Odlično in udobno potovanje na Napoleonova otoka Korziko in Elbo

16.11.2019 | 13:25

Člani Univerze za starejše pri RIC-u Novo mesto smo spet potovali z zakoncema Marijo in Andrejem Zupancem. Sta naša sošolca, člana Univerze za starejše. Deliti potovanje z drugimi, pomeni večkrat potovati. Onadva rada kam potujeta, rada pa tudi delita svoja doživetja z nami. Svoje utrinke s potovanj tudi odlično pripravita. Poleg lepot pokrajine, na njunih predstavitvah izvemo ogromno podatkov o življenju ljudi, o zgodovini, prebivalcih in zanimivostih in slišimo še glasbo pokrajine. Kar 63 poslušalcev sta navdušila z odlično predstavitvijo z Napoleonom močno povezanih otokov Korzike in Elbe, v paketu pa je bilo tudi malo Toskane. Korziko smo si Slovenci zapomnili zaradi tragične letalske nesreče na gori San Pietro leta l981. Spominsko obeležje na vaški cerkvici spominja obiskovalce in sorodnike na ta dogodek. Danes smo spoznali obmorska letovišča, krajevne običaje, kamnite spomenike preteklosti pa tudi težnje otočanov po samostojnosti. Toda Francozi se delajo francoze in jih ne razumejo. Kar na dveh tretjinah Korzike je narodni park, ki ga krasijo granitna pokrajina, ki jo je oblikovalo morje in vetrovi in z gozdovi prekrito gorato notranjost otoka, ob obali pa z obrambnimi stolpi spominjajo na čase, ko so po morjih še pluli pirati in iskali priložnosti za plenjenje. Napoleon je za turizem prava vaba, saj je v njegovi rojstni hiši v glavnem mestu Ajacciu urejen muzej. Elbo, njegovo zadnje bivališče pred Waterloojem, kjer so mu zmagovalci milostno dovolili vladati, je želel čim bolj razviti, uredil je šolstvo in zdravstvo, oblikoval pa je tudi zastavo, ki jo otočani še sedaj imajo za svojo. Da bi imele evropske kronane glave pred njim mir, so ga zmagovalci spravili daleč stran na sv. Heleno, kjer je le šest mesecev kasneje umrl. Njegove posmrtne ostanke so šele 20 let po njegovi smrti z vsemi častmi prenesli v grobnico v Parizu.

Toskana, dežela sončnic in trt, je lepa tudi pozimi. Kar 6 biserov iz Unescove svetovne dediščine jo krasi. Med njimi privablja poševni stolp v Pisi, v Sienni je ena največjih gotskih stolnic v Evropi, Volterra je prestolnica alabastra, San Gimignanu pravijo srednjeveški Manhattan, Lucca preseneča s svojim mogočnim obzidjem, Firence pa imajo v številnih galerijah, cerkvah, spomenikih, zgodovinskih stavbah in muzejih umetnin za več desetletij občudovalce. Nikoli dovolj pregledanih lepot! Mnoge smo spoznali tudi sami pred leti in bilo je to lepo spominjanje. Gladina morja, lepota kamnite obale in modrina neba sta nas prevzeli. Toliko lepot in podatkov je napolnilo naše glave, da bomo še dolgo uživali v lepotah njune, zdaj pa tudi naše poti v svet, tudi v preteklost.

Gospod Andrej s svojimi humornimi pripombami doda še tisti del, ki potovanja naredijo zanimiva, predstavitev pa žlahtno. Tako dobro pripravljeno predstavitev mirno posluša, ko sedi med nami. Za nas, ki še stopicamo po stopničkah računalniškega znanja, je zlaganje slikic, dodajanje glasbe in pripovedi v privlačno in gledljivo zgodbo, vredno občudovanja. Hvaležni smo jima za to delitev dobrega, kar naša generacija še zmore. Že kmalu po novem letu gremo z njima v Maroko. V hladnem januarju bo maroška vročina še kako prijala. Želimo jima veliko moči in zdravja, da bosta prepotovala še kakšne poti in jih delila z nami.

Zapisala Lizika Vardijan
fotografije Ivana Parovel, dopolnil Andrej Zupanc, vsi člani Univerze za starejše