Na Blegoš z gosti iz Poljske

24.5.2018 | 12:10

V soboto, 19. maja 2018, smo se člani Planinskega društva Krka, mladinski odsek tega društva in gostje iz Poljske, ki so preko Erasmus + projekta na izmenjavi na praksi na Kmetijski šoli Grm, odpravili na 1562 m visok Blegoš. Za goste iz poljskega mesta Torun je bilo to prav posebno doživetje, saj prihajajo iz predela, kjer hribov ni, pa tudi sicer so zgolj trije izmed 16. bili kdaj prej v gorah. Pohoda se je udeležilo tudi kar nekaj osnovnošolcev, kar je še posebej vzpodbudno.

Tako smo se z avtobusom odpeljali proti Ljubljani in naprej do Škofje Loke. Pot smo nadaljevali po Poljanski dolini mimo Visokega, kjer je živel Ivan Tavčar, ki je v svojih zgodbah pogosto omenjal tudi Blegoš in ostale hribe Škofjeloškega hribovja.

Blegoš je drugi najvišji vrh Škofjeloškega hribovja. Nahaja se med Selško in Poljansko dolino. Poleg Ratitovca in Porezna je Blegoš, čeprav najnižji od njih, eden od velike trojice predalpskih vrhov.

Mimo Škofjo Loke, Gorenje vasi in Hotavelj smo se torej čez Leskovico odpeljali do naselja Laze, kjer smo parkirali pred avtobusno postajo. Že po poti so nas spremljale oznake, da je prav v soboto na Blegoš potekal tradicionalni gorski tek, kar nam je dalo dodatnega zagona, da bomo tudi mi zmogli. Pri prvih hišah v naselju nas je tako pot vodila na gozdni kolovoz, ki smo mu sledili do sedla Murove. Do Koče na Blegošu, kjer smo si privoščili daljši počitek in okrepčilo pred vzponom na vrh, je bilo nekaj več kot 15 minut. Po počitku smo se povzpeli na vrh Blegoša, 1562 m visokega očaka, ki nas je pričakal s čudovito preprogo alpskega cvetja in še lepšim razgledom. Gostje iz Poljske so bili navdušeni nad obojim. Pozabljene so bile muke in občasni dvomi, da jim ne bo uspelo do vrha. Za veliko cvetlic so povedali, da so jih videli prvič. Veliko besed smo seveda namenili tudi varovanju okolja in predvsem zaščitenih rastlinskih vrst, saj kot dijaki urejanja okolja morajo razumeti, da je rastlinska in živalska pestrost dediščina, ki jo je potrebno še posebej čuvati. Ob razlagi zaščitenosti rastlin je zbodlo v oči predvsem dejstvo, da je bilo veliko rastlin pomendranih (upam, da zgolj in samo zaradi teka), kljub temu, da se planinci načeloma držimo ustaljenih poti. In da smo lovci na rastline zgolj in samo s fotoaparatom. Gostom so bile zanimive tudi ostaline 1. in 2. svetovne vojne, kjer je bila ponovno potrebna dodatna razlaga o burnem zgodovinskem dogajanju na tem območju.

Po fotografiranju smo se po severni strani spustili do steze, ki nas je mimo koče pripeljala do Zavetišča gorske straže na Jelencih, kjer smo si zopet prislužili počitek. Tam nas je pričakal eden od oskrbnikov zavetišča, ki je v poletnem času sicer zaprto, ter nas postregel s čajem in kavo. Od zavetišča smo se spustili do vasi Leskovica, kjer nas je počakal avtobus. Prijetno utrujeni in polni novih vtisov smo se odpravili proti domu.

Verjamem, da bo predvsem za goste iz tujine ta pohod še dolgo časa ostal med najlepšimi spomini.

Andreja Bartolj Bele
Foto: Zdravko Damjanovič

Galerija