V najhujšem zaporu pri nas

1.7.2019 | 14:00

Ura je dopoldanska, po tem sklepamo, da mladenič s tatujem danes ne dela. (foto: Mateja J. Potočnik)

Ura je dopoldanska, po tem sklepamo, da mladenič s tatujem danes ne dela. (foto: Mateja J. Potočnik)

Odprla so se mi vrata v najhujši zapor pri nas, kamor pridejo moški z najdaljšimi kaznimi in najhujšimi zločini. Pogovarjala sem se z obsojenci, videla zaprt in polodprt oddelek, celico za osamitev, samske sobe, skupinske sobe, ograjene sprehajalne bokse. Na koncu obiska sem se pogovarjala s človekom, ki je umoril dva človeka. Ko sem odhajala iz zapora, mi je bilo slabo.

Ko se pripelješ po sveže zeleni Dolenjski, po lepih hribčkih in gričkih do Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, se ti vse zdi kot v filmu. Žičnata ograja, boksi, v katerih se sprehajajo najhujši obsojenci, zaprti na oddelku z najstrožjim režimom znotraj zaprtega dela zavoda – boksi so štirje, da se med seboj ne stepejo –, vrata, ki se odpirajo na povelje, vsepovsod nadzorne kamere, naju s fotografinjo pa so vsepovsod spremljali pravosodni policisti. Razen na koncu, med pogovorom z obsojencem, ki je privolil v intervju. A pojdimo po vrsti.

Napad na policista

Januarja se je prav v tem zavodu zgodil napad na pravosodnega policista, kaznjenec ga je dvakrat zabodel z jedilnim nožem, a rane niso bile usodne. »Taki napadi so redki,« je pojasnila Lidija, »a zaradi tega ne hodimo v službo s cmokom v grlu. Vseskozi se zavedamo, da delamo z obsojenci, a težko je predvidevati situacije, ki se lahko zgodijo.«

Službe ne jemljem domov

S fotografinjo naju je po različnih oddelkih spremljal operativni vodja 4. oddelka Jure Ralca. Vprašala sem ga, kako je delati v zaporu, z zaporniki, koliko »dela« odnese domov: »Moraš biti napol flegmatik,« mi je zaupal, »verbalnih napadov ne smeš jemati osebno, ampak profesionalno, saj so težave, mi smo nekakšen most med zunanjim svetom in zaporniki, pomagamo jim urejati socialne zadeve, zapuščinske stvari, vodimo jih na sodišča, v ambulante ... A s to službo moraš znati opraviti tudi sam pri sebi – kadar slečem uniformo, ne pomislim več na Dob.« Ko smo prišli do kantine in sem ga radovedno pocukala, kakšne stvari prodajajo notri, je povedal, da čisto običajne, da pa zaporniki največ kupujejo proteine – saj se večina vsak dan zadržuje v fitnesu: »Tam trošijo odvečno energijo,« je razmišljal Ralca. In res je bilo videti kar dosti zelo postavnih zapornikov.

Sproščeni, nasmejani obrazi

Ralca nas je pripeljal v zaprti oddelek. Zaporniki so najprej bežali pred objektivom, a Mateja jih je prepričala, da so ji pozirali; z vedrom vode, v fitnesu, tudi ko sva hodili mimo oken, skozi katera so naju opazovali, so se nastavili njenemu fotoaparatu, nič se niso skrivali. Še Ralca se je čudil in povedal, da ponavadi niso tako odkriti in sproščeni pred fotoobjektivom, a Matejin smeh in prijaznost sta naredila svoje.

Pogrešam svobodo

V zaprtem oddelku sva naleteli na dva zgovorna možakarja. Eden sedi zaradi gospodarske goljufije, »dobil« je štiri leta. Prej je bil v skupinski sobi, tam je bilo grozno, je povedal. Sploh poleti, ker se nekateri obsojenci ne umivajo in širijo prav poseben vonj. Drugi si ne umivajo zob, tretji loputajo z vrati, smrčijo, deset ljudi ima eno straniščno školjko, eni odpirajo okna, drugi jih zapirajo ... »Zdaj, ko sem v samski sobi, se imam vrhunsko, zaprem vrata, imam svoje stranišče, svoj televizor, nimam pa mobitela, na zaprtem oddelku ni dovoljen, prav tako ne smem imeti računalnika. Lahko pa kličem s stacionarnega telefona, a je dražji kot prenosni,« je povedal. »Delam v kuhinji, zato da se mi kaj dogaja. Potem pa potrebujem tudi malo miru, zasebnosti, da gledam filme, berem ... A seveda vseeno pogrešam svobodo, muka mi je, ker ne morem biti z družino, z njimi se slišim samo po telefonu. Hudo mi je, ker morajo drugi skrbeti zame, namesto da bi jaz na primer pomagal staršem. S partnerko sem se razšel pol leta po tistem, ko sem pristal v zaporu,« je bil odkrit.

V zaporu Dob so mi prijazno pripravili obsojenca, ki je želel dati izjavo. Ko je prišel v hiško za obiske, je pravosodni policist odšel od naju, češ da naj ga pokličem, ko bova gotova. Fanta sem vprašala, kaj je zagrešil, pa je na kratko odgovoril: »Krvni delikt.« Pogledala sem pravosodnega policista: Kaj, kar samo me bo pustil?

Raje bi bil doma

Naslednji zapornik je bil prav tako zgovoren, povedal mi, da so ga »ujeli« grehi iz mladosti. Ima družino, žena prihaja na obiske, kdaj tudi prespi. Ima otroke. Ko je bil še v skupinski sobi, na drugem zaprtem oddelku, ga je strašno motila sirena. »Kot iz socialističnih časov, ta sirena trobi za zajtrk, za kosilo, za raport, za kantino, zares ti para živce,« se je spominjal časov, ko še ni bil v samski sobi. Zdaj je srečen, saj si je z lepim obnašanjem in urejenostjo prislužil višji standard. Potožil je le, da tudi v zaprtem oddelku težko čakajo, da dobijo v sobe internet. Všeč mu je, ker si lahko sam pere perilo in potem »dišiš kot doma«. Vsaka samska soba ima kukalo, skozi katero pazniki takoj vidijo, če počno kaj prepovedanega. A vsakdo ima možnost, da kukalo zastre za 15 minut, ko naj bi se v miru in brez prič stuširal. (Tu je direktorica »popravila« njegovo izjavo, da kukal ni dovoljeno zastirati, da pa v sanitarije ni mogoče videti.)

Vpliv umetnosti na človeka

Z Matejo sva med potjo na polodprti oddelek zašli v hiško z napisom Prostočasne dejavnosti, v njej sva zalotili dva starejša zapornika, eden je izdeloval glinene pepelnike, drugi pa smrečice za božično jelko. Slednji nama je zaupal: »Tukaj sem šele ugotovil, kako pozitivno umetnost vpliva na človeka. Začel sem zaznavati stvari, ki jih prej nisem. Na primer, koliko različnih oblik vidiš, če opazuješ oblake.« Za nama je prišel vodja polodprtega oddelka in naju »skrtačil«, ne bi smeli kar tako, brez dovoljenja, v tisto hiško, saj nismo bili prej nič dogovorjeni o tem. Zagovarjali sva se kot dve šolarki, da so nama naročili, da morava samo vsakogar prej vprašati, ali nama dovoli fotografiranje, in to je vse. Vodja se ni dal. Odpeljal naju je na pogovor o polodprtem oddelku.

Brez ograje

Polodprti oddelek ni zagrajen, meja je posestvo Doba. Ko sem vprašala vodjo, koliko je pobegov, je povedal, da so izredno redki, večina je takih, da se pač ne vrnejo z izhoda. A od tod ponavadi ne bežijo. Sem sprejmejo tiste, o katerih menijo, da so upravičeni in sposobni »prenesti« svobodo gibanja in odgovornost, ki jo ta oddelek prinaša. Tu imajo lahko mobilne telefone, internet, lahko so ves dan na prostem, vhod zaklenejo ponoči. Čuva jih samo en pravosodni policist. Kršitev tu ni veliko, le do kakšnih deset na leto. Večina zapornikov na tem oddelku je zaposlena, v kuhinji, pralnici, na gradbenih delih ali pa na kmetiji. Dva obsojenca sta zaposlena zunaj zavoda, deset jih prihaja le v soboto in nedeljo. Kar nekaj obsojencev se izobražuje. Na tem oddelku je samska samo ena soba, nekaj je dvoposteljnih, druge pa so skupinske. A tudi tu obstaja strog dnevni red, raporti, pospravljanje spalnic, delo ... Prenosni telefoni so med delom prepovedani. Z delom na vseh delovnih mestih za polni delovni čas si pridobiš dva dneva dopusta na mesec.

Kaj sem ugotovila?

Da je svoboda krasna stvar. Da si ne znam predstavljati, kako bi bilo, če bi hodila znotraj ograje, v krogih, znotraj posestva, znotraj česarkoli. Dan za dnem. Deset let. Vsak dan. Da bi morala vsak dan skočiti s postelje, ker so na vrsti raport, pospravljanje postelje, pometanje spalnice, kot v vojski. Da bi mi sirena oznanjala, kdaj grem na sprehod, kdaj na kosilo, kdaj spat. Da ne bi imela dostopa do prenosnega telefona, do medmrežja. Halo! Da bi moje ljube in drage videla enkrat ali dvakrat na mesec. Da jih morda ne bi mogla objeti, se stisniti k njim. Saj si najbrž sploh ne znamo predstavljati, kako je, če ti vzamejo svobodo. Svobodo gibanja, svobodo izbire, svobodo odločanja, kdaj boš popil kavico s prijatelji, kdaj boš naredil to in ono. To pogrešajo fantje, ki so v preteklosti zagrešili kaj hudega ali pa morda ne tako hudega. Pogrešajo, da se jim kaj dogaja. Ko sva zapuščali fante v zaprtem oddelku, so nama rekli: »Pa še kaj pridita, da nam malo popestrita dan, da se nam kaj dogaja.« To je to. Njim se nič kaj dosti ne dogaja. Vsakodnevna rutina. Ne morejo v kino zvečer. Ne morejo na pivo. Ne morejo na klepet s prijatelji. Ne morejo ... Zaprti so z ljudmi, ki niso njihovi prijatelji, znanci, ki so tam zaradi različnih dejanj, sprtih z zakonom. Ki so prisiljeni biti tam. In zato nesrečni, živčni, »na robu živčnega zloma«. Zato je z njimi treba biti previden. In tudi sam se moraš obnašati lepo, da dobiš izhod, druženje z družino, dopust. Da lahko zaprosiš za pogojni, predčasni izpust. Ste se kdaj za ves dan zaprli v svoje stanovanje? Ste bili že popoldne nenavadno živčni? Takšni so najbrž zaporniki, zaprti proti svoji volji in želji. Po njihovi krivdi seveda, a vendarle.

Ljudje se na forumih pritožujejo, da imajo zaporniki pri nas boljše pogoje kot marsikatera socialno ogrožena družina, imajo toplo sobo, posteljo, hrano, imajo vse. A nimajo svobode. Pika.

Svet24/Zarja; A. S.

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

20d nazaj+5     + (5)     – (0)     Oceni delec 

Močno upam, da tekst ni spisan tako, da bi se nam zaporniki smilili. Vendar se prav tega bojim, da namesto predstavitve česa ne početi, če nočeš tako končati, pomiluje zaprte. Ni jim bila odvzeta svoboda, sami so si jo odvzeli, saj je vsakomur jasno, da z vsakim kaznivim dejanjem imaš možnost, da pristaneš v zaporu.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava