DL: Kako se bližnji sosed Kitajske, 100-milijonski Vietnam, bori proti koronavirusu

26.5.2020 | 15:50

Mati in otrok v ujemajočih se pižamah

Nenadejani pozdrav

Merjenje temperature pred vstopom v šolo. Na fotografiji avtorica prispevka Alenka Može

Natakarica v tradicionalni obleki AO DAI

Poučevanje po spletu

Sosed

Takle mamo

Veselje v maskah

(In predvsem, kako smo se temu prilagodili učitelji) ... Iz Vietnama se nam je oglasila Alenka Može, ki je po rodu z Dvora pri Žužemberku, trenutno pa živi v Hošiminhu na jugu Vietnama, kjer tudi poučuje. Pojav novega koronavirusa ni zaobšel niti te države, kjer – tako kot drugje – želijo zajeziti okužbe. Kot nam je napisala, je Vietnam je že skorajda slavil zmago nad virusom, ko se je ravno prejšnji konec tedna na novo okužilo 14 ljudi, in sicer na letu iz Italije v Hanoj, glavno mesto Vietnama. Prav zaradi tega so zaprli šole, učitelji pa so začeli s pomočjo tehnologije, preko računalnikov, učiti na daljavo. Objavljamo njen prispevek s fotografijami.

Kliknem na ikono, ki pravi »deli zaslon z drugimi«. »Khoa, si tu? Prosim, prižgi mikrofon in se javi.« »Hana, dobro jutro in, prosim, izklopi kamero – vidim, da si še vedno v pižami.«

Ura je osem zjutraj in to naj bi bila učna ura predmeta globalne perspektive. Sedim v prazni učilnici in začnem s predavanjem.

Vietnam zaradi novega koronavirusa zaprl šole

V Hošiminhu, 13-milijonskem mestu na jugu Vietnama, so zaradi strahu pred širjenjem novega koronavirusa šole že peti teden zaprte in tako bo tudi vsaj do sredine marca. V Vietnamu je bilo ugotovljenih 16 primerov okužb, ravno prejšnji konec tedna se je na novo okužilo še 14 ljudi, med drugim je bilo v karanteni 10.000 oseb. Do sredine februarja so vsi oboleli, razen zadnjih okuženih, že ozdraveli in bili odpuščeni iz bolnišnic.

Vlada je z zaprtjem šol učinkovito preprečila možnost širjenja virusa. Kombinacija izjemno visoke gostote prebivalstva, hude onesnaženosti zraka, ki že tako slabi dihala, ter slabih higienskih navad, bi namreč utegnila delovati podobno, kot če bi gorečo vžigalico odvrgli na sled bencina ... na bencinski črpalki. V javnih šolah, kjer je v razredu tudi do 50 otrok, ni nič nenavadnega, če si otroci delijo nekaj plastičnih skodelic za pitje vode, ne da bi jih predhodno očistili. Uporabi mila in umivanju rok pa na splošno ne posvečajo veliko pozornosti.

Hitra prilagoditev pouka s pomočjo tehnologije

V Hošiminhu je ogromno zasebnih in mednarodnih šol; kanadska, singapurska, japonska, renaissance, finska – to je le nekaj imen in v želji po dokazovanju kakovosti so se marsikatere odzvale ter prilagodile na ukrep ekspresno in agresivno.

Jasno, na teh šolah so skupine učencev v razredih bistveno manjše, debeline denarnic njihovih staršev bistveno večje, po službeni dolžnosti vedno nasmejani čistilci pa stranišča na novo očistijo menda po vsakem ... no, odmoru.

Resda so morale tudi te šole zapreti svoja fizična vrata, a so se hitro preselile – na spletne portale. Na vietnamski šoli z mednarodnim oddelkom, kjer poučujem tudi sama, smo prvi teden otrokom naložili učno snov na spletne učilnice, od drugega tedna naprej pa poučujemo v živo po internetu. Da, tudi prvošolčke.

Poučevanje v živo po spletu – osebna izkušnja

Poučevanje prek spletne učilnice je presenetljivo enostavno in učne ure so podobne običajnim v fizični učilnici. Preverim prisotnost otrok, ki so se s klikom odzvali na povabilo, in že lahko začnemo.

Z učenci lahko delim pogled na svoj zaslon ali pa jim naložim spletni kviz. Lahkotnost uporabe ter takojšnja analiza podatkov odtehtata dodatni trud, vložen v sestavljanje nalog. Odgovori na vprašanja, koliko časa je posameznik porabil za reševanje, katere naloge so bile problematične in komu se danes prav res nič ne ljubi, so na dosegu klika. V pogovorno okno pač pripnem povezavo in nato počakam, da učenci rešijo nalogo. Če želim, da med seboj komunicirajo, jih razdelim v pogovorne skupine.

Vodenje razreda je postalo mala malica – učenci sodelujejo od doma ali pa z babičinega kavča kilometre stran. Medsebojno nagajanje, nedovoljeno sprehajanje po razredu, iskanje izgubljenih pisal, zvezkov in vse podobne stalnice tako torej odpadejo, morebitne vokalne predrzneže pa lahko namesto sedemindvajsetih opominov na kulturno obnašanje v razredu enostavno utišam s klikom na ikonico »ugasni mikrofon«.

Izredne razmere, ki so nas prisilile v alternative oblike poučevanja, so nam učiteljem dale kar veliko v premislek. Zdaj razumem, zakaj so jezikovni centri, ki ponujajo takšno obliko pouka, tako popularni. Učne ure se brez vpliva na kakovost samega predavanja lahko udeleži veliko učencev, hkrati pa se tako učitelj kot učenci lahko pridružijo s Tajske, Brezove Rebri ali Los Angelesa.

Bodo nemara tako videti šole prihodnosti? Ali pa bomo ohranili pristen človeški stik z otroki, jim omogočali prostor za socializacijo ter s tehnologijo učne ure vendar le poživili in obogatili?

In kaj zdaj

Učitelji smo se novemu sistemu hitro prilagodili. Roko na srce, malo smo si oddahnili od hitenja iz razreda v razred po vedno nenormalno kričečih hodnikih in med žongliranjem z iz naročja padajočimi pripomočki ter spotoma iz rok izpuljenimi videoigricami.

Tudi učenci so bili sprva navdušeni. A počasi začenjamo pogrešati pristni stik z učenci. Oni pa tudi! Verjetno sem morala videti na lastne oči, da sem lahko dokončno verjela, a to so besede otrok: »Dovolj smo bili doma, hočemo nazaj v šolo!«

Članek je bil objavljen v 11. številki Dolenjskega lista 12. marca 2020

Besedilo in fotografije: Alenka Može