Ljudje ob Kolpi: Janko Barle

16.3.2020 | 09:00

Ljudje ob Kolpi: Janko Barle

Ob Kolpi: »Svojo mladost preživel sem ob reki Kolpi. Srečna, lepa leta. Kolikokrat sem upiral svoje oko v one bistre, hitre valove, kateri so  drveli mimo mene in zrl v bistro dno ponosne reke. Male ribice švigale so sem ter tje. Vodne rastline majale so s svojim glavicami in razni kamenčeki spreminjali so se ob rumenem solncu v raznih barvah. Ob bregu pa je rasla zelena travica, šepetale so krhke jelše in starikave vrbe naklanjale so k vodi svoje dolge veje. Zapustil sem Kolpo, ali pozabil nisem onih srečnih dni, katere sem ob njej preživel.«

J. Barle

Janko Barle, duhovnik, zgodovinar, etnolog, botanik, glasbenik, pesnik in pisatelj, akademik

Rojen 12. marca 1869 v Budanjah (Vipavska dolina), umrl 18. februarja 1941 v Zagrebu

Rodi se v učiteljski družini in tako v času odraščanja večkrat menja kraj bivanja. Bela krajina se mu (tudi glede napisanih del) najbolj vtisne v spomin. Kolpe ne pozabi nikoli in se iz Zagreba pogosto vrača v Belo krajino. Iz Budanj se družina preseli v Podzemelj v Beli krajini 1872 leta, še preden Janko prične z osnovnošolskim izobraževanjem. V Podzemlju konča 4 razrede OŠ, gimnazijo pa obiskuje v Novem mestu (1879-1884), Karlovcu in Zagrebu (1884-1887). Šolanje nadaljuje na bogoslovju v Zagrebu in je 1892 posvečen za duhovnika. Že kot otrok se prične tudi glasbeno izobraževati, saj je bil oče tudi organist, nadaljuje pri Hudolinu Sattnerju v Novem mestu, v Karlovcu je njegov glasbeni učitelj Fran Vilhar Kalski. V Zagrebu se v glasbenem društvu Vijenac posveti učenju igranja violine.

Eno leto je kaplan v slavonski Garešnici, nato pa do smrti opravlja različne službe v Zagrebu. Začel je kot katehet v zavodu za gluhoneme otroke, bil kmalu poklican na delo v nadškofijsko pisarno, 1911 postane nadškofov tajnik, 1916–38 je  vodja nadškofijske pisarne in kanonik stolne cerkve. V javnem in kulturnem življenju je sodeloval kot član društva hrvaških pisateljev, bil predsednik cecilijanskega društva, podpredsednik hrvaškega glasbenega zavoda, odbornik Filharmonične družbe, leta 1921 je postal dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti.

Že zgodaj prične objavljati različne prispevke v aktualnih slovenskih in hrvaških glasilih: leposlovje v Dolenjskih novicah, Vrtcu, Angeljčku, Domu in svetu, Slovanu, Ljubljanskem zvonu in Slovencu. Nato izda tudi knjigo Slike i uspomene sa sela (1900) in Moj put na Volajsko jezero (1910). Prva leta je v slovenske liste poročal pomembnih hrvaških in srbskih knjižnih novostih in v letih 1897–1899 objavljal krajše črtice. Prevajal je tudi iz češčine. V Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko je 1893 do 1905 napisal vrsto zgodovinskih, v Domu in svetu (1892, 1899) in Ljudski mladini Slovenije (1889 - 1893) pa narodopisnih prispevkov. Od 1895 je pretežno pisal v hrvaške liste, posebno članke iz hrvaške cerkvene zgodovine. Kot glasbeni zgodovinar je raziskoval starejšo hrvaško in slovensko glasbo. Napisal je številne razprave; med drugim o zborniku latinskih in hrvaških cerkvenih pesmi v 3 izdajah (Cithara octochorda), razpravi o Pavlinski pesmarici in o Antonu Foersterju. Pisal je tudi o Ipavcih in Nikoli Krajačiču. Dolga leta je bil urednik glasbene revije Sv. Cecilija in predsednik Cecilijinega društva. Velja za reformatorja hrvaške cerkvene glasbe. Pesmice in pripovedke, ki jih zbira v Beli krajini uporabi in objavi pozneje Karel Štrekelj v zbirki Slovenske narodne pesmi.

Nekatera dela Janka Barleta:

Ženitovanjski običaji Belih Kranjcev, Letopis Matice slovenske, 1889, 64–87.

Nekoliko črtic iz življenja starega Zelniča, 1892

Pisanice iz Bele Krajine, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 3, 1893, 6, 233–240.

Povjest župa i crkava zagrebačkih : 1 : Župa sv. Marka, Zagreb, 1896.

Povjest župa i crkava zagrebačkih : 2 : Župa sv. Ivana u Novoj vesi, Zagreb, 1899.

Slike i uspomene sa sela, Zagreb, 1900.

Josip Juraj Strossmayer; O pedesetgodišnjici njegova biskupovanja, Dionička tiskara, Zagreb 1900.

Zagrebački arcidjakonat : do god. 1642, Zagreb, 1903.

Popis župa u Donjoj Slavoniji od g. 1660, Zagreb, 1907.

Ranarnici i ljekarnici iz franjevačkog reda, Zagreb, 1907.

Ipavci : prilog k zgodovini slovenske pesmi, Dom in svet, 22, 1909, 21–27, 63–70, 118–24; Šentjur, 2011 (reprint).

Moj put na Volajsko jezero, Zagreb, 1910.

Povijest turopoljskih župa, Zagreb, 1911.

Nekoliko podataka o kugi god. 1739. i god. 1743.−1745., Zagreb, 1912.

Pavlinska pjesmarica iz godine 1644, Zagreb, 1917.

Prinosi slovenskim nazivima bilja I., Zagreb, 1936.

Prinosi slovenskim nazivima bilja II., Zagreb, 1937.

Za slovensko naravoslovje in tudi sicer pa je njegovo najpomembnejše delo na slovenskem poimenovanju rastlin. Tu je opravil pionirsko delo, saj nadaljuje tam kjer sta končala Janez Vajkard Valvasor in Žiga Zois. Več desetletij je na terenu in v različnih zgodovinski virih zbiral rokopisne zdravilske in lekarniške knjige – in v hrvaškem zborniku objavil abecedno urejen slovenski imenik rastlin. Skupno je zbral in uredil 3.000 poimenovanj. Njegovo gradivo je natančno lokalizirano (kdo in od kod poroča), ob imenih rastlin je zapisana njihova raba, pogosto tudi z njimi povezane pripovedi ali vraže in tudi recepti. Zbirka je dragocena z imenoslovnega, etnobotaničnega in etnomedicinskega vidika.

V začetku pisateljevanja se je Barle podpisoval tudi s psevdonimi: J. B., Barle J., Barlè Janko, Podgorec Janko, Komar Janko. Ko odide iz Bele krajine ohranja stike z otroškimi prijatelji – posebno pomemben je Jandreč Matiček iz Gribelj (Matija Totter), fant brez izobrazbe, ki po njegovem navodilu pridno zbira zanimivosti narodnih običajev ter jih pošilja njemu in tudi sosedu etnologu dr. Niku Zupaniču – Švarskemu, ki jih objavljata.

Ob številni družini (devet otrok) je potrebno omeniti vsaj še očeta Ivana (ki v Podzemlju službuje dvakrat) in brata Konrada (ravnatelj OŠ v Metliki), ki  sta pomembna za Belo krajino in tudi Slovenijo: kot učitelja, ravnatelja, pisca, zbiratelja narodnega bogastva, sadjarja, čebelarja, glasbenika, narodna buditelja…Oba na svojem področju pustita viden pečat v družbi.

Boris Grabrijan

Galerija

_zzzzzzzzbarle (1)
_zzzzzzzzbarle (2)
_zzzzzzzzbarle (3)
_zzzzzzzzbarle (4)
_zzzzzzzzbarle (5)
_zzzzzzzzbarle (6)
_zzzzzzzzbarle (7)
_zzzzzzzzbarle (8)

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

12d nazajOceni vl 

Še eden od ljudi, ki so živeli v Beli krajini in pustili pečat v njej in širše. Še tako naprej v krajinskem parku v raziskovanjih o ljudeh v našem prostoru. (vika lozar)

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava