DL: Petra Robinson - Še enkrat poskusila živeti v Avstraliji

21.10.2018 | 18:45

Petra z Mio in Markom ob letošnjem obisku v Sloveniji (Foto: M. B. - J.)

Koliko zarečenega kruha pojemo ljudje! Marsikdaj počnemo prav to, za kar trdimo, da ne bomo nikoli počeli, ali pristanemo v kraju, za katerega smo prepričani, da ne bi nikoli živeli v njem. Med tistimi, ki je pojedla kar precej zarečenega kruha, je tudi Petra Robinson iz Avstralije, ki je bila, ko se je še pisala Nemanič, doma na belokranjskem Božakovem.

Petra je v mladih letih veliko potovala. Ko je pred 14 leti končala študij na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, je želela pred redno službo še na daljše potovanje, saj je vedela, da bo, ko bo zaposlena, za to bolj malo priložnosti. S fantom iz Novega mesta sta se odločila, da gresta v Avstralijo, ki si jo je Petra predstavljala kot divjo daljno deželo, kakršno je poznala iz dokumentarnih filmov.

»S fantom sva šla kot turista. Dobila sva turistično vizo za 12 mesecev, a sva morala vsake tri mesece zapustiti Avstralijo in se potem znova vrniti. Toda to sem storila le po prvih treh mesecih, ko sem odšla na Novo Zelandijo. Ker je bilo treba preživeti, s seboj pa nisva imela toliko denarja, da bi lahko leto dni živela brez dela, sva delala na črno. Dela je bilo sicer dovolj in je bilo pošteno in dobro plačano, a na tistega, ki je delal na črno, so gledali skoraj kot na kriminalca. Ilegalci smo iskali za delo odročne kraje, a tudi sicer smo morali biti precej iznajdljivi. Izmislili smo si davčno številko in naslov, in ko je z davčne uprave prišlo sporočilo, da oseba s takšnimi podatki ne obstaja, smo vedeli, da moramo zapustiti delovno mesto. Bilo je precej stresno, a ko sem ravno ugotovila, kakšen je sistem, je fant dejal, da tega ne zmore več. In tako sva se razšla. V žepu sem imela le 100 dolarjev,« se spominja prvih mesecev v Avstraliji Petra.

DOBRI IN IZNAJDLJIVI DELAVCI

Čeprav je prej veliko potovala po Evropi, bila pa je tudi v Turčiji in Indiji, pravi, da se ji ni nikoli zgodilo tako kot v Avstraliji, ko so ji njeni vrstniki, ki so prišli iz nekaterih evropskih držav v Avstralijo z debelimi denarnicami, očitali, češ kaj je prišla v Avstralijo, če nima denarja. »Na srečo pa smo si med seboj pomagali mladi iz različnih držav, ki smo bili v enakem položaju, torej brez denarja. Med najbolj solidarnimi so bili Nizozemci. Čeprav mi je bilo težko, nisem pomislila, da bi šla domov. Ne nazadnje smo Slovenci dobri delavci, znamo angleški jezik, smo iznajdljivi in v Avstraliji nas imajo radi,« razmišlja.

S fantom sta že kmalu po prihodu v Avstralijo kupila kombi, in ko sta prihranila dovolj denarja, veliko potovala po Avstraliji. Čeprav je Petra kot študentka prepotovala z dvignjenim palcem vso Evropo, pa pravi, da tako ne bi potovala po Avstraliji niti pet kilometrov. »Velike avstralske razdalje so po svoje prav zanimive. Prav zaradi teh razdalj je veliko prostorov za kampiranje, ki so na čudovitih mestih in imajo vso opremo, torej vodo, tuš, elektriko, plinski kuhalnik. In zato ljudje veliko potujejo po Avstraliji. To je zares čudovita izkušnja in vem, da bom tako potovala tudi z otroki, ko nekoliko odrastejo,« je prepričana.

PEČAT V POTNEM LISTU

Ko sta se po treh ali štirih mesecih s fantom razšla, je šel z avtomobilom po svoje in se pozneje vrnil v Slovenijo. Petra pa je, ko je ostala brez denarja, odšla v turistični kraj ob vzhodni avstralski obali, v katerem se ukvarjajo tudi z ribištvom. »Nujno sem potrebovala delo in dobila sem ga na profesionalni ribiški ladji, ki gre na lov za dva tedna ali več. V začetku mi niti ni bilo jasno, kaj bom delala. Zame je bilo pomembno le, da zaslužim nekaj denarja za preživetje. V petčlanski ekipi sem bila edina ženska, lovili pa smo okoli 300 kilometrov od obale. Prvih sedem dni mi je bilo zelo slabo, od takrat pa mi ni bilo na nobenem čolnu ali ladji nikoli več slabo. Sicer pa sem predvsem popravljala trnke, kuhala in čistila,« pripoveduje. Mislila je, da je na ladji dobila stalno delo, a ko so se vrnili v pristanišče, je ugotovila, da ni nikjer pisalo, da bo šla ponovno na morje. Kljub temu je šla v ribičijo še enkrat ali dvakrat. Ko je bil eden izmed ulovov zelo slab, so bili nekateri člani posadke prepričani, da je tako zato, ker imajo na krovu žensko. Takrat je spoznala, da nima kaj delati na ribiški ladji.

A med Petro in mladim kapitanom ribiške ladje Gregom je že preskočila iskrica, čeprav mu je povedala, da se bo vrnila v Slovenijo. Našla si je drugo delo. S še nekaj ljudmi so najeli šestsobno vilo na plaži in hodili obirat jagode. Delo je bilo odlično plačano. Tudi Greg je spoznaval, da mu je po sedmih letih dela na morju ribičije počasi dovolj. Odhod v domovino je Petra ves čas prelagala, da so ji na koncu že rekli, da bo morala oditi ali pa ji bo letalska vozovnica propadla. Res se je odpravila domov, kmalu pa je za njo prišel še Greg, ki je pustil delo na ribiški ladji. »Ko sem odhajala iz Avstralije, so mi v potni list čez celo stran pritisnili žig, da sem v Avstraliji naredila prekršek. Nič ni pisalo, kakšnega. V resnici sem prekršila pogoje za turistični vizum. Potovanje do doma je bilo vse prej kot prijetno. Na letališčih, na katerih sem presedala, so me sprejele specialne enote. Imela sem pogovore in marsikje so tuhtali, ali naj me sploh spustijo na naslednje letalo,« se danes nasmehne. Razumljivo, da si je v Sloveniji priskrbela novi potni list.

Ko je prišel Greg v Slovenijo, mu je rekla, da ji Avstralija ni všeč. Mislila je, da ne bo nikoli živela na tej najmanjši celini na svetu. Res je, da je po eni strani pogrešala mango in divjo svobodo, nikakor pa se ni mogla sprijazniti s tem, da so ženske tam v podrejenem položaju, za katerega so največkrat krive kar same, saj so zelo neambiciozne. Tudi z mentaliteto, s kakovostjo življenja, službami in s prehrano v Avstraliji, ki so povsem drugačne kot pri nas, se ni mogla sprijazniti. Prav tako s standardom v šolah, ki je precej nizek.

V AVSTRALIJO LE KOT ZAROČENKA

Potem ko sta nekaj mesecev z Gregom preživela v Sloveniji, sta se odločila, da bosta poiskala delo na luksuzni ladji za križarjenje v Ameriki. A tega dela nista dobila, ampak sta delala na ladji v pristanišču. In čeprav je Petra rekla, da ne gre več v Avstralijo, se je odločila, da poskusi še enkrat. »Vizum sem dobila le pod pogojem, da sva z Gregom zaročena in da se v desetih mesecih poročiva. Zdelo se mi je absurdno, da nekdo drug odloča, da se moram poročiti in da mi celo določi, v kolikem času. A sva storila, kar nama je bilo zapovedano. Vendar sem dobila stalno prebivališče v Avstraliji šele štiri leta po poroki, za avstralsko državljanstvo pa sem potrebovala še leto več,« pravi z nekoliko grenkim priokusom.

Čeprav je v Sloveniji končala fakulteto, je morala v Avstraliji za nostrifikacijo diplome še za eno leto na fakulteto. Zaposlena je kot socialna delavka v bolnišnici, dela pa na področju duševnega zdravja. »Ker sem v državni službi, imam ta privilegij, da sem imela tri mesece in pol porodniškega dopusta, potem pa lahko vzamem še neplačan dopust. Delovno mesto čaka mlade mamice še dve leti po porodu. Tako sem še doma, saj je sin Marko star 16 mesecev. Januarja, ko bo šla zdaj štiri leta in pol stara hčerka Mia v osnovno šolo, pa bom šla v službo, a le dva dni v tednu. Takrat bo šel Marko v vrtec; ta stane po 70 evrov na dan, a brez hrane in plenic,« pravi Petra, ki z družino živi v manjšem kraju v bližini Gladstona na vzhodni avstralski obali, ki je osem ur vožnje oddaljen od Brisbana, glavnega mesta avstralske zvezne države Queensland in tretjega največjega mesta v Avstraliji.

»Življenje v Avstraliji je takšno, kot si ga narediš. Veliko industrije so preselili v Azijo, zato je kar precejšnja kriza za delo, mnogi pa so se znašli v velikih kreditih. Zato se morajo nekateri voziti v službo zelo daleč, celo z letalom. Služb, ki bi trajale od 6. do 14. ali od 7. do 15. ure, v Avstraliji ni več. Moj mož vozi vlačilec v pristanišču in dela neprekinjeno po tri tedne, nikoli pa samo po osem ur dnevno. Šele potem ima prosto,« predstavi življenje na južni polobli.

Odkar ima otroke, prihaja Petra v Slovenijo vsako leto. Vesela je dobrih letalskih povezav, saj ji uspe premagati pot v 27 urah. Zdaj ne razmišlja več o tem, da ne bi živela v Avstraliji, a ji obiski domovine veliko pomenijo. »Slovenija je čudovita dežela,« je prepričana in po delčkih jo predstavlja Mii in Marku, s katerima se pogovarja po slovensko.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 16. avgusta 2018

M. Bezek - Jakše