DL: Opero je pripeljal na podeželje

29.8.2018 | 10:50

Perger v vlogi Netopirja lani v Škocjanu

Zdravko Perger

Zdravko Perger je priznan slovenski operni pevec in solist, baritonist ljubljanske Opere ter direktor koncertne agencije Figaro. Petju, zlasti pa operi, je predan vse svoje življenje. V številnih vlogah je nastopal na domačih in tujih odrih, zadnja leta pa je Pergerja mogoče v živo slišati tudi na Dolenjskem, kjer si je omislil svoj drugi dom. V Škocjanu je že tradicionalen dogodek ob dnevu državnosti postala »njegova« operna predstava na prostem, sredi trga, pod cvetočimi lipami. Tudi letos bo tako, saj se 17. junija zvečer obeta Verdijeva opera Rigoletto.

Zakaj ste se odločili, da operne predstave uprizarjate tudi po manjših krajih Slovenije, npr. v Škocjanu? Želite opero približati preprostemu človeku in dokazati, da ni le nekaj prestižnega in da ne sodi le v operno hišo ter v velika mesta?

Pobuda je moja – prepričan sem, da tudi podeželje potrebuje to zvrst glasbene umetnosti, predvsem zaradi spoznavanja in ohranjanja spomina na preteklo zgodovino premnogih evropskih nesmrtnih ustvarjalcev klasične glasbe. Njihova dela – od oper, operet, simfoničnih del pa do sakralnih skladb, kot so oratoriji in maše –, so postala del visoke evropske kulture, ki jo posnema svet na vzhodu in zahodu. Za vso to glasbo lahko rečemo, da je naša glasba, glasba Evropejcev, med katere spadamo. Evropejci smo lahko ponosni, da nam je s tovrstno kulturo uspelo zasvojiti prav ves svet. Zato moramo tudi bolj oddaljenim krajem, ki nimajo prav blizu operne hiše ali filharmonije, pripeljati opero npr. na njihov mestni trg, v športno dvorano itd. in jim jo predstaviti.

V tej naši zgodbi ne gre toliko za prestiž, temveč se trudimo po najboljših možnostih približati našo glasbeno umetnost ljudem: da jo poslušajo in gledajo ter jo pristno podoživljajo, tako kot je. Srečni smo, če se jih je dotaknila in jih duhovno obogatila. Mislim, da veselice, ki so na podeželju pogoste in priljubljene, dajo ljudem predvsem zabavo in sprostitev, neka klasična gledališko-glasbena prireditev pa da publiki povsem neko drugo energijo. Seveda pa je treba povedati, da so naše želje oz. odločitve po opernih predstavah na podeželju povsod podprli lokalni organizatorji oz. mnogi župani, ki so čutili, da tudi podeželje rabi to zvrst glasbene umetnosti. Brez tega ne bi šlo.

Prav zato, da bi ljudje razumeli opere in zgodbe, pojete v slovenskem jeziku?

Ko sem pred mnogimi leti začel služiti kruh v operni hiši v Ljubljani, se je pelo v slovenskem jeziku. Imeli smo odlične prevajalce opernih libretov in nekateri operni prevodi v slovenščino so po mnenju mnogih poznavalcev celo boljši od originalov. Sam sem velik borec za izvedbe v slovenščini in naše gledališče tako opere tudi izvaja, ampak za zelo popularne opere ne najdemo več izvajalcev, ki bi bili pripravljeni peti v slovenskem jeziku. Malo sta za to krivi globalizacija sedanjega časa in tudi kulturna politika gledaliških zavodov, da nekako ni večje želje po izvedbah opernih del v slovenščini.

Sam bi se lahko ugriznil v jezik, saj bomo letošnjo predstavo v Škocjanu, Rigoletto, izvedli v originalu. Nemogoče je za tako popularno opero zasedbo sestaviti v slovenskem jeziku, saj imajo nekateri naši pevci vloge že naštudirane in z njimi iščejo priložnosti tudi na tujih odrih – tam pa velja samo petje v originalu. Če bo naša predstava tako uspešna, kot je bila La Traviata, se bomo morda lahko z njo predstavili v Italiji in na Hrvaškem, ali pa celo na Češkem, v Beneševu, za kar se dogovarjamo.

Po kakšnem ključu izbirate operne predstave za Škocjan? Je težko dobiti soliste in orkester, da pridejo pet in igrat na podeželje?

Glede izbire je težko dati odgovor. Predvsem gre za izbor po nekih naključnih pogovorih med pevci, predvsem mladimi, ki so željni delati in ustvarjati. Za predstavo Rigoletto me je npr. navdahnil prav Blaž Gantar, ki poje Vojvodo, rekoč: "Dajmo narediti to predstavo, ker če zdaj ne bom pel te vloge, je ne bom nikoli več." In to mi je dalo misliti. Naslednji dan sem mu podobno odgovoril: "Če zdaj ne bom pel Rigoletta, ga ne bom nikoli več." In odločitev je padla. Potem so se začele priprave in tako je vse steklo.

Kar se tiče izbire umetnikov, torej pevcev in inštrumentalistov, sem bil na začetku malo neizkušen, a pazil sem na korektnost in poštenost. Tako vsi radi pristopijo k mojim projektom, ne glede na to, kje nastopamo. V Škocjanu in v Šempetru se pa sploh dobro počutijo, ker imamo po toliko letih dobre stike tako z organizatorji kot s stalno publiko.

Obiskovalcev škocjanskih opernih predstav na prostem je iz leta v leto več in so navdušeni. Koliko k uspešnosti predstave prispeva občinstvo – z navdušenostjo, aplavzom? Je odziv publike za vas pomemben?

Škocjanska publika je odlična in mnogi radi pridejo na našo prireditev. Vsako leto jih je več in zelo lepo smo sprejeti. A na predstavo v Škocjan se pripelje vedno več ljudi tudi iz okoliških krajev in mest, mnogi celo iz Ljubljane. Z aplavzom nas pevce publika nagradi in marsikdaj je ta vreden več kot honorar, ki nam pripada. Sem že nastopal tudi tam, kjer se je zraven pilo in jedlo, pa nič ploskalo. Potem sem ugotovil, da je nemogoče ploskati, če imaš v eni roki kozarec, v drugi pa klobaso. Takim nastopom se je bolje izogniti.

Operne predstave pripravljate z občino Škocjan. Kako k sodelovanju vključite domačine, lokalno prebivalstvo, se vam zdi to pomembno? Kot mi je znano, so enkrat že peli škocjanski folklorniki, gasilci vedno pomagajo pri sceni, kot statist običajno nastopa celo sam župan …

Tak operni projekt bi bilo nemogoče pripraviti brez pomoči lokalnega prebivalstva. Predvsem so tukaj dobro organizirani gasilci in osebje na občini, ki zelo pomagajo pri promociji in prodaji kart, ter seveda na sami prireditvi, da vse poteka, kot je treba. Župan Jože Kapler je že skoraj zaščitni znak naših predstav. Res je župan vseh občanov, rad pa pokaže tudi svoj igralski dar, zato bo letos v Rigolettu nastopil v vidni vlogi natakarja, v alternaciji s Tomažem Kavčičem, ravno tako ljubiteljem odrskih desk, igre in opere, ki pa je sicer znan kot selektor naše nogometne reprezentance. Za nek časopis je celo izjavil, da ima v Glasbenem gledališču Figaro pogodbo in lahko dela vse, samo peti ne sme ...

Kje ste se sploh navdušili za glasbo in opero, že doma, v družini? Večini mladim, pa tudi mnogim starejšim, se opera zdi nekaj težkega, morečega, nerazumljivega.

Veste, oče mi je umrl že zgodaj, preden sem šel v Ljubljano. Ko sem se poslavljal od doma, rekoč, da grem pet v ljubljansko operno hišo, je mama rekla: "Zdravko, za skuzi Buh, primi se že enkrat enga dela!" V naši glasbeni družini imam dogovor s partnerico Olgo (op. avt., Olga Gracelj je primadona ljubljanske opere, nosilka programa glavnih vlog v operi in zelo priznana koncertna pevka doma in na tujem) in hčerko Katarino, ki je tudi operna pevka in glasbena pedagoginja, da lahko doma počnem vse, le petje je prepovedano. Edina tolažba mi je, da to ne velja za našega malega vnučka Vida.

Kdaj ste prvič stali na opernem odru?

Odkar pomnim, sem rad nastopal. Spomnim se, ko sem še »kratkohlačil« na neki šolski prireditvi, bilo je kot tekmovanje Pokaži, kaj znaš, in sem zapel pesem Moj črni konj Rafka Irgoliča. Spodletelo mi je pri tekstu in še dobro, da je tam refren: Ran, ran, ran, rani. San, san, san, sani … Tako sem rešil zadrego in zmagal na tekmovanju. Ko mi je učiteljica potem rekla, da bi v bodoče lahko bil za v opero, sem si mislil, da korajža pa res velja.

Pogosto pojete glavne vloge. Kako se pripravljate na operno vlogo, kaj vse ta priprava zahteva? Imajo solisti vedno tudi zamenjave, če npr. pride vmes bolezen?

Sem upokojen. Pojem v svojih projektih, pa še na koncertih, kamor me pokličejo, nekaj malega tudi v tujini. Rigoletta sem se lotil zelo zavzeto in s polno odgovornostjo. S to vlogo mislim tudi nekako končati svojo operno zgodbo. Čeprav, saj veste, nekateri se včasih kar malo ponorčujejo iz nas pevcev, ki smo res predani petju: "Ma, ta bo še v grobu pojw."

Zamenjava za obolelega solista pri predstavi pa se danes kar dobi, samo vsaj kak dan ali dva mora biti prej obveščen.

Koliko vlog ste do sedaj že odpeli? Katera je bila do sedaj vaš največji izziv in zakaj?

Nikoli ne razmišljam, kaj sem že naredil, vedno raje, kaj bom še. Gotovo je vsaka operna vloga imela svoj izziv, čar in tudi težave. Nekatere so bile boljše, druge slabše. Kot sem že rekel, je vloga Rigoletta moj največji izziv in se mu veselo prepuščam. Celotno kariero sem imel veliko željo, da bi kdaj pel prav to vlogo, in hvala bogu, da se je nisem lotil prej.

Se vam je na odru že zgodilo kaj neverjetnega, smešnega …, kako ste se znašli iz zagate?

Seveda se je zgodilo že marsikaj. Npr. lani v Šempetru pri Gorici bi med predstavo name kmalu padla kulisa, ravno pri duetu z Rozino. Spomnim se, da je prišel nek sunek vetra – dirigentu je padla palčka iz rok, orkester je nehal igrati in meni ni bilo prav jasno, kaj se dogaja, dokler nisem zaslišal v ozadju nekega pokanja. K sreči so bili v zaodrju prisebni odrski mojstri, ki so kuliso zadržali, da ni padla na naju s sopevko. Hitro sem fantom priskočil na pomoč in v minuti ali dveh je že vse stalo na svojem mestu, orkester je začel igrati in predstavo smo speljali do konca – čeprav z malo strahu, da še kaj od kod ne pade.

Enkrat pa je bil tudi dogodek za publiko, saj se ne vidi vsak dan, da se na pevce podre hiša. Občinstvo nas je na koncu nagradilo res z ogromnim aplavzom, pa še govorilo se je o tem ... Ta dogodek imam posnet tudi na kameri in morda se nekoč opogumim ter ga pokažem.

Drži, da je vaša najljubša opera prav Rigoletto, ki jo boste v Škocjanu uprizorili letos?

Letos bomo uprizorili eno najlepših Verdijevih del, Rigoletto. To je opera, ki res seže v dno duše. Zgodba je vedra, življenjska in zato smo jo postavili v današnji čas. S to opero se srečujem že vso svojo kariero – že v ljubljanski Operi sem še v slovenskem jeziku pel manjšo vlogo Marulla, gostoval na poletnem festivalu Reka-Pulj-Reka, na primorskem mednarodnem glasbenem festivalu 2003 v Ajdovščini v koprodukciji Operainpiazza iz Oderza z manjšo vlogo Čeprana, sedaj pa bom pel naslovno vlogo Rigoletta. Predstavo bomo ta konec tedna premierno predstavili v Kranju, prihodnji teden pred občinsko stavbo v Škocjanu ter 30. junija v Šempetru pri Gorici pred Coroninijevim dvorcem.

Kako kot pevec skrbite za zdravje in dober glas?

Živim normalno in si ne delam skrbi. Če delaš zmerno, z veseljem in optimizmom, je kot pri vsaki drugi stvari to dobro in zdravo. Seveda skrbim tudi za svoj glas, ker ga neizmerno ljubim, zato glas nima šans, da ne bi bil dober.

Poleg opere imate zelo radi tudi slovensko ljudsko in zborovsko glasbo, med drugim ste bili nekaj let član slovitega Slovenskega okteta. Ali ima slovenska ljudska pesem po vašem mnenju pravo mesto v naših šolah in splošni pevski kulturi?

Odkar pomnim, sem povezan z zborovstvom. Vrh tega skupnega muziciranja, kjer moraš imeti izredno glasovno prilagodljivost, je bilo seveda pet let petja pri Slovenskem oktetu. To so bila moja najlepša glasbena leta in zelo sem ponosen, da mi je bilo usojeno sodelovati v tako prezentnem ansamblu, ki je ponos vem Slovencem. Srečen sem, da se oktet pomlaja, dela in umetniško še bolj raste. Slovenci smo lahko zadovoljni, ker smo nadarjeni za glasbo, imamo res veliko pevcev.

Mislim, da šole delajo dobro, saj ni takšne, ki ne bi imela otroškega ali mladinskega pevskega zbora. Tudi na cerkev ne smemo pozabiti, kje se tradicionalno poje pri obredih. Cerkveni zbori so delovali in peli tudi takrat, ko se ni smelo peti v materinskem jeziku.

Po rodu ste Primorec, živite in delujete v glavnem v Ljubljani, a vikend ste si izbrali med dolenjskimi griči. Zakaj in kaj vam pomenijo Dolenjska in Dolenjci, se tu dobro počutite?

Drži, kar pravite. Ni pravega odgovora, zakaj sem si izbral ta kraj na Dubrovki, kot rečejo stari domačini, moji sosedje, kraju, kjer stoji lesena domačija. Nič posebnega me ni gnalo na Dolenjsko, kar prišlo je tako in mislim, da mi je tako pač usojeno, in hvala bogu, da je tako. Med vami Dolenjci se počutim še posebej dobro, s prijatelji in sosedi smo navezali res dobre stike in imam občutek, da sem na Dolenjskem že skoraj kot doma.

Članek je bil objavljen v 23. številki Dolenjskega lista 7. junija 2018

Besedilo in fotografija: Lidija Markelj