Ob stoti obletnici rojstva Mare Rupena – Osolnik (1.9.1918-30.5.2003)

1.9.2018 | 13:40

Mara Rupena se je rodila v Mirni Peči. "Nekje na Dolenjskem, kjer dosti je trnja in dosti je rož", kot je zapisal pesnik Tone Pavček. V njenem življenju je bilo zares dosti trnja, pa tudi dosti rož. Rasla je v ugledni, napredni in premožni družini, v krajevnem kulturnem središču zavednih Slovencev pred II. svetovno vojno, ki je bila intelektualno odprta in ustvarjalno aktivna: v njihovem domu so se družili domoljubni člani Sokola, Društva kmečkih fantov in deklet, izobraženi in svobodomiselni ljudje …

Že zgodaj se je je močno dotaknilo težko življenje na podeželju, socialna neenakost, podrejenost, zapostavljenost žensk in otrok, in spontano se je opredelila za upor proti vsiljenim krivicam, revščini, poniževanju, neenakosti in vsakršnemu kratenju človekove svobode. Zato je bila v Kraljevini Jugoslaviji kot učiteljica kazensko poslana na delo v Bosno, v Olovo, kar je bila težka preizkušnja za mlado dekle, in hkrati visoka šola preseganja zgodovinskih, kulturnih, verskih in socialnih razlik, ter ustvarjanja strpnosti in sožitja med ljudmi, pomembna za njeno kasnejše delo v slovenskem in jugoslovanskem krogu, v Skupščini Socialistične republike Slovenije, organizaciji Rdečega križa Jugoslavije, v OZN in mednarodnih organizacijah, kjer je morala z veliko strpnosti, razumevanja in dobre volje usklajevati različna, pogosto nasprotujoča si mnenja in interese.

Okupatorji slovenskega ozemlja so jo ob začetku II. sv. vojne zaprli v ljubljanski zapor, in v teku transporta v Novo mesto, kjer bi sledila usmrtitev ali deportacija v koncentracijsko taborišče, je po dogovoru z aktivisti OF skočila z vlaka in odšla v partizane. Tam je spoznala Bogdana Osolnika, svojega bodočega življenjskega sopotnika; poleg ljubezni ju je družila iskrena zavezanost ciljem narodne osvoboditve in prizadevanjem za boljše, človeka dostojno življenje. Tem ciljem – danes bi rekli sanjam - sta bila zavezana vse do njene smrti 30. maja 2003.

Njena življenjska pot in prispevek k ozaveščanju o pravicah žensk je zapisan tudi v monografiji »Pozabljena polovica«, saj je bila Mara (in je še vedno) ena od legend ženskega gibanja na Slovenskem. Polna optimizma, sočutja, življenjske energije in vere v prihodnost je urejala Našo ženo, prvi ženski časopis na osvobojenem ozemlju; kot sekretarka Prvega kongresa slovenske protifašistične ženske zveze v Dobrniču je pomembno prispevala k oblikovanju ciljev in dejavnosti slovenskega ženskega gibanja.

Poleg tega je opravljala še vrsto pomembnih funkcij - bila je izvoljena odposlanka na prvem Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, članica v slovenski delegaciji zgodovinskega zasedanja AVNOJa v Jajcu, po vojni izvoljena poslanka Ustavodajne skupščine Slovenije, poslanka v Skupščini FNR Jugoslavije, podpredsednica mednarodne organizacije FAO, ki deluje v okviru OZN …

Takoj po osvoboditvi so se njene zadolžitve kar vrstile. Domoljubje, razgledanost in izobrazba, ter neposrednost, srčnost in človeška toplina so ji omogočale, da je uresničevala plemenite cilje doma in v tujini. Znala je prisluhniti ljudem in jim tudi pomagati.

Desetletja je opravljala številne odgovorne funkcije v Jugoslaviji in Sloveniji, bila spoštovana in cenjena, upoštevana tudi v mednarodnem okolju. Bila je predsednica zadružnic Jugoslavije, kot generalna sekretarka Rdečega Križa Jugoslavije je organizirala akcije za pomoč ljudem v naravnih nesrečah, pomoč osvobodilnim gibanjem po svetu, če tu omenimo samo nekatere. Pomemben del njenega dolgoletnega delovanja je bil namenjen podeželju, kmečkim ženam, otrokom, družini. Zavedala se je izrednega pomena znanja in izobrazbe v najširšem smislu in se goreče zavzemala za projekte socialnega in splošnega kulturnega napredka. Neusahljiva energija in neustavljiva volja sta jo vodili pri prizadevanjih za blaginjo vseh …

Razumljivo, da ji sredi nesebičnega življenja in dela ni bilo vedno lahko usklajevati osebno življenje z delovnimi obveznostmi: za to je bilo potrebno veliko odrekanja in truda. Bila je topla in požrtvovalna mati štirih otrok, zavzeto je spremljala njihove življenjske poti in dosežke, se veselila rojstev vnukov in pravnukov, vendar je kot izjemna osebnost z izjemno življenjsko energijo, voljo in razumom ter neomajnim zaupanjem v prihodnost, vedno dajala prednost občim družbenim potrebam. Predvsem pa je bila človek dejanj: s konkretnimi dosežki je uresničila svojo življenjsko opredelitev: boljše življenje slovenskih ljudi, predvsem v njej tako dragi domači valoviti dolenjski pokrajini.

Katja Stražiščar