DL: Naša kulturna dediščina - Utrjeno prazgodovinsko naselje Karlin

20.10.2018 | 13:00

Pogled na severni del obzidja naselbine, kar je dandanes vidno kot rob terase. (Foto: K. Udovč, ZVKD, CPA)

V prazgodovini so se ljudje, če se je le dalo, naselili na naravno dobro zavarovanih lokacijah v bližini vodnih virov. Na najvišjem delu podolgovatega grebena, ki ločuje dolini Igmance in Radulje, so v starejši železni dobi, v razponu od 8. do 4. stoletja pred našim štetjem, zgradili naselje oziroma gradišče Karlin. Naselje so dodatno zavarovali s sklenjenim kamnitim obzidjem elipsaste oblike. Obod obzidja je na zahodni strani še viden kot odsekan stopničast rob terase.

Večina najdb (odlomki lončenine, ognjiščnih svitkov, glinenih uteži za statve, žlindre, hišnega lepa z odtisi vej oziroma glinenega stenskega ometa, kosti) je bila odkrita s predhodnimi arheološkimi raziskavami in ob nadzorih pri gradnji objektov ter rigolanju. Najdbe se razprostirajo po 4,5 ha velikem območju. Čeprav naselbina še ni bila sistematično raziskana, lahko na osnovi odkritih materialnih ostankov sklepamo, da so se prebivalci preživljali s poljedelstvom, z rejo drobnice, lovom in s trgovino. Razvite so bile lončarska, kovaška in tkalska obrt. Južni rob naselja so preoblikovali in poškodovali gradnja lokalne ceste, rigolanje in terasiranje za vinograde ter gradnja zidanic. Na njivah in v vinogradih so najdbe zaradi kmetijske obdelave vidne že na površju. Gradišča so bila povezana v vizualno komunikacijsko mrežo, s katero so nadzorovali okoliško ozemlje. Karlin je bil vizualno povezan s Sv. Ano nad Vrhpečjo ter suhokranjskima gradiščema Cvingerjem nad Koriti in z Gradiščem nad Valično vasjo.

Velik pomen so takratni prebivalci Karlina pripisovali posmrtnemu življenju. Pokojnike so pokopavali v grobove pod gomilami. V okolici naselbine je več kot 30 gomil. Gradišče je od leta 1992 razglašeno za kulturni spomenik. Čezenj poteka meja med občinama Mirna Peč in Mokronog - Trebelno.

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista 2. avgusta 2018

Katarina Udovč, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije