DL: Pekarna Pepe - Ko pride ''trgovina'' na domače dvorišče

7.7.2020 | 15:40

Žarko Debevc s kombijem potuje po šentjernejski in novomeški občini. (Foto: M. Ž.)

Žarko Debevc s kombijem potuje po šentjernejski in novomeški občini. (Foto: M. Ž.)

Pepetove potujoče prodajalne obiskujejo vasi.

Pepetove potujoče prodajalne obiskujejo vasi.

Betka in Toni Lesjak

Betka in Toni Lesjak

Slastni in dišeči hlebci kruha naravnost iz peči.

Slastni in dišeči hlebci kruha naravnost iz peči.

Sladice, ob katerih se v ustih kar nabere slina.

Sladice, ob katerih se v ustih kar nabere slina.

Strogi ukrepi, povezani z epidemijo, se sicer počasi sproščajo, tudi glede trgovin, a v minulih tednih je marsikomu več kot odlična rešitev, da ni bilo potrebno prepogosto obiskovati trgovin in se tako po nepotrebnem izpostavljati, še kako prav prišla potujoča trgovina Pekarne Pepe iz Škocjana.

Gotovo ste njihove potujoče prodajalne že kdaj opazili, seveda predvsem, če ste doma v nekoliko bolj odročnih krajih, kjer nimate trgovine, in ste bili doma v času, ko ste sicer v službi. Z značilnim zvočnim signalom vedno opozorijo, da so zavili v vašo ulico ali naselje, tisti, ki kupujejo pri njih pa tako ali tako vedo, kdaj približno pridejo. »Naši prodajalci v potujočih prodajalnah so s tem, ko so ljudje ostali doma, poleg stalnih pridobili precej novih strank. Ljudje se namreč v tem času precej pogosteje odločajo za nakup na domačem dvorišču, kjer so v tistem trenutku edini kupec. Predvsem za starejše ljudi, ki nimajo prevoza ali živijo sami in so pogosto osamljeni, pa so naši prodajalci tudi sicer vsakodnevna nuja, so popestritev in družba za pogovor,« je dejala Betka Lesjak, ki je z možem Tonijem leta 2015, ko se je zasluženo upokojil njen oče Jože Ferkolj, prevzela podjetje z enajstimi zaposlenimi, danes pa jih je 15.

A trenutno so njihovi potujoči prodajalci seveda nekoliko bolj obremenjeni in se težko tako posvetijo posamezniku, kot si želijo, ker se jim mudi naprej. »Delo z ljudmi ni vselej lahko, včasih je težko biti nasmejan in prijazen v vsakem trenutku. Vsi smo samo ljudje …« je dodala Betka. A se trudijo, denimo Žarko Debevc, ki smo ga pri delu ujeli mi, s kombijem, sicer imajo pri Pepetu štiri potujoče prodajalne, s katerimi pokrivajo okoliške vasi škocjanske ter zajeten kos sosednjih občin Dolenjske in Posavja, obiskuje kraje po šentjernejski in novomeški občini, je vedno za stranke dosegljiv po telefonu in jim je, če se le da, pripravljen ustreči in se jim prilagoditi. »Naše redne stranke so praviloma starejši ljudje, ki nimajo možnosti, da bi sami obiskali trgovino, njihovi otroci živijo v mestu in ne gredo vsak dan do staršev. Tako pa jim vsaj tiste vsakodnevne stvari pripeljem na dom, če ne morejo po stvari, prav do njihovih vrat,« je dejal Žarko, ki je pri Pekarni Pepe letos že deseto leto in pravi, da so vsi skupaj kot ena velika družina.

PONUDBO V TEM ČASU DOPOLNILI

Ponudbo v potujočih prodajalnah so v tem času novega koronavirusa še dopolnili, za veliko noč so denimo prvič prodajali tudi korenine hrena, barve za pirhe, suhomesnate izdelke …, trenutno pa že čakajo na prve slovenske jagode. Pri njih lahko stranke poleg njihovih izdelkov iz pekarije kupijo tudi vsa preostala osnovna živila in potrebščine, ki so nujno potrebne v vsakem gospodinjstvu. Tako prodajajo vsa manj rizična živila, ki so pakirana in z daljšim rokom trajanja, kot so konzerve, juhe, testenine, pijače, kava, mleko, jogurti, mesnine, pa tudi jajca iz lokalne kmetije – Perutninarstva Metelko iz sosednje sevniške občine …

Kot je dejala Betka Lesjak, so se za nakup kombijev, ki so jih preuredili v prodajalne, v preteklosti odločili ob zapiranju manjših vaških trgovin in gradnji velikih trgovskih centrov. »Opremili smo jih s policami za živila in hladilniki, ob stranskih vratih, do katerih dostopajo stranke, pa uredili prodajni pult. V času epidemije s covid-19, ko so vrata zaprle vse šole, vrtci in gostinski lokali, ki jih sicer oskrbujemo s svojimi pekovskimi in krušnimi izdelki, se je pokazalo, kako dobro je, da imamo tudi to vrsto prodaje. Brez tega bi bili zagotovo v večjih poslovnih težavah, saj osebno ne verjamem, da bo lahko država s svojimi ukrepi krila ves izpad in rešila vse težave. Trenutno smo poslali le dva delavca iz proizvodnje na čakanje, vsi preostali pa delamo normalno,« je poudarila naša sogovornica.

ŽE OD NEKDAJ POVEZANI Z MOKO

Njihova hiša je bila od nekdaj povezana z moko in kruhom, saj so imeli nekdaj mlin, pa tudi iz peči Betkine mame je ob koncih tedna vedno lepo dišalo po svežem kruhu, rogljičkih in še čem drugem. »Oče se je zaradi bolezni, imel je astmo, najprej preusmeril v delo z lesom in imel žago, kasneje pa se je rodila ideja o pekarni, ki sta jo starša začela urejati v prostorih nekdanjega gospodarskega objekta, v katerem s kasnejšimi dozidavami in širitvijo poslovnih prostorov delamo še danes. Naše peči smo prvič zagreli 6. avgusta leta 1998. Sprva je pri delu sodelovala vsa družina, poleg očeta, ki je imel s. p., smo zaposlili še peka in začeli. Sama sem takrat ravno končala srednjo šolo in se tudi zaposlila v pekarni. Na začetku smo pet let delali vse dni v tednu, kasneje smo ob nedeljah zaprli,« se je spominjala Betka.

Na začetku so pekli samo nekaj osnovnih vrst kruha in pekovskega peciva, dostavljali so v manjše vaške trgovine in prodajali doma. »S povpraševanjem kupcev pa se je ponudba naših izdelkov večala, tako da danes pečemo več vrst kruha, peciva, kekse, sladice, potice, mlince, biskvitno pecivo, torte po naročilu …,« je naštela. Pri njih je veliko dela ročnega, le testo zamesijo strojno, zato morda niso vsi hlebci, žemlje in štručke povsem enaki, pa tudi za nadeve ne uporabljajo kupljenih pripravkov, ampak jih naredijo sami.

»Sicer s svojimi izdelki oskrbujemo trgovine in gostinske lokale, sodelujemo na javnih naročilih in dostavljamo v šole, vrtce in domove za ostarele. Pri nas naročajo tudi gasilci v sezoni veselic in tisti, ki se ukvarjajo s čedalje bolj popularnim keteringom,« je pojasnila in še poudarila: »Stranke so z dostopnostjo interneta čedalje zahtevnejše, želijo vse tisto, kar ponuja svet in treba je vložiti veliko truda in volje, da ne zaspiš.« In za zdaj jim to dobro uspeva.

Članek je bil objavljen v 18. številki Dolenjskega lista 30. aprila 2020

Mojca Žnidaršič, fotografije: arhiv Pekarne Pepe

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava