DL: Pastor Toni Mrvič - Trubar danes ne bi bil ravno preveč zadovoljen

7.9.2018 | 14:45

Kdaj natančno se je rodil, sicer ne vemo, je pa splošno sprejeto, da rojstni dan Primoža Trubarja praznujemo 8. junija. Ker letos mineva 510 let od njegovega rojstva, smo se o očetu slovenskega knjižnega jezika pogovarjali s pastorjem evangelijske cerkve Tonijem Mrvičem, sicer rojenim Novomeščanom, ki že od leta 2001 živi in dela v Kočevju. Mrvič zase pravi, da ni strokovnjak, ve pa o Trubarju veliko več, kot ve povprečni Slovenec.

V šoli smo se učili, da nam je Trubar dal prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik, in da je bil protestantski duhovnik, reformator. Več o njem mi iz šolskih dni ni ostalo v spominu, razen seveda tudi, kar pa na Kočevskem tako dobro vemo že zaradi same bližine njegovega rojstnega kraja, da se je rodil na Rašici pri Velikih Laščah. Zakaj pravzaprav tako malo vemo o Trubarju?

Pred drugo svetovno vojno je bil Trubar zamolčan, spregledan, po vojni pa zlorabljen. Ta zloraba, ki se je zgodila, pa še danes zelo vpliva na poznavanje oziroma nepoznavanje Trubarja.

Zlorabljen v kakšnem smislu?

O Trubarju se je govorilo predvsem kot o človeku, ki je kritiziral rimskokatoliško cerkev. Zlorabilo se ga je za medsebojni boj, ni pa se govorilo o tem, kdo je bil, kaj je želel, kaj je njegovo sporočilo. Ker je napisal prvo slovensko knjigo, se ga je postavilo med literate, čeprav je bil mnogo več od tega. Na drugih nivojih se o njem ni učilo.

Kaj pa bi morali o Trubarju še vedeti?

Za Trubarja lahko upravičeno rečemo, da je bil oče slovenskega naroda. Bil je Slovenec in velik domoljub. Slovenstvo je imel v krvi. Trubar bi sam zase rekel, da je dosežek njegovega življenja, da je dal Slovencem sveto pismo. To je bila namreč njegova največja želja. Preden je lahko dal slovenskemu narodu prevod svetega pisma, pa se je srečal z ogromno izzivi. Najbolj očiten je bil, da slovenščine kot jezika ni bilo. Bila so narečja, ki pa so bila zelo različna. Narečja imamo še danes in so bogastvo slovenskega naroda, v Trubarjevem času in za Trubarja pa je to pomenilo, da ni bilo neke enotnosti, na katero bi se lahko oprl. V tem smislu je bil Trubar prvi, ki je slovenski narod poenotil. Naredil je slovensko slovnico za vse Slovence. Istočasno pa je določil meje slovenskega jezika, s tem pa obenem tudi meje hrvaškega jezika. Rečemo lahko, da je bil prvi slovenski državnik.

Za kaj pa se je kot takšen zavzemal?

Kot državnik se je zavzemal za Slovence. Bil je prvi, ki je rekel, da se mora slovenski narod šolati, izobraževati. V tem je videl velik napredek za Slovenijo oz. Slovence. In še več: bil je eden prvih, ki je razumel pomembnost šolanja deklet, bodočih mam, kako lahko izobražene mame vplivajo na svoje otroke in posledično na zrelost naroda. Trubar je tu naredil revolucionarni napredek. Seveda pa ta ideja takrat še ni bila uslišana. Da je govoril o tem, da bi bilo potrebno obvezno šolstvo tudi za dekleta, se bolj malo govori in v šolah tega ne učijo.

Pred pogovorom ste mi dejali, da bi lahko Trubarja primerjali z Mojzesom. Zakaj?

Trubar je v Sloveniji preživel le prvih nekaj let, pravzaprav zelo malo časa, saj je že zgodaj odšel od doma. Veliko je potoval in se šolal po Evropi. V neki meri bi ga zato lahko primerjali z Mojzesom, ki je bil vzgojen v egipčanski družini, po krvi pa še vedno Izraelec. Mojzes je ravno zato, ker je bil vzgojen v voditelja in ni imel mentalitete sužnja, bil pa je njihove krvi, Izraelce lahko vodil iz Egipta v obljubljeno deželo. Na podoben način nas tudi Trubar vodi v obljubljeno deželo samobitnosti, obstoja slovenskega naroda, pa tudi zrelosti naroda. To, kar je Trubar hotel sporočiti slovenskemu narodu, je pravzaprav mnogo več od tega, kar se učimo iz podatkov o njem, kot so letnice, prva slovenska knjiga in podobno.

Kje ste vi pridobili znanje o Trubarju?

Berem Trubarjeva dela, ki so v večini že prevedena v slovenščino, na čemer dela Trubarjev forum, prebiram pa tudi dela o Trubarju, različne raziskave, ki jih delajo drugi o njem. Zdi se mi pomembno, da vemo, kdo je Primož Trubar sploh bil.

Trubar je večino svojega življenja preživel v tujini. Tudi prva slovenska knjiga je bila natisnjena v tujini. Kako to?

Ko pogledamo Trubarjevo zgodbo, si moramo priznati, da Trubar, potem ko se je vrnil domov in tu deloval, ni šel iz Slovenije, ker bi mu bilo v Nemčiji lepše. Iz Slovenije je moral oditi. Bil je izgnan. Kot pastor tu vidim božje vodstvo. Ironično pa je, da Trubar tega, kar je naredil za Slovence v Nemčiji, v Sloveniji ne bi mogel narediti. Da je lahko dal Slovencem prevod svetega pisma in slovnico oziroma da so lahko nastale prve slovenske knjige, tudi kasneje od Jurija Dalmatina, jih je poleg tega, da jih je nekdo moral napisati, nekdo moral tudi natisniti in nekdo ta tisk tudi plačati. V Sloveniji tega tiska ne bi nihče plačal. Verjetno nihče tudi natisnil ne bi, če pa že, pa »pod zemljo«. Trubarjev odhod v Nemčijo, ko je moral pobegniti, je bil zato zelo na blagoslov Slovencem. Tisk njegovih in tudi drugih slovenskih knjig so financirale nemške cerkve in nemški vojvode – reformatorji in reformaciji naklonjeni ljudje. Slovenci k temu nismo prispevali nič.

Torej se imamo Nemcem zahvaliti, da imamo Slovenci svoj jezik?

Ko govorimo o Nemcih, se najprej spomnimo druge svetovne vojne, vendar pa zgodovina ni samo druga svetovna vojna. Če pogledamo v zgodovino, so ravno Nemci omogočili Slovencem, da postanemo Slovenci in ne Nemci. Če ne bi bilo Trubarja, je vprašanje, če danes ne bi bili Nemci. Jezik je temelj za obstoj naroda. Tudi če narod nima države, lahko obstane, če ima svoj jezik. Morda bi bil zato čas, da tudi Nemcem kdaj rečemo hvala za to, da smo Slovenci.

Kako je Trubar gledal na slovenski narod?

Trubar je Slovence doživljal kot zlorabljen narod. Te besede on sicer ni uporabil, vendar, ko se ga bere, se vidi, da je razumel, da slovenski narod od nadvlade trpi in da mu ta nadvlada, ki je prisotna že stoletja, na neki način dela škodo. Zato se je temu uprl. Financerji so namreč na Trubarja močno pritiskali, da bi poenotil južnoslovanski jezik in naredil enotni prevod svetega pisma za vse južne Slovane. To bi bilo ceneje, kot tiskati sveto pismo za Slovence posebej, za Hrvate posebej in vse preostale narode posebej. Trubar je temu odločno rekel ne. Rekel je, da je Slovenec in da bo naredil prevod svetega pisma za svoj, slovenski narod.

Kaj je želel Slovencem povedati?

Trubar je gledal na Slovence kot na narod, ki je bil potlačen. Temu narodu je želel sporočiti: Slovenec, ti si sposoben, ti zmoreš, ti znaš, Slovenec, tebe bog ljubi, tebe bog sprejema in tvoja zgodba je višja samo od tebe. To sporočilo pa smo mi zamolčali, o njem ne govorimo. Trubar je želel slovenskemu narodu prinesti nazaj izvorno krščanstvo, kjer je posameznik cenjen, spoštovan.

Ali je gledal na obstoj slovenskega naroda morda tudi v smislu državotvornosti?

Trubar se ni ukvarjal s politično samostojnostjo. Pred 500 leti ni bilo demokracije, volitev. Politično je bila situacija precej drugačna, kot je danes. Takrat je bila še vojska. Slovenci smo bili pod Avstrijo. Trubar je razmišljal predvsem v smeri, da je treba slovenski narod izobraževati v slovenščini, kje so meje slovenskega jezika in da se Slovenec dvigne.

Danes imamo Slovenci svojo državo. Kaj bi o tem rekel Trubar?

Zagotovo bi bil izredno vesel, da je Slovenija samostojna. Bil bi ponosen. Vendar pa, ko bi videl kakšen odnos imamo do svoje države, svojega jezik in vere, se bojim, da ne bi bil ravno preveč zadovoljen.

Kaj pa vi? Ste zadovoljni?

Imam rad domovino, imam rad svoj narod in našo državo, nisem pa z njo zadovoljen, vsaj ne vedno. Vendar pa ima Trubar tudi na to odgovor. Eno od Trubarjev sporočil je tudi osebna odgovornost. To pa kar nekako zamolčimo. Skrivamo se za tem, da smo narod mi vsi. Vendar pa je narod sestavljen iz posameznikov. Trubar pravi: Prevzemi osebno odgovornost in postani takšen državljan, kot bi rad, da bi bila država. Danes smo pri nas na tem, da spet čakamo na neke spremembe. Od kod? Od elit? Jih ne bomo dobili! Mi se moramo spremeniti!

Reformacija torej še vedno traja?

Reformacija do boga, do bližnjega in sebe in s tem tudi do naroda mora še vedno trajati. Ko se reformacija zaključi, ostane praznina. Ne gremo več naprej, ne dozorevamo. Zato se reformacija v smislu osebnostne in duhovne rasti ne sme nikoli zaključiti. Istočasno, ko več posameznikov napreduje, dozoreva, tudi narod dozoreva. Reformatorji, in s tem tudi Trubar, so bili tisti, ki so začeli govoriti o duhovništvu vseh ljudi, kar pomeni, da smo vsi posredniki pred bogom in vsi odgovorni pred bogom. Če bi se ljudje tega zavedali in vsi opravljali svoje delo ponosno, dobro in pošteno, bi bili zadovoljni kot posamezniki in kot narod.

Vendar pa ne ravnamo tako?

Naš upor zoper to, s čimer smo nezadovoljni, je godrnjanje. Vendar še vedno z mentaliteto zlorabljenega otroka, da ne morem nič narediti, da moram pustiti, da me zlorabljajo. Rešitev, ki jo je nakazal že Trubar, bi bila zavedanje, da sem ko posameznik cenjen, sprejet, ker mi je bog že dal sposobnosti, ki pa jih moram ceniti in porabljati zato, da osebnostno in duhovno napredujem. Posledično pa napreduje ves narod.

Kaj bi Trubar svetoval Slovencem danes?

Trubar je dal jasno sporočilo, da je sam našel upanje, duhovno in osebnostno rast v svetem pismu. To je ponudil tudi slovenskemu narodu. Zato je tudi hotel prevesti sveto pismo v slovenščino in to tudi naredil. Sporočilo svetega pisma pa nam je tudi zamolčano. Znamo ga kritizirati ali sprejemati, ne vemo pa, kakšna je njegova zgodba, sporočilo. Danes se ljudje počutimo nemočne, nepomembne, sporočilo svetega pisma pa je ravno obratno: Človek, ti si pomemben. Trubar to prevaja v: Slovenec, ti si pomemben. To je njegovo sporočilo, ki velja še danes.

Se osebnostna in duhovna rast v Sloveniji povečujeta in ali se to pozna tudi v vaši cerkvi? Koliko je sploh protestantov v Sloveniji?

Po zadnjem popisu, ki pa je bil narejen že pred leti, je bilo v Sloveniji okoli 10 tisoč protestantov. Se pa število povečuje. V Kočevju, kjer je evangelijska cerkev nekaj let delovala kot podružnica novomeške, od 2014 pa je samostojna lokalna cerkev, ki ima zadnji dve leti tudi podružnico v Trebnjem, lepo rastemo, lepo pa smo sprejeti tudi v Trebnjem, saj smo odprti za vse ljudi. V prvi vrsti nam je pomemben človek. Nimamo predsodkov do nikogar in z vsemi sodelujemo. Ob vsem tem pa še vedno ohranjamo pristno krščansko sporočilo, ki so ga ponovno prinesli protestantje.

Lani smo praznovali 500-letnico reformacije in ob tej priložnosti se je tudi veliko govorilo o Trubarju. Bolj malo pa se o njem govori ob obletnici njegovega rojstva. Kako vi gledate na to?

Razlika med dnevom Primoža Trubarja in dnevom reformacije je predvsem ta, da se je reformacija začela v Nemčiji in je postala evropsko in kasneje tudi širše gibanje, ki je tudi Slovenijo zelo in v mnogih pogledih zaznamovalo. Je pa reformacija v prvi vrsti cerkveni praznik. 31. oktobra je Luther objavil svoje teze proti zlorabam cerkve. Hotel je reformirati cerkev, kar je versko dejanje. 8. junij pa je vseslovenski praznik, praznik očeta slovenskega naroda, človeka, ki nam je prvi povedal, da smo Slovenci, ki je napisal prvo slovensko knjigo in nam dal slovnico. Še preden pa nam je vse to lahko dal, pa je moral slovenski narod vsaj v jeziku najprej poenotiti. Poenotiti slovenski narod pa ni lahko. To lahko vidimo skozi celotno zgodovino. Veliko delo, ki ga je Trubar naredil, je to, da je določil meje slovenščine. Med slovenščino in nemščino, ravno tako italijanščino in madžarščino, meja ni bila vprašljiva, večji problem pa je bil s hrvaščino. Vasi, ki jih je Trubar določil, da še govorijo slovensko narečje, in vasi na drugi strani, kjer so govorili hrvaško narečje, so imele zelo podobno, skoraj identično narečje. Trubar je bil prvi, ki je postavil naše jezikovne meje, s tem, ko je postavil jezikovne meje, pa je tudi sooblikoval slovenske meje. Tega se morda malo manj zavedamo. Pa vendar je bil prav Trubar tisti, ki je prvi začel z idejo o samostojni Sloveniji, o tem, kje so njene meje, seveda jezikovno gledano. Za Trubarja lahko v vseh pogledih rečemo, da je oče slovenskega naroda. Mislim, da bi morali zato 8. junij, ki je samo naš, slovenski, in vseslovenski praznik, bolj spoštovati.

Članek je bil objavljen v 24. številki Dolenjskega lista 14. junija 2018

Besedilo in fotografija: Mojca Leskovšek-Svete