DL: Kraljica in mama belokranjskih vin

19.7.2018 | 14:00

S takšnimi etiketami so pred 50 leti iz Kmetijske zadruge Metlika poslali na trg prve steklenice metliške črnine.

Dr. Juliju Nemaniču (na desni) sta se za vse, kar je storil dobrega za metliško črnino in za preostala belokranjska vina, na svečanosti ob 50-letnici prvega stekleničenja metliške črnine zahvalila direktor Kmetijske zadruge Metlika Jože Cajnar in vodja programa Vino Martina Legan Janžekovič.

Kar precej je bilo tistih, ki so na slavnostni prireditvi prejeli zahvale ali steklenice velikanke z metliško črnino.

Ob omembi Bele krajine pride Slovencem najpogosteje najprej na misel metliška črnina, ki velja tudi za najpomembnejšo blagovno znamko Kmetijske zadruge Metlika. Malokdo pa danes še ve, kako velik pomen je za oživitev, napredek in razvoj belokranjskega vinogradništva imela prav metliška črnina. V metliški zadrugi pa se tega dobro zavedajo, zato ji letos, ko mineva 50 let, odkar so v zadružni vinski kleti kot prvo vino ustekleničili prav metliško črnino, namenjajo še toliko večjo pozornost in hvaležnost.

Da pa pred pol stoletja in še nekaj let prej ni bilo lahko, se še dobro spominja svetovno znani in priznani enolog dr. Julij Nemanič, ki je od leta 1967 do 1988 vodil Vinsko klet Kmetijske zadruge Metlika. Leta 1966 je Kmetijska zadruga Metlika od vinskega podjetja Slovenijavino prevzela v upravljanje nedograjeno in le delno usposobljeno klet, v kateri je bilo le nekaj lesene posode, tri črpalke ter manjša zaloga namiznega vina brez porekla. Ni bilo ne filtra, ne strojev za predelavo grozdja, ne polnilnice za vino in niti litra belokranjskega vina. Slovenijavino se namreč ni hotelo povezati z belokranjskimi vinogradniki, saj mu je šlo dovolj dobro s trgovanjem z jugoslovanskimi, alžirskimi, španskimi in drugimi vini.

Vinska klet je bila brez trga, kupcev pa je bilo toliko, da so na mesec kupili le po 1.000 litrov vina. »Iskali smo kupce po Dolenjski, Kočevskem, v Ljubljani, a v dveh dneh nismo dobili niti enega kupca. Direktor enega od ljubljanskih gostinskih podjetij je dejal, kaj mu ponujamo cenena vina. Zanimalo ga je, komu smo prodali metliško črnino. Takrat sem dojel, da se gremo lahko zadružno vinarstvo le z belokranjskimi vini,« se spominja dr. Nemanič.

Leta 1967 so v mladih zadružnih vinogradih na Vinomerju in v Vidošičih pridelali okrog 200 hektolitrov metliške črnine. To je bilo že dovolj, da so jo lahko začeli prodajati tudi zunaj Bele krajine. A niso je želeli prodajati v sodih, ampak v steklenicah. Ker niso imeli lastne polnilnice, so si pomagali s polnilnico v črnomaljskem Belsadu, kjer so sicer stekleničili sadne sokove. Tako so v začetku leta 1968 prišle na trg prve steklenice metliške črnine z etiketo, na kateri je Mladena Hanzelj Brancelj upodobila folkloriste, ki so postavili metliški turn. Čeprav so prvo leto metliško črnino spravili le v okrog 20.000 steklenic, je bil to velik korak za belokranjsko vinarstvo. Naslednje leto so že kupili polavtomatsko polnilnico, desetletje pozneje avtomatsko. V desetih letih je bilo po Beli krajini obnovljenih nekaj 100 hektarjev vinogradov. Vinska klet je odkupila vse ponujeno grozdje in leta 1983 so ga vinogradniki v klet pripeljali že 2,3 milijona kilogramov. Metliške črnine so donegovali 50-krat več kot na začetku leta 1968.

Drugi zgodovinski korak za belokranjsko vinarstvo je bil leta 2008, ko je postala metliška črnina skupaj z belokranjcem zaščitena. Takrat sta imela v Sloveniji naziv PTP le cviček in teran. Sicer pa je, kot je zatrdil dr. Nemanič, metliška črnina v Sloveniji med vini po prepoznavnosti na tretjem mestu, takoj za teranom in cvičkom. A se je dr. Nemanič hkrati vprašal, ali ji posvečajo dovolj pozornosti tako v vinogradu, kleti, na trgu in mizi. Po njegovem bi si zaslužila, da so Belokranjci na njo ponosni in da jo spoštljivo postrežejo, kajti če jo bodo cenili oni, jo bodo tudi drugi. »Metliška črnina ne sme postati deseti brat v nobeni kleti in ne sme biti pozabljena ali zapostavljena v načrtih vinarjev. Metliška črnina ni le kraljica belokranjskih vin, kot poje pesem, ampak tudi mama, saj je po vsej Sloveniji odpirala vrata preostalim belokranjskim vinom. Kajti metliška črnina je večna, njeni vzponi in padci pa so najbolj odvisni od vinogradnikov in vinarjev,« je prepričan dr. Nemanič.

O metliški črnini je bilo zapetih že veliko slavospevov, še kako pa drži trditev znanega Belokranjca Tonija Gašperiča, da je to vino enako zaželeno na siromakovi mizi kot v kupici bogataša. Za razvoj in ugled metliške črnine pa gre gotovo največja zasluga Vinski kleti Kmetijske zadruge Metlika.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 26. aprila 2018

Besedilo in fotografije: M. Bezek-Jakše