DL: Mizarstvo Zupančič - Žagajo novim izzivom naproti

20.9.2018 | 14:40

Jožeta Zupančiča poznamo kot organizatorja Bajkafesta; na letošnjem je gostil več kot 160 udeležencev. (Foto: M. M.)

V Krkini vinski kleti na gradu Otočec so letos poskrbeli za notranjo opremo, od visečih regalov in stenskih polic do vrat, mize … (Foto: osebni arhiv)

Plečnikov Peglezen v lepši prenovljeni podobi, zahvaljujoč oknom Mizarstva Zupančič. (Foto: osebni arhiv)

V dobrih dveh desetletjih od oken za prijateljevo hišo do pariškega hotela  ̶   80 odst. izdelkov za tuje trge  ̶   »Vsako naročilo enako pomembno«  ̶   Opremili vinsko klet na otoškem gradu, Mestno hranilnico in Plečnikov Peglezen v Ljubljani itn.  ̶  Novih naročil letos ne sprejemajo več

Prvega junija je Zupančičeva mizarska delavnica s Sevnega pri Novem mestu upihnila 24. svečko na rojstnodnevni torti. Ob tem so zapisali, da »polni lepih spominov žagamo novim izzivom naproti« in da so za letos končali sprejemanje naročil. Načela majhne delavnice, ki je začela z izdelavo lesenih oken za individualne gradnje prijateljev, letos pa bo replicirala starinska okna hotela v središču Pariza, je orisal lastnik Jože Zupančič.

V delavnici, ki jo ima ob svoji hiši na Sevnem pod Trško goro, nas je sprejel v popoldanskih urah, saj je tistega dne odpremil naročilo oken v Švico. »Točni kot švicarska ura,« se ob tem pošali in tudi sicer v pogovoru precej skromno in nerad navaja vrsto petičnih projektov, pri katerih je sodeloval s svojima danes dvema zaposlenima. A začnimo na začetku.

Pravi, da se je v mladosti odločal med poklicem opernega pevca in mizarja. Zadnje je bil sicer že njegov oče Ivan, tudi od njega se je marsikaj naučil o starih oknih, za katera je zdaj specializirana njegova obrt. »Ostalo pa je bilo raziskovanje in prava žilica,« v smehu pristavi, kako je v poslu vztrajal in ne nazadnje dosegel, da je trenutno zaseden tudi sedem mesecev vnaprej. »Z menoj je sodelavec že 22. leto, imamo še enega, sicer pa smo vedno odprti tudi za poučevanje, vsaj enega ali dva dijaka letno vzamemo na prakso,« doda. Njegova je pred leti minila v vzorčni delavnici takratnega Novolesa: »Tam sem se naučil gledati na meter (smeh), ne na milimetre, ampak desetinke, saj je bilo vse natančno določeno in si tudi po desetkrat kaj ponovil, dokler ni bilo prav. Delali smo za »bagatelo«, a se hkrati naučili neprecenljivih znanj.«

Potem je pred skoraj četrt stoletja počasi stekel lasten posel: po njegovih besedah najprej pri domačih pa znancih v okolici in pozneje njihovih prijateljih; promocija je šla »od ust do ust«, še danes pa je ostal zvest načelu, da sprejmejo še tako majhno naročilo, a pošteno povedo, kdaj ga bodo izvedli in za koliko. »Nismo najcenejši, a za individualne hiše lahko naredimo vse: od oken in vrat do notranjega pohištva iz masivnega lesa. Pomembno je, da si s stranko odkrit. Prav danes me je ena poklicala z naročilom za vrata. Odgovoril sem ji, da če sprejmem naročilo, jih bo lahko dobila šele februarja prihodnje leto.«

Zupančič prizna, da so bili že kdaj zasedeni tudi po tri ali štiri mesece naprej; prvič sem jim je zdaj zgodilo, da sredi leta odpovedujejo nove projekte. Skromno pristavi, da gre verjetno za posledico novega zagona po krizi; naročil ne manjka, tudi za njihovo »posebnost«, tj. obnovo starih hiš po mestnih središčih, ne le v Sloveniji, ampak tudi v Avstriji, Švici, Franciji.

Prvo večje naročilo Mizarstva Zupančič so bila okna na nekdanji upravni stavbi Krke ob njihovem hotelu v središču Novega mesta, »ko sem si rekel, da to želim početi«. Glede lesenih oken nekoč in danes pa: »Slog oken se je s časom spremenil. Ker nekoč niso poznali tako dobrih zasteklitev, so delali dvojna okna, bila so manjša stekla, da je bilo manj škode, če se je razbilo, sicer pa zame nobeno okno ni več izziv, vsakega se upam lotiti oz. sposobni smo narediti identično okno v vseh detajlih.«

V zadnjih letih vse več mest tudi s pomočjo financiranja EU prenavlja mestna središča; tako je mizarska delavnica s Sevnega naredila okna za Mestno hranilnico na Čopovi v Ljubljani, lani so v prestolnici končali Plečnikov Peglezen, kulturni spomenik državnega pomena, že prej tudi Medicinsko fakulteto itn. Delavnico na 150 kvadratnih metrih krasi tudi nekaj fotografij njihove notranje opreme, na katerih najdemo picerijo Šentpeter, gostilno Kmečki hram, novo vinsko klet na gradu Otočec itn. Tudi za večje projekte sogovornik pravi, da gredo reference »od ust do ust«, enako kot pri individualnih gradnjah; pred leti mu je pomagala reklama na radiu Krka, dostikrat pa prejme povpraševanje od kakšnega slovenskega projektnega biroja, ne da bi vedel, kako so izvedeli zanj. Tako je lani dobil dva posla v mestnih središčih v Avstriji in letos ima tam že tri nove projekte, njihova okna in vrata odpirajo na Hrvaškem, omenili smo posel v Švici, tako da že 80 odstotkov izdelkov prodajo na tuje. In v kratkem odhajajo v Pariz: »Dobili smo hotel s 50 sobami v strogem središču Pariza. Uporabiti moramo njihovo okovje, saj morajo biti okna identična originalnim, sicer jih lahko vržemo stran. V kratkem odhajamo na ogled.«

Ob takem razvoju se zastavi vprašanje, zakaj domačo delavnico s poslom in z zaposlenimi ne širi. Po krajšem premisleku 48-letni obrtnik sklene: »Poleg vsega dela želim tudi živeti. Živeti običajno življenje brez jaht (smeh). Moje največje bogastvo je, da so ljudje okrog mene zadovoljni in da se imamo lepo. Je pa res, da se kakšni dve leti ukvarjam z mislijo, ali posel širiti oz. – kot jaz temu rečem – »se iti tovarno«. Dokončnega odgovora še nisem sprejel.«

Članek je bil objavljen v 27. številki Dolenjskega lista 5. julija 2018

Mirjana Martinović