DL: Portret tedna - Robert Kren

9.8.2020 | 10:30

Letošnji 7. Teden ljubiteljske kulture (TLK), največji praznik ljubiteljske kulture in umetnosti v Sloveniji, se je kljub izrednemu stanju zgodil. Sicer nekoliko drugače, kot smo bili vajeni do zdaj, saj se je večina aktivnosti preselila na medmrežje, a praznik je vseeno bil. Rdeča nit letošnjega festivala je bila inštrumentalna glasba in tej, pa tudi kulturi, je vse svoje življenje zapisan tudi Robert Kren iz Straže, ki vedno poudarja: življenje brez kulture je prazno.

»Ljubezen do knjig, slovenskega jezika, književnosti in glasbe je bila v naši hiši vedno močno prisotna. To so mi vcepili že mama, oče in strici, mamini bratje, ki so bili v mojem otroštvu že dejavni v društvih. V osnovni šoli sem prepeval v pevskem zboru, redno recitiral na proslavah, v šolskih glasilih pa so objavili tudi kakšen moj poskus pesnjenja. Ko teče beseda o Straži, seveda ne morem mimo godbeništva. Nepozabna srečanja godb in pihalnih orkestrov so name usodno vplivala,« je pripoved začel Kren. Vpisal se je v glasbeno šolo, na klarinet. Njegov učitelj je bil dolgoletni dirigent straške godbe Milan Posavec. Kot trinajstletnik je leta 1984 v godbi zaigral prvič in v njej igra še danes, le da se ta že nekaj časa imenuje Pihalni orkester Krka. »Ta je danes eden vodilnih tovrstnih amaterskih sestavov v Evropi. Ponosen sem, da sem del te velike zgodbe že 36 let,« pravi Robert.

S kulturo, predvsem pa z glasbo in godbeništvom, sta se okužili tudi njegovi hčerki Brina in Tija. Starejša Brina je saksofonistka in si je glasbo izbrala tudi za svoj poklic, obiskuje namreč 2. letnik Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Tija je klarinetistka, učenka 6. razreda klarineta na novomeški šoli Glasbeni šoli Marjana Kozine, klarinetistka pa je tudi njegova nečakinja Zala, ki živi v isti hiši. »Vse tri seveda igrajo tudi v PO Krka. Občasno tudi skupaj kaj pomuziciramo. Nazadnje se je to zgodilo v času karantene, ko smo – kot toliko dobromislečih po vsej Sloveniji – tudi mi zaigrali na balkonu.«

V letu 2017 je Robert Kren prevzel predsedovanje Zveze godb in Pihalnih orkestrov Dolenjske in Bele krajine. »Gre za združenje, ki mu je v 70. letih prejšnjega stoletja temelje postavil ravno Stražan Jože Koporec. Trenutno zveza združuje 15 orkestrov iz širšega dolenjsko-belokranjskega prostora. Vsako leto poleg manjših dogodkov, kot so izobraževanja in delavnice za posamezne inštrumente, pripravimo tudi dve osrednji prireditvi: srečanje in še revijo pihalnih orkestrov Dolenjske in Bele krajine. Letos sta zaradi znanih okoliščin oba dogodka žal odpovedana.«

Ko že govorimo o godbah, je izpostavil še Veteransko godbo Straža. Zelo je zadovoljen, da jo je lani septembra pomagal spraviti na noge, s čimer se je mnogim nekdanjim godbenikom izpolnila dolgoletna želja, da bi spet igrali. »Poseben občutek je, ko vidiš žar v očeh nekoga, ki je star 70 ali 80 let in po letih premora spet igra.«

Poleg glasbe ga kulturno bogati tudi gledališče. V prvem letniku srednje šole je zaigral v predstavi gledališke sekcije straškega kulturnega društva. »Naslova igre se ne spomnim, spominjam pa se, da sem igral fanta, ki je bil na dopustu od vojakov in je oženil dekle, za katero se je pulilo še nekaj drugih. Takrat je režirala Danijela Kržan. Potem pa je gledališče v Straži kar za tri desetletja zamrlo. Ponosen sem, da sem sodeloval pri vnovičnem postavljanju odrske umetnosti v Straži, saj smo leta 2016 – natančno 30 let pozneje – postavili Partljičevo komedijo Čaj za dve. Tokrat se je z režijo spoprijela Danijelina hči Sabina Erjavec,« se spominja. Letos so se lotili Möderndorferjeve Oblasti, ki jo je režirala njegova žena Rafaela. Ravno po dveh odlično obiskanih premiernih predstavah v Straži se je začela kriza s covid-19, tako da so morali vse načrtovane spomladanske predstave odpovedati. »Bomo videli, kako bo jeseni.«

Robert Kren je januarja letos na mestu predsednika KUD Straža nasledil Andreja Šenico. »Društvo je v zadnjih letih zelo dejavno – lutkovni in gledališki abonma, prireditve ob državnih praznikih, likovne razstave, potopisi, sodelovanje z OŠ Vavta vas, glasbeni in literarni večeri, predstavitve knjig, avtorski projekti … vse to počnemo. Šenica je vse to odlično povezoval in zahvaljujem se mu za vso energijo, ki jo je vložil v naše skupno dobro. Prav tako ne smem pozabiti njegove žene Sonje, pa Bronke in Boruta Kulovca, Sabine Krštinc, Franeta Umka, Mance Može, soproge Ele …«

Epidemija je žal vse skupaj, vso dobro energijo in projekte, ki so jih načrtovali, ustavila. »Treba bo na novo razmisliti o stvareh, a kot pravi stari rek: kjer je volja, je pot. In volje nam ni nikoli manjkalo, tako da me prihodnosti ni strah,« je odločen Robert Kren.

Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista 28. maja 2020

Mojca Žnidaršič