DL: Društvo hospic - Most med umirajočimi in svojci

5.12.2018 | 14:50

Maja Žagar in Jani Kramar

Slovensko društvo hospic skrbi za spremstvo umirajočih in svojcev, pomaga žalujočim, poleg tega pa javnost ozavešča o umiranju in smrti.

Večina se težko spoprijema s smrtjo, a dejstvo je, da se slej ko prej vsak znajde v situaciji, ko se mora posloviti od svojih bližnjih ali se spoprijeti z lastno neozdravljivo boleznijo. Že več kot 20 let pri nas deluje Slovensko društvo hospic, ki v zadnjih trenutkih življenja spremlja umirajoče in njihove družine. Prostovoljci in strokovni sodelavci delujejo v 11 območnih odborih in eden izmed njih ima sedež tudi v Novem mestu; to je Odbor za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino.

Kaj delajo, kaj od njih lahko pričakujejo uporabniki, kdo je lahko prostovoljec v hospicu …? Odgovore na ta vprašanja smo poiskali pri predsedniku omenjenega odbora Janiju Kramarju in strokovni sodelavki Maji Žagar.

Teme, o katerih smo govorili tisto jutro, ko smo se srečali, so bile težke, za marsikoga skoraj tabu, a moram priznati, da sta bila sogovornika tako topla, vedra in iskriva, da je bil pogovor o smrti celo prijeten.

PRIPRAVITI SE NA SMRT

»Pomembno je, da se govori o tem, saj naše delo ni samo spremljanje umirajočih, ampak tudi detabuizacija umiranja in smrti. Danes se o tem neradi pogovarjamo. Tudi sam sem se pridružil hospicu, ker sem se hotel poučiti o tem, saj je že v šoli veljalo, da smo kontrolne naloge najlažje pisali, če smo se pripravili nanje, torej se učili. Vedel sem, da se bom tudi sam z znanjem najlažje pripravil na ta izpit, ki me enkrat gotovo čaka, pa to ne le z mojo smrtjo, ampak tudi s smrtjo bližnjih. Če ob tem lahko olajšam življenje še komu drugemu, toliko boljše,« je svoj motiv, da se je priključil hospicu, na kratko opisal Kramar, ki se profesionalno ukvarja s povsem drugačnimi stvarmi, saj je zaposlen kot animator v termah.

V izobraževanje za prostovoljce se je vključil leta 2013 in kmalu prevzel območni odbor. »Bil sem edini moški v našem odboru in mojih 10 kolegic je hitro sklenilo, da bom predsednik kar jaz.«

USPOSABLJANJE ZA PROSTOVOLJCE

Žagarjeva pojasni, da ima njihov območni odbor v tem trenutku šest aktivnih prostovoljcev in kar nekaj podpornikov. Pred vrati je začetno usposabljanje za prostovoljce, ki se bo začelo 2. novembra in ga bodo šest koncev tedna (petki popoldne in sobote dopoldne) izvajali v prostorih društva (Rozmanova ulica 10, Novo mesto), če bo prijav več, pa ga bodo preselili v prostore Rdečega križa, ki jim je ponudil pomoč.

»Na tem izobraževanju se bodo slušatelji srečali s težkimi temami, od zdravstvene nege do občutkov ob smrti, kako zdržati ob umirajočih itn., lahko pa iz lastnih izkušenj povem, da kljub temu s srečanj ne bodo odhajali zamorjeni,« omeni Kramar, ki je prepričan, da bi tovrstno izobraževanje (lahko tudi v manjšem obsegu) koristilo prav vsakemu.

Sogovornika pojasnita, da je prostovoljec lahko prav vsak, ne glede na izobrazbo in starost, pa tudi da v društvu nikogar v nič ne silijo, ampak se vsakdo lahko vključuje, kolikor sam želi in zmore. »Ni nujno, da vsi prostovoljci delajo z umirajočimi, lahko vodijo skupine za žalujoče, tabore, ki jih organiziramo na slovenski ravni za otroke in druge skupine. Ne nazadnje se lahko izobraževanja udeležijo tudi tisti, ki bi si želeli tega znanja le za svoje potrebe,« doda Žagarjeva.

OD KLICA DO SPREMLJANJA

Prvi stik s hospicem in z družino navadno navežejo svojci umirajočega. »Ko spoznajo, da je njihov bližnji v zadnji fazi življenja, nas pokličejo. Sledi obisk, da se pogovorimo o tem, kako pogosto bo prostovoljec hodil k njim na dom ali v bolnišnico oz. dom za starejše občane, odvisno od tega, kje umirajoči je. Potem naše sodelovanje, ki je povsem brezplačno, steče,« pojasni Žagarjeva.

V hospicu si prizadevajo zadovoljiti vse potrebe umirajočega – od fizičnih, čustvenih do socialnih in duhovnih. »Mi nismo nobena konkurenca patronaži, kar si kdo predstavlja. Prostovoljci z bolniki največkrat preživijo kakšno uro tedensko, se pogovarjajo, če bolnik več ne govori, pa so le tam,« doda strokovna sodelavka.

NIHČE NE SME BITI SAM

Kramar ob tem poudari, da so oni zagovorniki pacienta, umirajočega ter neke vrste most med njim in svojci. »V paliativni oskrbi velja pravilo, da bolnika, ki umira, ne sme boleti in ne sme biti žejen. Mi v hospicu poudarjamo še to, da tudi sam ne sme biti,« pojasni Kramar, ki ugotavlja, da si svojci umirajočih pogosto dajo veliko opraviti s stvarmi, za katere oni ocenjujejo, da so pomembne za bolnika: umivanje, hrana, preoblačenje posteljnine itn. »To počnejo v dobri veri, da delajo najboljše, a pogosto gre pri tej t. i. akciji za stvari, ki niso najpomembnejše. Pomembno je biti poleg, bolnika držati za roko, se pogovarjati ali pa biti samo tam. To delamo tudi mi. Pacienti sami povejo, kaj bi radi. Če jim dotik ne ustreza, se zdrznejo. Poleg tega je treba spraševati. Mi na neki način »držimo prostor«, da se ljudje lahko poslovijo in da umirajoči lahko odide. Lepo je, da jim v tej zadnji fazi izpolnimo drobne želje, na primer, da jih s posteljo pelješ ven na cigareto, če si tega želijo, pa čeprav so na kisiku.«

Sogovornik prizna, da je težko biti ob umirajočih, vedno je težko, a ko to doživljaš, začneš na povsem vsakdanje tegobe gledati drugače. Poudari, da je kot prostovoljec doživel veliko lepih trenutkov, spoznal, kako marsikdo do zadnjega diha ohranja vedrino in svežino, celo humor. »Spomnim se, kako smo s šampanjcem nazdravili ob rojstnem dnevu starejše pacientke. Ko sem jo vprašal, ali ji natočim še en kozarček, je odgovorila: To pa ne, potem bom obležala! A gospa je bila že nekaj mesecev priklenjena na posteljo. Kmalu po tistem je umrla, a do konca je ohranila vedrino.«

BLAGOSLOVLJEN ČAS

Pove, da so v hospicu tudi zagovorniki resnice. Marsikdaj šele oni prebijejo led, da se družina in umirajoči začnejo pogovarjati o neozdravljivi bolezni. Ne gre za to, da optimizem ni potreben, a na neki točki postane jasno, da medicina in farmacija ne moreta več pomagati. »Ko ljudje pridejo do spoznanja, da se jim izteka življenje, si marsikdo želi kaj urediti, povedati stvari, ki jih ni vse življenje. Moram reči, da je čas od sprejetja do zadnjih ur na neki način blagoslovljen; takrat se stare zamere popravijo. Dokler nisem bil v hospicu, sem si želel, da bi sam rad umrl na hitro. Mislil sem si, da bi me le zadela kap ali bi imel infarkt. Zdaj ne mislim več tako. Tudi če me bo malo bolelo, si želim, da bi imel vsaj kakšnih 14 dni časa, da bom imel možnost še komu kaj reči in se posloviti,« je realen Kramar, ki opaža, da se ljudje same smrti na splošno ne bojimo, ampak se bojimo bolečin ob tem.

Na tem mestu pove, da je narava sama poskrbela, da ko človekovo telo ne zmore več, samo zapira funkcije, organi odpovedujejo drug za drugim in pred smrtjo nastopi koma. Siljenje ljudi, da v fazi umiranja jedo za vsako ceno, je nesmiselno. »Ko kdo reče, da če bolnik v zadnji fazi ne bo jedel, bo umrl, je popoln nesmisel, saj je na tem, da bo umrl. Če njegova prebavila obremenimo še s hrano, ki je ne more več pretvoriti v energijo, bo umrl še prej. Treba je sprejeti, da pride čas, ko telo ne potrebuje več hrane.«

Večina bolnikov si želi umreti doma, a to vedno ni mogoče. »Včasih doma niso izpolnjeni medicinski pogoji in je treba ljudi namestiti v bolnišnice ali domove za starejše. Svojci navadno prisluhnejo želji umirajočega in poskušajo narediti, kar se da. Mi nikogar ne obsojamo in delujemo, kjer je potreba,« poudari Žagarjeva.

POMOČ ŽALUJOČIM

Oba sogovornika večkrat povesta, da je njihovo poslanstvo tudi sodelovanje s svojci. Ne le da jih razbremenijo v času, ko so pri umirajočem, njihova vloga je tudi, da jim pokažejo možnosti, ki jih imajo takrat. »Tudi po smrti smo tukaj, da jim pomagamo med žalovanjem. Začnemo individualno, potem jih spodbujamo, da se vključijo v skupino. To velja tudi za tiste, s katerimi nismo sodelovali med boleznijo, saj je veliko tudi nenadnih smrti po kratkotrajnih boleznih, nesrečah ali samomorih. Za družine po samomoru otroka imamo posebno skupino. Ta je zaprta in ravno v tem mesecu bomo začeli srečanja; prijave še vedno zbiramo,« je pojasnila Žagarjeva.

Delo hospica, ki med ljudi prinaša razumevanje, spravo in toplino sočloveka, je neprecenljivo. Njihovo vodilo Dodajati življenje dnevom in ne dni življenju pa pove dejansko vse.

Članek je bil objavljen v 39. številki Dolenjskega lista 27. septembra 2018

Besedilo in fotografiji: Janja Ambrožič