DL: Ekološko kmetovanje - Znanje s fakultete prenesla v prakso

17.8.2018 | 14:50

Urban in Katja z otrokoma

Živali so večji del leta zunaj na paši.

Urban in Katja Kovačič pred leti kupila zapuščeno kmetijo in jo popolnoma obnovila – Že od začetka vedela, da želita imeti rejo avtohtonih pasem – Zaradi ekološkega kmetovanja živali večji del leta zunaj na paši – Zaradi pašne vzreje ljudje precej sprašujejo po govejem mesu – Razmišljata tudi o turizmu

On je Ljubljančan, ona pa prihaja iz Ribnice. Spoznala sta se na študiju agronomije v Ljubljani in oba sta se navdušila nad kmetovanjem. Ker pri njunih starših doma nimajo kmetije, sta se Urban in Katja Kovačič odločila, da na obrobju Malih Dol pri Stehanji vasi kupita zapuščeno kmetijo s poslopji ter jo preuredita. Kot pravita, sta se odločila pravilno in sta ponosna na svojo ekološko kmetijo, za katero imata smele načrte.

Urban je še kot gimnazijec razmišljal o študijo angleščine in zgodovine, medtem ko je Katja načrtovala, da bo grafična oblikovalka. A oba je zaneslo na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, kjer je do izraza še bolj prišla želja, da si želita delati na kmetiji. »Noben od naju ni ciljal, da bova delavca na kakšnem od industrijskih obratov v kmetijstvu,« pravi Urban.

Na fakulteti sta dobila ogromno znanja, nekaj izkušenj s kmetijstvom pa sta imela že od prej, saj imajo kmetijo njuni stari starši. Že v času študija sta se odločila, da bosta skrbela za ovce, nato pa sta dodala še kunce in kokoši. A problem je bil prostor. Začasno sta imela živali pri njem doma v Črnučah, po potrebi pa sta jih selila tudi v deželo suhe robe. Zato sta se pred leti odločila, da gresta na svoje. Vedela sta, da obstaja kar nekaj zapuščenih kmetij, in eno takšnih sta našla v krajevni skupnosti Veliki Gaber v trebanjski občini. »Vse je bilo zaraščeno, polno nepotrebne navlake in že na prvi pogled se je videlo, da je bilo poslopje opuščeno že vsaj 15 let,« o njunem prvem ogledu kmetije pripoveduje Katja.

A neokrnjena narava, dobra lokacija in izziv, da jo obnovita, so vseeno prevladali, zato sta se leta 2010 odločila za nakup. S pomočjo sorodnikov in prijateljev sta podobo kmetije popolnoma spremenila. Že od samega začetka sta vedela, da želita imeti rejo živali avtohtonih pasem. Ovce sta tako zamenjala za drežniške koze, ki so ogrožena vrsta, pravi Urban in dodaja, da sta kasneje kupila še štajerske kokoši in krškopoljske prašiče.

»Predlani sva dobila certifikat za rejo prašičev s preverjenim poreklom, lani za kokoši, za koze pa že malo prej,« pove Urban. Vseskozi sta imela tudi nekaj glav govedi, njihovo število pa sta z leti povečevala. Tako imata danes pet krav pasme limuzin, plemenskega bika in šest telet. Z rejo kuncev pa se ne ukvarjata več, čeprav sta pred leti mislila, da bo to njuna glavna dejavnost.

ŽIVALI NA PAŠI

Zaradi ekološkega kmetovanja so njune živali večji del leta zunaj na paši. »Koze paseva na zahtevnih območjih za obdelovanje in zaradi njih nekatere površine v vasi niso več zaraščene,« pravi Urban. Imata okoli devet hektarjev lastnih površin, v najemu pa obdelujeta še približno šest hektarjev. »Glede na površine, kakršne so tukaj, sva se odločila, da bova izrabljala pašo. Kjer ne moreva kositi, se živali pasejo,« pravi Katja. Zaradi pašne vzreje ljudje precej sprašujejo po govejem mesu, pripomore pa tudi specializirana mesna pasma goveda. Stalni odjemalci jima veliko pomenijo in sta z vsemi, kot pravita, v dobrih odnosih. Nekateri večkrat tudi pridejo na kmetijo, kjer si lahko ogledajo pogoje reje. Pri kmetovanju ne uporabljata škropiv in umetnih gnojil, kot velja za vse kmete z ekološkim certifikatom. Oba sta povsem predana delu na kmetiji, ki ga je vedno precej, a pri tem, kar počneta, neizmerno uživata. Pohvalita se lahko tudi s certifikatom Ark kmetija, ki ga podeljujejo tistim, ki se ukvarjajo z rejo vsaj treh različnih avtohtonih pasem.

Svojo dejavnost želita v prihodnje razširiti še s kakšno turistično ponudbo. Načrtujeta, da bi zgradila nekaj prenočišč, kjer bi lahko turisti prespali, zjutraj pa bi med drugim imeli možnost pokusiti domači zajtrk.

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista 24. maja 2018

Besedilo in fotografiji: Rok Nose