DL: Fižol - Lep primer pozitivnega globalizma v zgodovini

21.11.2018 | 14:50

Andreja Škrabec in Marko Obrstar, ki je pripravil eno izmed jedi s fižolom.

Na prodaj je bil tudi ribničan, katerega pridelavo so v Hrovači ponovno obudili, med prvimi prav Anica Petek (na posnetku).

Majda Hekič

Prof. dr. Janez Bogataj

Na dvorišču Škrabčeve domačije v Hrovači je potekala prireditev, v ospredju katere je bil fižol. Povod zanjo je bila predstavitev knjige Andreje Škrabec Fižol. Zelo dobro obiskano prireditev sta spremljali tudi degustacija fižolovih jedi, pripravljenih po receptih iz Andrejine knjige, in prodaja več vrst fižola, udeleženci pa so o sicer vsem dobro poznani stročnici izvedeli tudi marsikaj, česar še niso vedeli.

Tako kot v uvodniku h knjigi Fižol – na žlico, v solati, kot glavna jed in kot sladica, v kateri Andreja predstavlja 69 receptov za pripravo okusnih jedi iz fižola, med katerimi je tudi recept za njeno slovito fižolovo torto, je prof. dr. Janez Bogataj tudi na prireditvi predstavil zgodovino fižola, ki je, kot je dejal, brez dvoma pomemben sooblikovalec prehranske kulture Slovenije, saj je v bolj odmaknjenih obdobjih zgodovinskega razvoja omogočal preživetje in hkrati zdravo prehrano, v določenih obdobjih pa tudi zaslužek.

IZVOR

Kot je povedal dr. Bogataj, je fižol prišel v Evropo po zaslugi Krištofa Kolumba in odkritja Amerike, okoli leta 1500. V svoji domovini, Južni Ameriki, so ga Inki pridelovali že pred 7 tisoč leti in je bil skupaj s koruzo in z bučami ključna poljščina predkolumbovske Amerike. Kot navaja v knjigi, je fižol lep primer pozitivnega globalizma v zgodovini, saj se je po prihodu iz Amerike hitro razširil po evropskih prehranskih kulturah. »Francozi so bili tisti, ki so mu dali prvi v zgodovinskem razvoju pomembno veljavo. Ugotovili so, da je to pomembno živilo,« je povedal in dodal, da so poleg prehranskih v fižolu videli tudi določene zdravilne učinke.

NA SLOVENSKEM

»Na Slovenskem pa smo ga dokumentirano poznali že konec 17. stoletja,« je povedal in dodal, da namreč Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 že govori o dveh vrstah fižola: enem, danes bi rekli preklarju, in o nizkem fižolu oz. grmičarju, ki naj bi se v naš kulturni prostor razširil iz sosednjega Laškega. Zlasti v času slabih letin in lakote so fižol, kot navaja, uporabljali celo za peko kruha, vendar pa je v prehrani Slovenije še celo 19. stoletje prevladoval predvsem bob, močno pa je bila razširjena tudi leča.

»Množično so začeli fižol na Slovenskem uživati na prehodu iz 18. v 19. stoletje,« je povedal. Oblast je namreč takrat začela intenzivno pospeševati pridelavo različnih vrst fižola, ki so ga tako kot bob sadili med krompir in koruzo. »V Ribniško dolino so v tem obdobju uvajali sorto rdečega fižola s temnordečimi lisami, ki ga še danes poznamo kot ribničana,« je omenil Bogataj in dodal, da je bila pred prvo svetovno vojno pridelava ribničana tako obsežna, da je omogočala tudi prodajo v tujino. »Izvažali so ga celo v Afriko,« še pravi in dodaja, da pa je po koncu druge svetovne vojne, čeprav je sicer fižol postal najpomembnejša stročnica v prehrani, pridelovanje ribničana zelo nazadovalo.

VRSTE

Kot je zapisala Andreja Škrabec v svoji knjigi, poznamo skoraj 70 vrst fižola, ki so razširjene predvsem v tropskih krajih, od tega pa je le pet vrst kultiviranih. Najbolj razširjeni vrsti pri nas sta navadni fižol in turški ali laški fižol, nekateri pa pridelujejo še fižol lima ali limski fižol. Poleg teh treh vrst se v naših trgovinah lahko kupi tudi vigno ali kitajski fižol, ki je, kot navaja Andreja Škrabec, fižolu podobna stročnica, ki je na območju Azije močno razširjena, najbolj znana predstavnika vigne pa sta adzuki in mungo fižol.

»V genski banki Kmetijskega inštituta Slovenije hranijo več kot 1.000 genskih virov fižola, ki so bile v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zbrane na območju Slovenije,« navaja Andreja Škrabec in dodaja, da so se zaradi raznolikosti slovenske pokrajine in različnega načina pridelave na naših tleh genski viri fižola skozi stoletja spreminjali in predstavljajo del naše kulturne dediščine, ki jo je treba ohraniti za potomce. Med shranjenimi viri je, kot navaja, večina navadnega fižol, nekaj pa je tudi turškega.

SLOVENSKE SORTE

Tako kot že v Valvasorjevih časih tudi danes poznamo nizke in visoke sorte fižola. Visokim sortam pravimo tudi preklar, kolnik ali natičar, nizkim, ki za svojo rast ne potrebujejo opore kot visoke sorte, pa grmičar ali počepinček. Najbolj znane slovenske sorte nizkega fižola, ki so jih pridelovali v preteklosti in jih še danes, so: prepeličar, ki mu pravijo tudi nizki koks ali nizki češnjevec, okrogla in dolga zelenka, rjavi koks, bela in rumena fižolica, mandalon in ribničan, ki pa ga nekateri uvrščajo med polvisoke fižole, ker rad dela vitice. Med visokimi sortami fižola pa so najbolj prepoznavni: cipro, visoki koks, češnjevec, sivček, krivček, maslenec, jeruzalemski fižol, jabelski pisanec, klemen, barianec in različni liščki.

RAST

Fižol dobro uspeva v vlažnem in toplem podnebju, različne sorte pa potrebujejo različno dolgo, da dozorijo. Najzgodnejše sorte dozorijo že v 50 dneh, poznejše pa potrebujejo kar 150 dni, da dosežejo tehnološko zrelost. Ker je pri kalitvi občutljiv na temperaturo zemlje, ga običajno sejemo v maju, ko se temperatura tal dvigne na od 10 do 15 st. Celzija. Navadni fižol, kot tudi piše Andreja Škrabec, je samoprašna vrsta, kar pomeni, da se sam opraši s svojim cvetnim prahom in se le redko križa z drugimi sortami fižola, kadar se je to zgodilo, pa so rekli, da se je fižol oženil. Turški fižol pa je tujeprašna vrsta in se opraši s cvetnim prahom, ki ga s cveta na cvet prenašajo čebele.

PRIDELEK

Andreja Škrabec v svoji knjigi tudi piše, da v zadnjem času fižola, ki ga sicer pridelujemo za stročje, zrnje ali za kombinirano uporabo, v Sloveniji ne pridelamo dovolj, da bi bili samooskrbni, ter da ga zato veliko uvozimo. Kako je s tem, smo povprašali Majdo Hekič iz Male vasi v občini Videm - Dobrepolje, ki je na predstavitvi Andrejine knjige prodajala fižol za seme.

»Biti bi ga moralo pol tone, a je letos pridelek slab. Upam, da ga bo 250 kg,« je povedala o letošnjem pridelku fižola. Majda je bila do pred letom dni še zaposlena na banki, lani pa je službo pustila in se ukvarja samo še s kmetovanjem in z dopolnilno dejavnostjo na kmetiji – s proizvodnjo kruha, svežega peciva in slaščic. Na ekološki kmetiji, ki ji po domače pravijo domačija pr' Sever, prideluje fižol pa tudi različno drugo zelenjavo. »Imam 12 vrst fižola,« nam je povedala in dodala, da ga prodaja za seme, pri čemer ne skriva, kot je dejala, da se nizki fižoli lahko vsi sadijo nazaj. »Pri fižolu za na prekle pa se izbere najboljše seme in imajo zato tudi nekoliko višjo ceno,« je povedala.

Fižol in vložnine – v kis vložen fižol in mešane solate, s papriko, paradižnikom in s čebulo – prodaja vsako soboto na tržnici v Grosuplju, sicer pa peče tudi torte, štruklje in potice ter jih prodaja na sejmih, kot je bil na primer preteklo soboto na Igu, in kot bo prihodnjo soboto na Blokah. »Letošnji pridelek je prvi, ki ga tako prodajam. Bomo videli, kako bo šlo,« pravi v upanju, da ji bo uspelo živeti samo z delom, ki ga zdaj počne. »Če ne bi šlo, pa si bo spet poiskala službo,« pravi.

Članek je bil objavljen v 37. številki Dolenjskega lista 13. septembra 2018

Besedilo in fotografije: M. Leskovšek - Svete