DL: Pogovor o smrti - Zakaj smo smrt izrinili iz življenja

16.8.2019 | 11:20

Pogovor v Dvorani v parku je vodil hospičev prostovoljec Jani Kramar. (Foto: I. Vidmar)

Zakaj smo smrt izrinili iz življenja? je bil naslov pogovornega večera, ki ga je v krški Dvorani v parku pripravil območni odbor Slovenskega društva hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino, na katerem so svoje izkušnje predstavili zdravnica Janja Zorko Kurinčič, vodja pilotnega projekta MOST Carmen Rajer in duhovnik Mitja Markovič in medicinska sestra iz doma starejših občanov Martina Žerjav.

»V zadnjih desetletjih se je razmišljanje ljudi v zvezi z umiranjem in smrtjo zelo spremenilo. Ko sem bila otrok, je bilo umiranje del življenja. Otrokom so nam rekli: pojdite se malo pogovarjat k teti Tončki, je slaba. Pa smo šli, in ko je umrla, so nam rekli, naj se gremo poslovit od nje. Otrokom smrti niso skrivali kot danes. Pomembno je, da smo, ko človeku medicina ne more več pomagati, z njim, pomembno je nuditi občutek varnosti tako tistim, ki odhajajo, kot tistim, ki bodo ostali,« je prepričana Janja Zorko Kurinčič in na koncu dodala, da je imelo bedenje ob umrlemu, ki ga danes ne poznamo več, tudi svoj smisel. Ob njem so se zvrstili svojci, prijatelji in znanci in poklepetali z žalujočim, ki je večkrat povedal svojo zgodbo, ko se je pogreb končal, pa je bilo najhuje že mimo.

Na njeno trditev se je navezal tudi župnik Mitja Markovič: »Žara naj bi olajšala sloves, saj ta ne bi bil tako neposreden, vendar so ljudje prav zaradi tega prikrajšani za poslavljanje in potem se žalovanje in dojemanje slovesa zelo zavleče,« je dejal in odgovoril na vprašanje o razliki med umiranjem vernih in nevernih ljudi, »morda je nekoliko drugače za tiste, ki so resnično verni in ne le pripadniki neke cerkve. Tisti, ki resnično veruje, čuti, da gre nekam, kjer mu bo lepo oziroma lepše, če mu je bilo slabo. Vendar nobena vera umirajočemu ne more nadomestiti bližine bližnjega.« 

Vodja pilotnega projekta MOST Carmen Rajer je na osnovi izkušenj predstavila razliko med umiranjem v bolnišnici in v domu starejših občanov. »Zadnji dnevi so zelo intenzivni. Veliko ljudi živi samih in zelo potrebujejo stik z nekom. Naše oskrbovalke večkrat najdejo ljudi, ki so živeli sami, ko so sami tudi odšli,« je povedala Rajerjeva in dodala, da je prav, da so, ko človek odhaja, zraven tudi otroci in to doživijo, saj je to del življenja.

Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista 30. maja 2019

I. Vidmar