Ljudje ob Kolpi: Ivan Feliks Šašelj

21.5.2019 | 10:25

Ljudje ob Kolpi: Ivan Feliks Šašelj
Ljudje ob Kolpi: Ivan Feliks Šašelj

»Najplodnejši, najskrbnejši in nakmnogostranejši med živimi slovenskimi folkloritisti I. F. Šašelj …« je ob 70 letnici rojstva zapisal urednik Etnolog a…

Ivan Feliks Šašelj, duhovnik, zgodovinski pisec, zbiratelj ljudskega izročila, naravoslovec

Rojen 13. maja 1859 na Frengi v Mokronogu, umrl 15. oktobra 1944 v Šentlovrencu.

13. maja 1859 se je v Mokronogu v družini peka in puškarja rodil vsestranski Ivan Feliks Šašelj, pozneje duhovnik, pesnik, pisatelj, prevajalec, kronolog, etnolog, ornitolog, meteorolog, lovec, naravoslovec, vitez in častni občan.

Že kot 20-letni študent je v bližini doma v Priščinski hosti odkril rimsko posodo s 4.000 novci 17 različnih rimskih vladarjev. Večji del zbirke je razdelil v različne muzeje po takratnem avstro-ogrskem cesarstvu, in tudi v muzeje v Nemčiji in Rusiji. Po končanem študiju teologije je bil krajši čas kaplan v Št. Petru pri Novem mestu (danes Otočec), nato pa 7 mesecev kaplan v Adlešičih in nato celih 36 let in 4 mesece upravitelj in župnik v Adlešičih. Tukaj je nadomestil zgodaj umrlega, tudi znanega Lavoslava Gorenca Podgoričana. Ko se je upokojil, je opravljal delo kaplana v Šentlovrencu pri Mokronogu, kjer je leta 1944 umrl.

Iz njegovega izjemno velikega ustvarjalnega opusa: 8 knjig in preko 200 člankov v različnih časopisih in revijah v Evropi in ZDA je potrebno izpostaviti Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada I. in II. (izšle 1906 in 1909 leta) - polovica naklade je bila prodana v Ameriko, Marijina božja pot na Zaplaz na Dolenjskem - ter Kroniko Adlešičke fare v katero je vsa leta službovanja v Beli krajini pridno zapisoval dogodke in opazovanja: od temperatur, do vračanja ptic selivk in pomembnih dogodkov v kraju.

Kot ornitolog je pridobil sloves po vsem svetu, eno pomembnejših del pa je njegova utemeljitev višnjeve taščice (Luscinia svecica), zato jo tudi včasih imenujemo Šašljeva taščica. Okrog tega njegovega opazovanja se spleta veliko teorij, saj so nekateri mnenja, da se je Šašelj zmotil. Nihče ni nezmotljiv, a I. F. Šašelj je veljal za vrhunskega ornitologa in je to slišati precej neverjetno, zato se postavlja predvsem vprašanje kaj je v resnici opazoval. Ivan Gaister je o tem objavil obširno razpravo (Acrocephalus XVII-74-1996) in po njegovem je Šašelj v resnici videl puščavca (Monticola solitarius) saj je slegurja (Monticola saxatilis) in šmarnico (Phoenicurus ochruros ), ki bi lahko tudi bila predmet zamenjave dobro poznal in že pred tem opisal. dr. Andrej Sovinc je mnenja, da je bil opažen ptič šmarnica, ki se je takrat pričela pojavljati v naših krajih.

Njegov velik prispevek na področju etnologije pa je najpomembnejši prav na področju slovstva in zbiranja ter popisovanja najrazličnejših običajev, navad, šeg, pregovorov in vraž. Etnografski muzej v Ljubljani pa je obilno založil z najrazličnejšimi belokranjskimi predmeti. Brez njega bi bile številne šege, običaji in besedila pesmi ter pripovedk iz Adlešičev pozabljene, z njegovimi zapisi pa so postale nesmrtne. Bil je tudi vodja belokranjske skupine na cesarski proslavi 12. junija 1908 na Dunaju.

Prejel je številne nagrade in pohvale, med njimi so najpomembneje:

- častni občan (vsaj) dveh občin,

- vitez Franc-Jožefovega reda,

- vitez reda sv. Save,

- železni križec cesarja Karla,

- častni svetnik etnološkega muzeja,

- častni član zveze lovskih društev in še veliko drugih.

In kot pritiče pomembnih ljudem, je kljub vsem zaslugam moral na starost živeti s skromno pokojnino in zato za bero v pšenici in ajdi opravljati še službo kaplana. Jezo škofa (in odhod iz njemu tako ljubih Adlešičev) si je takrat prislužil predvsem zaradi tega, ker je se mu je v Adlešičih rodila tudi hčerka.

Javni zavod Krajinski park Kolpa je v njegov spomin uredil 10 kilometrsko "Šašljevo učno pot" kjer lahko poleg številnih ptičev opazujete tudi biotsko pestrost flore in številne ogrožene avtohtone vrste domačih živali, si ogledate apnenico, oglarsko kopo, stog, košenice, vrtače, vinograde in sadovnjake reko Kolpo, grajski Kuzmin mlin, ruševine pobreškega gradu, ki ga je zgradil general Vojne Krajine baron Ivan Lenkovič … in še veliko zanimivega.

Župnik Šašelj je o Adlešičanih, ki živijo bolj skromno kot drugi Belokranjci (pravzaprav je bila do množičnega izseljevanja v Ameriko in prihoda tega amerikanskega denarja domov, revščina zelo velika) in ohranjajo številne stare navade; tudi tradicionalna bela oblačila, zapisal 26. svečana 1909: »… pa tudi v zdravstvenem oziru ima bela obleka prednost pred črno. Ker se raje zamaže, treba jo je večkrat prati in snažiti, kar gotovo ugodno vpliva na zdravje. Pa tudi sicer je platnena obleka (lanena op. a.) zdraveja od druge. In kako hladna je po letu v tukajšnji vročini!« Mogoče tudi kot tolažba za zares skromne življenjske razmere.

Boris Grabrijan, KP Kolpa

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

25d nazaj–1     + (0)     – (1)     Oceni vl 

Bela krajina je bila, sodeč po naših znanih prednikih, prava dežela za ustvarjalnost. Belokranjci in Belokranjke od nekdaj znamo ceniti ljudi, ki izstopajo s svojim znanjem na vseh področjih. (vika lozar)

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava