DL: Portret tedna - Jože Barbo

17.11.2019 | 15:30

Turizem smo ljudje. To je vsem dobro poznan slogan, ki iz leta v leto dokazuje, da drži. Eden teh ljudi je Jože Barbo iz Malega Kala pri Mirni Peči, ki se je turizmu zapisal pred dobrimi tremi desetletji. Bil je pobudnik ustanovitve mirnopeškega turističnega društva, ki ga vodi že vseh 27 let, od leta 2004 je predsednik Turistične zveze Dolenjske in Bele krajine, sicer pa tudi član več različnih društev.

Bil je med ustanovitelji Društva harmonikarjev Mirna Peč ter tradicionalnega Festivala harmonikarskih skupin in orkestrov Slovenije, lani je bil že dvanajsti po vrsti, pobudnik ali pa glavni organizator srečanj turističnih društev in občin na Frati, medobčinskega projekta Pot Temenica, tradicionalnega pohoda preko Hmeljnika, ureditve pešpoti Zijalo–Sv. Ana, občinskega pohoda z baklami k polnočnici, akcije ocenjevanja urejenosti domačij, obiska kurentov s Ptuja in številnih drugih prireditev, povezanih z ohranjanjem ljudskih običajev.

Po smrti dveh velikih mirnopeških rojakov in častnih občanov, Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, je takoj opozoril, da jima je treba nameniti posebno pozornost v domači občini. V članku, ki smo ga v Dolenjskem listu objavili tedaj, je Barbo dejal: »Pričakujemo, da bodo raziskovalci Slovenije prišli v Mirno Peč s povsem konkretnim namenom – videti, kje sta ta velika človeka preživela svojo mladost, otroštvo. Zato se moramo na to začeti resno pripravljati. V preteklosti so bile žal narejene določene napake, da tukaj nista dobila prostora, ki jima pripada.« Pričakovanja so se uresničila in tudi oba rojaka sta z leti dobila svoje mesto. Sam je dal pobudo za ustanovitev sekcije Ljubiteljev Slakove glasbe Mali Kal, ki danes predstavlja srčiko turističnega društva, pa tudi za med pohodniki priljubljen pohod Po poti Slakove in Pavčkove mladosti in je osrednji dogodek dela društva. »Nanj se praktično pripravljamo vse leto, skrbimo za urejenost in označitev poti, ki jo pohodniki celotno ali pa po delih radi prehodijo tudi čez leto, izdali smo zloženko poti …« je nanizal. Društvo je bilo tudi eden od pobudnikov postavitve spominskega obeležja tako velikanu pisane besede kot legendi narodno-zabavne glasbe, pri uresničitvi pa je pomagala mirnopeška občina, ki je poskrbela še za ureditev Pavčkovega doma v Šentjuriju ter Muzeja Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v nekdanji osnovni šoli v občinskem središču. »Zgodba se lahko uspešno nadaljuje. Vso ponudbo, ki jo imamo, bo treba nadgrajevati, tudi z vključitvijo ponudnikov domačih izdelkov, gostincev in še koga, da obiskovalce zadržimo čim dlje v našem okolju. Se že premika na bolje, pa vendar morajo to priložnost ljudje začutiti sami,« je razmišljal Jože Barbo.

Leta 2011 mu je Državni svet Republike Slovenije podelil priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva v turizmu, šele letos pa je ob občinskem prazniku prejel Plaketo Občine Mirna Peč za delo na področju razvoja turizma v občini.

Sicer je Jože Barbo daleč naokoli poznan tudi po vzgoji sadnih sadik. Drevesnica Barbo je družinsko podjetje z več kot 60-letno tradicijo, vzgojo sadik je začel njegov oče Martin. Ugodna lega in klima omogočata ob strokovnih izkušnjah vzgojo najkakovostnejših sadik, Jože je namreč znanje, ki ga je dobil od očeta, postopoma nadgrajeval skozi šolanje – od poklicne šole do študija na Biotehniški fakulteti. »Vse skupaj,« je v smehu pripomnil, »sem zaključil dve osnovni šoli in štiri sadjarske. Vsaka mi je nekaj dala, imel sem veliko profesorjev, ki so bili ali pa so še velika strokovna avtoriteta na tem področju.«

Poleg tega, da vzgajajo vse sadne vrste tega kontinentalnega dela Slovenije, prodajajo tudi sadike primorskih vrst. Sicer so ena od dveh slovenskih drevesnic, ki v sodelovanju z Biotehniško fakulteto vzgaja sadike cepljenih orehov in cepljenih kostanjev. »V Sloveniji smo z vzgojo sadik kostanjev orali ledino, nato pa smo se povezali s fakulteto in vse skupaj je steklo. Stranke imamo iz vse države, med njimi je veliko ljubiteljskih sadjarjev in vrtičkarjev, pridejo pa denimo tudi iz Koroške. In da ne bodo tako daleč pripotovali le po sadike, jim na hitro predstavim še vse, kar si lahko pri nas ogledajo. Pa tudi na kakšne občne zbore turističnih društev, ki se jih udeležim kot predsednik turistične zveze, na željo članov prinesem sadike ali pripravim predavanje,« je še dejal Jože Barbo. Ja, tako je to, ko ne moreš iz svoje kože. In prav je tako.

Članek je bil objavljen v 35. številki Dolenjskega lista 29. avgusta 2019

Mojca Žnidaršič