DL: Kino v Novem mestu - Najprej so hodili v Jugoslavijo

2.11.2019 | 13:20

Klemen Žun in Karmen Horvat, Žiga Virc in Kaja Cvelbar (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto je prvi kino dobilo pred stotimi leti v stavbi, ki je stala tam, kjer so zdaj izpraznjeni prostori trgovine Müller – Jugoslavijo so nasledili kino Merkur, Dom, Krka, kino doma JLA in nazadnje kinodvorane centra Tuš oziroma danes Cineplexx – Žiga Virc tudi o željah in navadah režiserjev

Jugoslavija je bila tam, kjer smo Novomeščani konec šestdesetih oziroma na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja na Glavnem trgu dobili prvo Mercatorjevo blagovnico in je bil nazadnje tam Müller. Jugoslavija se je namreč imenoval prvi novomeški kino, v katerem so Novomeščani lahko pred natančno stotimi leti že gledali tedaj še neme filme, ki so v dolenjsko prestolnico iz Amerike sicer prihajali z večletno zamudo, a so bili ne glede na to za vse nekaj novega in posebna atrakcija.

O zgodovini novomeških kinematografov in aktualni novomeški filmski produkciji so se na pogovornem večeru v okviru Novomeških poletnih večerov pogovarjali raziskovalca kinematografije Klemen Žun in Karmen Horvat, režiser Žiga Virc in Kaja Cvelbar, ki pri založbi Goga skrbi za redno izhajanje revije Rast, katere zadnja tematska številka, ki jo je uredila Marina Katalenič, je bila posvečena prav filmu in kinematografiji. Kinu Jugoslavija, ki so ga s prezidavo dotedanje gostilniške dvorane v hiši, ki je bila tedaj v lasti tovarnarja Ivana Medica, so na različnih koncih mesta sledili Kino Meteor, Kino Dom, ki so ga odprli v tedanjem Sokolskem domu, Kino Krka v Prosvetnem domu, kjer je danes Anton Podbevšek Teater, pa Kino doma JLA, ki se je konec sedemdesetih iz Narodnega doma preselil v novi Dom JLA, v stavbo današnjega Kulturnega centra Janeza Trdine. Začelo se je že prej, leta 1902, ko se je v Novem mestu zgodil prvi fotografični ugledni samogib, prvo znano filmsko projekcijo s standardnega filmskega traku pa naj bi leta 1909 prikazoval Fran Cerkvenič, lastnik potujočega Kinematografa Pathé.

Da se je v stotih letih, odkar je začel v Novem mestu vrteti filme prvi kinematograf, marsikaj spremenilo, meni Klemen Žun: »Pred vojno so bili na sporedu predvsem ameriški filmi, po vojni pa so jih zamenjali ruski oziroma sovjetski. Če so nekoč filmi k nam prihajali z nekajletno zamudo, se je ta čas z leti postopoma skrajševal, z digitalizacijo pa se je celo zgodilo, da kakšen film vidimo tudi deset dni prej kot v ZDA. Marsikaj se je spremenilo, tudi plakati danes niso več tiskani, nadomeščajo jih digitalni na zaslonih.«

Klemen Žun in Karmen Horvat sta izkoristila priložnost in predvsem starejše Novomeščane pozvala, naj jima pomagajo pri raziskovanju zgodovine novomeških kinematografov. Morda kdo še hrani kakšno staro vstopnico. Rada bi zvedela tudi kaj več o kinu na prostem, o katerem nimata dobrih informacij.

Da si režiserji želijo, da bi ljudje hodili filme gledat v kino, sami pa jih gledajo na televiziji, je na svojevrsten nesmisel opozoril Žiga Virc. »Filmarji filme še vedno delamo za kino, vendar se stvari spreminjajo in neumno bi bilo razmišljati, da bo vedno tako, kot je bilo. Evropa se na nekatere spremembe ni odzvala pravočasno in je zamudila čas, da bi vzpostavila slastno spletno platformo, kjer bi lahko dobili tudi evropske in slovenske filme. Lahko dobim katerikoli ameriški film, ne morem pa dobiti Kekca, če bi si ga rad pogledal. Če se danes sprašujemo, ali bo splet uničil kino, so se pred stotimi leti, ko je prišel kino v Novo mesto, prav tu Novomeščani spraševali, ali bo kino uničil gledališče. Kino bo ostal, a nikoli več ne bo tak, kot je bil. Za današnjega človeka je kino svojevrstna prisila, v njem ne moreš filma ustaviti, da na telefonu pogledaš sporočilo ali greš v hladilnik iskat hrano.«

Žiga Virc je moral tudi tokrat odgovoriti na standardno vprašanje o mladem novomeškem filmskem valu, za katerega pravi, da pravzaprav nima posebne osnove, saj so se novomeški režiserji mlajše generacije Klemen Dvornik, Rok Biček, Nejc Gazvoda in sam filmu približal vsak s svojega izhodišča in so si tudi po načinu ustvarjanja različni, je pa opozoril na določeno prednost manjšega mesta, v katerem mlad ustvarjalec na začetku poti lažje dobi priložnost, da svoje delo pokaže javnosti in vzbudi pozornost, ob tem pa je posebej omenil nekdanji mladinski klub LokalPatriot. Pozornost nekoga pa je tokrat vzbudila tudi prireditev, saj so prijazni sosedje tudi tokrat poklicali policijo, ki je prireditelje obiskala še pred začetkom koncerta skupine Neomi pevke Saše Vipotnik, ki je zdaj tudi precej dolenjsko obarvana z basistom in mojstrom glasbene elektronike Dejanom Slakom in bobnarjem Markom Grubarjem.

V soboto je Gogin oder zasedel kriminal – o kriminalnih zgodbah v svojih delih so se s pisateljico Agato Tomažič pogovarjali Tadej Golob, Miha Mazzini in Mirt Komel. Vsi štirje so tudi Gogini hišni avtorji.

Članek je bil objavljen v 32. številki Dolenjskega lista 8. avgusta 2019

I. Vidmar