DL: Metod Mežan - Gozd je kot njiva, zahteva skrb in delo

28.2.2020 | 14:50

Skrben lastnik gozda in vinograda – Metod Mežan, v družbi žene Jožice in dveh od štirih vnukov: Neje in Nika

Metod Mežan

Metod Mežan iz Trebnjega je bil izbran za najskrbnejšega lastnika gozda v novomeški območni enoti – Opravil in skrbi za gozd se je učil od očeta, zdaj sam izkušnje prenaša na sina – Podlubniki huda nadloga – Odlično sodelovanje z revirnim gozdarjem Dušanom Pircem – Tudi vinogradnik

Kdor pozna Metoda Mežana iz Trebnjega, ve, da je priznanje za najskrbnejšega lastnika gozdov v novomeški območni enoti, ki ga je nedavno že 21. podelil Zavod za gozdove Slovenije, prišlo v prave roke.

Mežan, sicer izučen pečar, ki si je pokojnino prislužil v Novolesu v Straži in Račjem selu, je namreč skrben upravljavec gozda na svoji rodni kmetiji v Kamnem Potoku, kjer je domačijo prevzel njegov sin Damjan. Seveda svoja znanja in izkušnje z veseljem prenaša tudi na mladi rod, saj mu ni vseeno, kako bo v prihodnosti.

Sam se je dela v gozdu učil doma, saj je njihova kmetija premogla okrog deset hektarjev gozda. »Že kot majhen sem očetu pomagal v gozdu pri vseh opravilih in se učil. Gozd je bil včasih pomembna dopolnilna dejavnost oz. dohodek za kmetijo. Les je bil bolj donosen kot danes. Gozd je kmetu pomagal, da je lažje preživel, da je k hiši prišel dodatni zaslužek. Danes v glavnem ni več tako, razen če gre za lastnike več sto hektarjev gozdov. Sicer pa so se kmetje bolj specializirali: ali so veliki kmetje ali so bolj gozdarji,« ugotavlja Metod in pravi, da je delo pri nas krepko podcenjeno in najbolj obdavčeno, kar pa ne velja za trgovino. To razmerje se je porušilo, kar ni dobro.

REDNI OBHODI PO GOZDU

Kot skrben gospodar ima Metod do gozda in narave poseben odnos. Najmanj na dva meseca se odpravi po vseh parcelah, da vidi, ali je treba nujno ukrepati in reševati, ali je vse v redu in se dela opravljajo načrtovano.

»Če opazim lubadarja, je treba hitro ukrepati,« pravi Metod. Ker imajo Mežanovi pretežno mešani gozd, so imeli že nemalo težav s podlubniki. Nad lubadarja so se spravili temeljito, Metod je skrbno posekal vse okužene smreke, z družino so požgali in pospravili vse vejevje in obelili štore, da bo mir. Na nekem območju, kjer je nastal golosek, so se lotili tudi pogozdovanja. Na novo so zasadili predvsem bukev in javor – zlasti zadnji je zelo hitro rastoče drevje.

GOZD VČASIH DONOSNEJŠI

»A tudi potem je še delo. Mlado drevje je treba dvakrat do trikrat letno očistiti, da ga drugo rastje ne zatre. Zlasti javor, ki ima sladek les, smo zaščitili še z mrežo proti srnjadi. Vse zahteva svoje delo, čas, stroške,« pravi Metod, ki meni, da bo smreka čez čas na našem območju najbrž izumrla. Nekaj je bodo zaradi lubadarja izsekali in nadomestili jo bodo listavci, saj se pogozduje z njimi, skratka k izginotju smreke bodo nekaj pripomogle narava in višje temperature, nekaj pa tudi gozdni nered, meni.

Mežanovi z gozdom nimajo velikih zaslužkov, si pa v njem vsako leto priskrbijo kurjavo, predvsem s čiščenjem gozda, nekaj metrov naredijo tudi za prodajo. S poškodovanim lesom od lubadarja pa se ne zasluži veliko. »Kdo ne seka sam, ker nima npr. traktorja, orodja ali delavcev, in si dobi pomoč, ki jo seveda plača, mu ne ostane skoraj nič, kar je žalostno,« pravi Mežan.

K sreči ima svoje traktorje in druga orodja in pripomočke, tako da večino dela opravi sam, pa seveda s sinom in drugimi člani družine.

Metod gozd primerja z njivo. »Če ne skrbiš zanjo, bo pridelek manjši. Izkoristek bo večji, če boš gozd redčil, da bodo imela drevesa več svetlobe, da bo prirast večji in les kvalitetnejši. Sicer se drevesa naslanjajo druga na drugo, polno je krivin in les je primeren le za drva,« pravi. Tudi podrta drevesa lahko naredijo škodo – poškodujejo druga drevesa, zato jih je treba redno odstranjevati.

POSKRBETI ZA VARNOST

Ja, v gozdu je vedno delo, in to nevarno. Metod se včasih v sečnjo odpravi sam, včasih vzame s sabo še koga, če pa ve, da bo delo zelo zahtevno, raje vzame bolj izkušenega sekača. Sam ima izkušenj in znanja veliko, opravil je tudi tečaj za sečnjo, s čimer je veliko pridobil, a vseeno se zaveda vseh nevarnosti, in žena Jožica pove, da si najbolj oddahne, ko iz gozda pride živ in nepoškodovan.

Nekoč si je z žago že prerezal hlače, zdaj ima zato zaščitne, pa brez čelade tudi ne gre. Varnost v gozdu se zdaj veliko bolj poudarja, več je tudi možnosti za zaščito kot pred leti, kar je seveda prav.

Brez sodelovanja z revirnim gozdarjem ne gre. Kot pravi Metod Mežan, se z njihovim gozdarjem Dušanom Pircem dobro ujamejo. »Če je kaj, ga vedno pokličem, se z njim posvetujem, če je treba, pride tudi pogledat na teren, odnosi so dobri. Gozdarji tudi sami opozarjajo lastnike gozdov, kaj je treba narediti. Žal imajo preveč dela, pokrivajo res velika območja,« pojasnjuje.

Če Metod Mežan ni v gozdu, je v vinogradu. Je namreč navdušen vinogradnik in z družino v Gradišču nad Trebnjem obdeluje približno šeststo trt, v glavnem za cviček in modro frankinjo. Tudi tu je temeljit in vesten, zato tudi pri vinu ne gre brez priznanj.

Članek je bil objavljen v 2. številki Dolenjskega lista 9. januarja 2020

Besedilo in fotografiji: L. Markelj