DL: Knjižica o Kanižarici - Zaznamovali so jo Kanižarjevi in rudnik

22.10.2018 | 11:40

Janez Weiss in Tomaž Grdešič (prvi in drugi z leve) pri podpisovanju njunega skupnega dela (Foto: M. B. J.)

Prav na dan, ko so pred 19 leti dokončno zaprli kanižariški rudnik rjavega premoga, sta zgodovinarja Janez Weiss in Tomaž Grdešič predstavila knjižico o Kanižarici kot dvoru, naselju in premogovniku – Na območju nekdanje rudniške kadunje se uspešno razvija poslovno-industrijska cona

Očitno sta bila univerzitetna dipl. zgodovinarja Janez Weiss in Tomaž Grdešič iz Črnomlja začudena in zadovoljna hkrati, ker je bilo na predstavitvi njune knjižice Kanižarica: dvor – naselje – premogovnik, ki je bila pretekli teden v Kanižarici, tolikšno zanimanje. Weiss je ob tem dejal, da se glede na interes ljudi splača pisati tudi o lokalni zgodovini. Vsaj glede Kanižarice je imel še kako prav.

Knjižica je izšla ob 160-letnici nastanka kanižariškega rudnika rjavega premoga, ki je bil bistven za razvoj kraja, ki mu je dala ime rodbina Kanižar. Ni poznano, od kod je rodbina prišla, prvi poznani član te rodbine pa je bil Sigmund Kanižar, ki je bil od leta 1586 v vojaški službi, umrl pa je okrog leta 1609. Kanižarjevi so imeli dvor na okljuku Dobličice, njihov rod pa je izumrl, ko je okrog leta 1670 umrl Sigmundov mlajši sin Volf Friderik. Sicer pa krajevno ime Kanižarica, zapisano kot Kanischariezi, prvič srečamo v Franciscejskem katastru, ki je nastal med letoma 1823 in 1869.

22. maja 1838 je Martin Mahin prvi dobil dovoljenje za iskanje in izkop premoga na posestvu Ivana Vertina v katastrski občini Dobliče. Premog so torej v Beli krajini začeli iskati nekoliko pozneje kot v preostalih delih takratne Kranjske in Štajerske. Vendar Mahinova izkopavanja niso obrodila želenih rezultatov, zato so za nekaj časa prenehali iskati. Leta 1850 pa so v bližini Kanižarice odkrili zaloge premoga, ki so zadostovale za komercialno izkoriščanje. Ugotovili so, da naj bi bilo v premogovniški kadunji s plastmi premoga, ki naj bi segale do 320 metrov pod zemeljsko površje, okrog 15 milijonov ton premoga. S premogovništvom so v Kanižarici začeli leta 1857. Takrat je imel rudnik Antonov, Francov, Karlov in Michelov rov ter dva vpadnika. Zaposlenih je bilo 15 ljudi, delo je bilo le ročno, zato je bilo izkopavanje počasno. Premog so uporabljali v gradaški železarni, a ko so jo leta 1883 zaprli, je ugasnila tudi kanižariška premogovniška dejavnost. Znova je zaživela leta 1922, ko je rudnik prevzela Rudarska družba Belakrajina, ustanovljena s slovensko-češkim kapitalom. Količine izkopanega premoga so se hitro povečevale in leta 1940 so s 14.900 tonami premoga dosegli predvojni rekord.

Leta 1941 so rudnik prevzeli italijanski okupatorji, ki pa so ga po tem, ko so ga septembra 1942 napadli partizani, naslednje leto poplavili. Ponovno so začeli izkopavati septembra 1944 in kanižariški rudnik je postal prvi partizanski premogovnik v Sloveniji, ki je z manjšimi prekinitvami obratoval do konca druge svetovne vojne. Zanimivo, da se je po vojni domačim rudarjem, ki jih je primanjkovalo, pridružilo še 30 nemških vojnih ujetnikov, ki so bili na prisilnem delu do leta 1947. Kanižariški premog je imel pomembno vlogo pri povojni obnovi zlasti Črnomlja, saj je zagotavljal pogonsko kurivo za generator električne energije in peči v opekarni, apnenici ter bolnišnici.

Po vojni so sledili vzponi in padci. Rekorden izkop premoga je bil leta 1969, ko so izkopali kar 143.000 ton. Marca 1976 je rudnik poplavila voda, ponovno pa so ga odprli po 15 mesecih. A ko je k nam začel prihajati veliko cenejši in velikokrat bolj kakovosten premog iz uvoza, so začeli zapirati premogovnike, s tem pa je izginjala stoletna tradicija slovenskega premogovništva. Kanižariški premog je bil na primer kar šestkrat dražji od uvoženega, leta 1991 pa so kanižariški rudarji izgubili tudi za njih zelo pomemben hrvaški trg. Slovenska vlada je sprejela odlok o zapiranju manjših rudnikov, ki niso bili rentabilni. Med njimi tudi kanižariškega, ki so ga dokončno zaprli 26. julija 1999, ko so zasuli izvozni vpadnik in vpadnik za zračenje. Na njegovem območju že vrsto let uspešno raste poslovno-industrijska cona, Rudnik rjavega premoga Kanižarica pa je odšel v zgodovino.

Prav po zaslugi rudnika pa je nastalo naselje Kanižarica. Prvo stavbo so na območju sedanje vasi postavili šele v prvih desetletjih 20. stoletja, torej kar nekaj desetletij po tem, ko je začel obratovati rudnik. To je bila hiša na križišču cest, ki vodijo v Črnomelj, Vinico in Dobliče, leta 1927 pa jo je prevzel gostilničar Josip Možina. Do konca tridesetih let prejšnjega stoletja se je Kanižarica že razvila, med vojno pa sta bili v njej civilna partizanska bolnišnica in partizanska veterinarska postaja. Pozneje je v kraju prav po zaslugi rudnika zraslo več stanovanjskih blokov in dva samska domova, na koncu pa je rudnik razpolagal kar s 120 stanovanji.

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista 2. avgusta 2018

M. Bezek Jakše