DL: Okupacija v novih slikah - Slovenija kot koncentracijsko taborišče

4.9.2020 | 11:40

Zgodovinarji skupaj z domačini, ki so sodelovali v terenskih intervjujih.

Na predstavitvi so se spomnili tudi nekaterih vedrejših dogodkov iz temačne zgodovine druge svetovne vojne.

Bojan Balkovec, Božo Repe in Božidar Flajšman (z leve)

V Ziljah so nedavno predstavili knjigo Vinceremo, videt čemo; Okupacijske meje v Beli krajini 1941–1945. Knjiga je nastala v okviru projekta Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva. Na predstavitvi v gasilskem domu so sodelovali vodja raziskovalnega projekta prof. dr. Božo Repe in dva od soavtorjev knjige, asist. dr. Božidar Flajšman in izr. prof. dr. Bojan Balkovec, dogodka se ni mogel udeležiti Blaž Štangelj, ki je tudi sodeloval pri nastanku knjige.

Pet različnih mejnih območij in meja

Za obdobje, ki ga preučujejo s tem projektom, je značilno, da je z zasedbo slovenskega etničnega ozemlja leta 1941 na Slovenskem nastalo pet različnih mejnih območij in meja. Tako so ozemlje delile meja med Nemčijo in Madžarsko, meja med Madžarsko in NDH, meja med Nemčijo in NDH, meja med Italijo in Nemčijo ter meja med Italijo in NDH. »Kljub formalni vključitvi t. i. Ljubljanske pokrajine v Italijo je še vedno ostala tudi rapalska meja, ki je ločevala primorske Slovence od preostalih. Le meja s Hrvaško, ki je slonela na starejših razmejitvah, se je ohranila do danes. 20.000 kvadratnih kilometrov današnjega slovenskega ozemlja je delilo kar 560 kilometrov okupacijskih meja. Potekale so od zamočvirjenih porečij Mure in Drave do vrha Triglava; od Sotle in Kolpe do Peči nad Ratečami; od predmestij Ljubljane prek Polhograjskega hribovja in doline Sore do Idrije in naprej. Vsi okupatorji so si svoj del teritorija ogradili z mejami, ki so ločevale posamezne okupacijske cone. Oblikovanje vseh meja so pospremili vojno nasilje, deportacije prebivalstva, prebegi iz ene okupacijske cone v drugo, hkrati pa so zaradi življenjskih potreb in partizanskega odpora (ki razkosanja ni priznaval in se je boril proti njemu) nastajali tudi utečeni ilegalni prehodi. Vse to je neizogibno povzročilo številne travme ter pretrgalo tradicionalne vzorce migracij, kmetovanja in trgovine,« so med drugim zapisali avtorji projekta. Znotraj teh ograjenih okupacijskih con je bilo veliko naselij, ki so bila še sama obdana z žico. »Slovenija je bila takrat videti kot ogromno koncentracijsko taborišče,« je rekel Repe.

Prikazati podrobnosti, zgodbe malega človeka

Take takratne razmere so želeli v omenjenem projektu prikazati kar najbolj v podrobnostih, kakršne običajno ne najdejo mesta v znanstvenih študijah o razmerjih moči v vojnah, o uporabljeni strategiji in taktiki v bitkah in o drugih takih poglavjih vojaške zgodovine. Zato, je povedal Repe, je bil osnovni namen projekta, da zberejo zgodbe ljudi. »Ukvarjali smo se predvsem s človeškimi ranami – ljudmi in njihovimi usodami,« je v predgovoru knjige zapisal Balkovec. Zgodbe malega človeka so pridobili s terenskimi intervjuji, sicer so pri raziskovanju uporabili arhivske vire in na tej podlagi študiji dodali zemljevide, vojaške pisne dokumente, fotografije in drugo. Po Flajšmanovih besedah so v vsej Sloveniji naredili 187 intervjujev, od tega 49 v Beli krajini. Med terenskim delom so po Balkovčevih besedah odkrili veliko različnih znamenj vojne. Po njegovem bi bilo zelo koristno za ohranjanje zgodovinskega spomina, da na krajih izstopajočih dogodkov iz druge svetovne vojne postavijo informativne table.

Da se ne bi nikoli več ponovilo ...

Z raziskovanjem vojnih razmer so del življenja ob takratni okupacijski meji med Kolpo in Gorjanci, kot je zapisal Balkovec, iztrgali pozabi tudi z željo, da se takšne razmere ne bi nikoli več ponovile. »Gre za opozorilo vsem, tudi v sedanjosti, kajti raziskava se nehote dotika tudi sodobnega časa, vse preveč podobnega tistemu,« je v imenu projektne ekipe zapisal Balkovec in dodal, »prepričanje, da se zgodovina v taki ali drugačni obliki ne more ponoviti, je zelo naivno. Zato upamo, da bo ta publikacija spodbudila širši razmislek.« Razmišljati in razpravljati bi bilo po Flajšmanovem prepričanju treba tudi o ožičenjih Slovenije. »Žica ne rešuje problemov. Iz druge svetovne vojne je znano, da se je treba bati tistih, ki postavljajo žico, ne tistih, ki žico prehajajo,« je na predstavitvi knjige poudaril Flajšman. Predstavitve knjige se je udeležilo kar nekaj domačinov, ki so v intervjujih prispevali podatke za nastanek knjige Vinceremo, videt čemo.

Pred tokratnim srečanjem v Ziljah so rezultate projekta Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva predstavili na novinarski konferenci v Ljubljani v atriju ZRC. Takrat so predstavili tudi tri knjige, ki so jih že izdali v okviru projekta. Od 22. do 29. junija so si v atriju obiskovalci lahko ogledali tudi izbrane panoje nekaterih razstav, ki so nastale v okviru projekta.

Članek je bil objavljen v 27. številki Dolenjskega lista 2. julija 2020

Besedilo in foto: M. Luzar