico izbral sorodno umetniško dušo, Olgo Gracelj, ravno tako operno pevko, primadono ljubljanske opere, ki je prepela vse glavne vloge v operi in bila zelo priznana koncertna pevka doma in na tujem. Njej sopran je navduševal, bila je zelo zasedena. Drug drugemu sta bila v oporo in tako je še danes, ko sta oba upokojena in ponosno spremljata pot svoje edinke Katarine, profesorice petja, ki včasih tudi zapoje v opernih predstavah.

Osrečje navdušilo

Na dolenjski konec sta sicer prišla že pred 23 leti, a bolj po naključju. Zdravko Perger je nekoč nekaj dni zaradi poškodbe kolena okreval v šmarjeških termah in videl, da je tu lepo, a na kaj več takrat ni pomislil. Ko pa sta z ženo Olgo začela iskati miren kotiček za vikend, sta v oglasniku našla ponudbo za Osrečje.

»Prišla sva si pogledat in lesena hiška na samem je bila obema všeč. Sama sem bila celo bolj navdušena kot mož,« pove Olga Gracelj, ki ima največ zaslug, da sta se v času epidemije odločila, da se sem preselita za stalno. Prej sta na Dolenjsko zahajala občasno, v glavnem čez vikend, da sta si nabrala energije za naporno službeno delo. In ravno ko sta vse uredila in je postalo lepo, sta morala nazaj v Ljubljano! »Zdaj ko sva brez službenih obveznosti in ko sva se med korono za dlje časa umaknila sem, kjer nisva čutila, da je kaj narobe, sva spoznala, da nama je tu lepše. Zelo sva pretehtala življenje v bloku sredi Ljubljane in Osrečju in videla, da naju v Ljubljani moti veliko stvari. Kakovost življenja je tu neprimerno večja, odločitev ni bila težka,« pripoveduje Olga Gracelj in še doda, »kaj pa bi cele dneve počela sredi Ljubljane? Hodila na kavo in ždela v bloku! Na katerokoli predstavo se lahko v Ljubljano zapeljem tudi iz Osrečja!«

Lesena hiška

Tu pa se je opernima pevcema, ki prihajata iz drugih koncev Slovenije – Zdravko je po rodu Primorec, Olga pa Gorenjka – odprl nov svet. Več kot sto let stara lesena hiška je krasna za bivanje. Kot pravi Zdravko, »diha«, saj je postavljena iz naravnih materialov, lesa in kamna. »Ker je bolj majhna, jo bova zdaj povečala za en prostor, a vse v istem stilu, da se ohrani dediščina.« In stroji res že brnijo, ko v poletnem dopoldnevu klepetamo v paviljonu, ki sta ga postavila na domačiji.

V hiški imata krušno peč, kar je Olgi še posebej všeč in večkrat je že spekla kruh »po starem«. Tudi štedilnik je na drva, kar ima poseben čar. Domačijo poleg drvarnice predstavlja še star lesen pod, ki sta ga zakonca kupila od nekega kmeta z Rake. Tu imata prostor za mnoge stari.

Jabolčni sok, zelenjava ...

Nekdanja operna pevca uživata tudi v delu na vrtu. Nasmejeta se ob pripovedovanju, da sta morala ob nakupu domačije opraviti izobraževanje in pridobiti status kmeta, tako da jima zdaj ni problem gojiti sadnega drevja, ki ga je zelo veliko, in obdelovati vrta.

»Lani sem iz starih sort jablan pridelal tristo litrov jabolčnega soka,« se pohvali Zdravko, Olga pa pokaže na kup zelenjave, ki je sad pridnega dela na vrtu. Pridelata si svoj krompir, fižol, najrazličnejše bučke, zelje, solato, paradižnik, celo lubenice so jima že zrasle. To je posebno veselje, in kot pravi Olga, jo vse spominja na otroštvo in mladost, ko je hodila k stari mami na počitnice na kmete.

Zelo sta vesela, ko ju obišče štiriletni vnuk Vid, ki na podeželju zelo uživa. Pa čeprav babica in dedek tu nimata televizije in tudi internet dela bolj slabo.

Rad z gasilci

Zdravko Perger se z ženo Olgo Gracelj v škocjanski občini res lepo počuti. Za Dolenjce pravi, da so zelo pridni, prijazni, odprti ljudje, pa potrpežljivi in gospodarni. To ceni. Rad prijateljuje z gasilci iz PGD Škocjan, ki so mu pomagali pri postavljanju scene za opere, s PGD Dolenje Dole, s katerimi gre na izlet, pa PGD Orešje. Če ga povabijo na kak dogodek, rad zapoje in popestri dogajanje.

Predvsem je vesel napredka v škocjanski občini, ki ga opaža v teh desetletjih, kar prihaja sem. »Ljudje urejajo svojo okolico, marsikaj se je spremenilo na bolje,« pravi Zdravko in pohvali tudi prvega moža škocjanske občine Jožeta Kaplerja, »ki je zelo ljudski in delaven«. Ne more pa tudi mimo njegovega igralskega daru, saj je že večkrat odigral kako manjšo vlogo v njegovih operah. Zdravko Perger spremlja prizadevanja za nov večnamenski dom, ki ga občina želi zgraditi sredi Škocjana, saj verjame, da bo pomemben za razvoj kulturnega življenja v kraju.

Morda bosta nekoč na novem škocjanskem odru operno arijo skupaj zapela prav Zdravko Perger in Olga Gracelj, ki jima glas še odlično služi.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 13. avgusta 2020.

Besedilo in fotografiji: Lidija Markelj