DL: Portret tedna - Tomaž Gorec

13.4.2019 | 14:35

Številni ga poznajo kot ljubitelja potovanj in uspešnega podjetnika, širša javnost ga je nedavno spoznala tudi kot pobudnika spletne peticije za prepoved vse pirotehnike, ki jo je do danes podpisalo že več kot 43.000 ljudi. »Prišel je čas, da naredimo konec tej noriji,« pravi Tomaž Gorec iz Šentlovrenca, ki se je za peticijo odločil, ker ima rad živali, doma imajo osem mačk in enega psa, in vsako leto opazuje, kako so prestrašene, ko za novo leto zunaj poka.

»Bral sem tudi raziskave, kako je to škodljivo za ptiče, vsako leto se pri metanju petard poškoduje tudi nekaj otrok. Po mojem mnenju je uporaba pirotehnike povsem nepotrebna in bi morala biti prepovedana vse leto.« Sprva je mislil, da je to bolj njegova muha, a na svetovnem spletu je sprožil pravo gibanje. Ni mislil, da temu nasprotuje toliko ljudi, pravi in nam pokaže številna pisma, ki jih je po pošti prejel od somišljenikov z različnih koncev Slovenije. Zaveda se, da gre nekaterim s svojo peticijo tudi na živce in da si je s tem nakopal kar nekaj težav in nasprotnikov, saj bi z uresničitvijo svojih namer marsikoga prikrajšal za zaslužek. A kot pravi, mu to že dolgo leži na duši, in zdaj je še bolj odločen, da zadevo spelje do konca. »Pisal sem predsedniku republike, državnemu zboru in uradu za peticije. Zdaj sem jih samo seznanil, da vidim, kakšen bo njihov odziv. Vem, da bo trajalo kar nekaj časa, preden se bo morda kaj premaknilo, a vsaj začetek je. Morda je kdo zaradi te peticije vrgel kakšno petardo manj,« pojasni naš sogovorec, ki bo naslednje leto praznoval abrahama.

Da je zagnal spletno peticijo, ne preseneča, saj vodi podjetje, ki se ukvarja z izdelavo in optimizacijo spletnih strani in oglaševanjem na svetovnem spletu. Poleg njega so zaposleni še trije, sodeluje tudi z nekaterimi šolami, ki svoje dijake pošiljajo na obvezno prakso.

Delo z računalnikom ga je vedno zanimalo. »Računalništvo in psihologijo sem imel v srednji šoli pet, drugi predmeti pa mi niso šli tako dobro. Precej težav sem imel pri angleščini, kajti težko sem si zapomnil pomen besede.« Ker takrat spletnih slovarjev še ni bilo, si je pomagal tako, da je sam napisal program, ki je prevajal angleške besede v slovenščino. »V njem je bilo sicer samo 3.000 besed, kajti takratni računalniki so imeli zelo malo spomina,« dodaja Tomaž, ki je hodil na srednjo gradbeno šolo v šolskem centruNovo mesto, saj je predvideval, da bo  od očeta prevzel domače podjetje, ki se ukvarja z izdelovanjem cementnih izdelkov. A zaneslo ga je v druge vode, družinsko podjetje pa je nato prevzel njegov brat.

Kot mlad fant, ki se je rad zabaval, je imel željo, da bi v Trebnjem postavil diskoteko. Ob pomoči staršev jo je zgradil v lastni režiji, pri tem pa mu je prav prišlo vse znanje, ki ga je pridobil v srednji šoli. Pri gradnji se je spomnil vseh besed profesorja Bojana Lutmana, ki ga je veliko naučil o gradbeništvu. Diskoteka Africa, ki je bila poznana na tem delu Dolenjske, je leta 1996 odprla svoja vrata, po štirih letih pa je obisk precej padel, zato je bila do leta 2009 odprta samo občasno.

Tomažu podjetniška žilica ni dala miru, zato se je lotil tiskanja. Doma v Šentlovrencu si je uredil prostor, v katerem je imel napravo za tiskanje, a pozneje je ugotovil, da je težko konkurenčen preostalim večjim tiskarjem. Vse skupaj je opustil in se posvetil najprej uvažanju kuvert, nato pa baterij za mobilne telefone in kartuš iz tujine. Zaradi vse večjega povpraševanja je leta 2004 ustvaril spletno trgovino, ki je bila povod, da se je začel ukvarjati s tem, kar počne danes. »Spraševal sem se, zakaj se moja spletna trgovina v spletnem brskalniku ne pojavlja na prvem mestu. Začel sem raziskovati in iskal informacije po spletu.« Danes ga vabijo na različne seminarje in konference, da na mlade prenaša svoje znanje in izkušnje, pred dvema mesecema pa je izdal knjigo, ki jo priporoča vsem podjetnikom, ki prek svoje spletne strani tržijo svoje izdelke.

Piše tudi svoj blog, na katerem velikokrat opisuje vtise iz popotovanj, kajti če mu čas dopušča, se zelo rad odpravi raziskovat nove kraje. Bil je že skorajda na vseh celinah, a kot pravi, je njegova najljubša destinacija Bosna in Hercegovina. Želja je, da bi nekoč lahko živel od pisanja bloga, sanjska služba zanj pa bi bila tudi turistični vodnik. Že kmalu se odpravlja v Oman, od koder, je prepričan, se bo vrnil z nepozabnimi spomini.

Članek je bil objavljen v 4. številki Dolenjskega lista 24. januarja 2019

Rok Nose