DL: Grajska zgodba o mitih, pivu in Slovencih

9.6.2013 | 14:00

Matjaž Anžur je zadnji januarski dan na gradu Struga predstavil svojo novo knjigo in lepo zbirko piv. Težko je reči, na kaj je bolj ponosen. (Foto: B. B., arhiv DL)

V svoji knjigi skuša Matjaž Anžur ovreči uveljavljeno prepričanje o zgolj slovanskih prednikih Slovencev. (Foto: B. B., arhiv DL)

Nekateri prisegajo, da se pivo najbolj prileže poleti, a oskrbnik gradu Struga Matjaž Anžur ne da kaj dosti na to. Pred dnevi je v trdi zimi v zavetju starodavnega grada pri Otočcu predstavil svojo paleto pivskih zvarkov z blagovno znamko Volk Turjaški, ki je tudi ime srednjeveškega viteza in lika, ki ga Anžur ob priložnosti oživlja na otoških prireditvah.

»Variti sem začel, ko sem pred štirimi leti in pol prišel na grad. Mnogi so mi rekli, da je to zelo preprosto in zelo zahtevno opravilo v enem. Izkazalo se je, da so imeli prav,« se začetkov spominja Anžur, ki je pred dnevi predstavil tudi svojo novo knjigo Zgodovina slovenske mitologije. A pred branjem se za trenutek zadržimo še pri pivu. Anžur pri varjenju uporablja vodo iz treh izvirov Najpomembnejši je Minutnik na obronkih Gorjancev, vodo pa pripeljejo tudi iz Klevevža in Roj pri Čatežu, od koder sicer izhaja upravnik gradu Struga. »Voda je za dobro pivo najpomembnejša, zato se splača potruditi,« opravke, ki jih ima z vodo, komentira Anžur.

Da lahko danes brez sramu ponudi svojo pijačo, je bilo potrebnega veliko truda. »Pivovarji neradi kar tako zaupajo svoje skrivnosti, denarja, da bi me kdo naučil te umetnosti, pa nisem imel. Ni mi ostalo drugega, kot da poizkusim sam. Založil sem se z literaturo, spraševal in celo vohunil. Dve leti sem zlival zvarke v Krko, saj se mi je vsakič znova ponesrečila kaka malenkost. Pri varjenju piva mora biti vse dovršeno. No, zdaj mislim, da sem postopek osvojil do te mere, da ga lahko ponudim gostom,« pripoveduje Matjaž, ki zase sicer pravi, da je pristen Dolenjec in velik ljubitelj cvička, a je vedno dobro imeti še kakega aduta v rokavu. Sploh pa je pivo tesno povezano s tematiko, ki jo Anžur vestno preučuje že vrsto let, se pravi z etnogenezo Slovencev.

»V križankah še danes sprašujejo po staroslovanskem izrazu za pivo. Ol, pivo s kvasnicami iz zgornjega vrenja, ki ga danes varimo na Strugi. S pivom je povezana tudi stara legenda o sokolu, v katerega se je utelesil staroslovanski bog Svarog. Ptica je spustila svečeniku v naročje sveto rožo, hmelj, iz katerega je ta zvaril napitek nesmrtnosti. Iz sokola dobimo besedo sok, kako tesno so bili naši predniki povezani s pivom, pa se nam kaže že iz imena bližnjega gradu Hmeljnik. Beseda hmelj pogosto nastopa tudi v slovanskih priimkih, v Rusiji in Ukrajini pa izraz »zahmeljen« pomeni omamljen.«

Slovani le delno naši predniki

Tu se lahko ponovno vrnemo k Anžurjevi knjigi Zgodovina slovenske mitologije, s katero želi ovreči mit, ki govori, da smo Slovenci potomci slovanskih ljudstev, ki so v naše kraje prišli iz Zakarpatja v šestem stoletju. »To je samo deloma res. Del naše etnogeneze se je res odvil na ta način, a staroselsko prebivalstvo je tu živelo že prej in se je ohranilo,« je prepričan Anžur, ki se pri svojem zgodovinskem in mitološkem popotovanju naslanja predvsem na vzhodnoevropske avtorje.

»Če natančno beremo antične vire, to pa v resnici počne le malo zgodovinarjev, se v petem in šestem stoletju samo nekatera ljudstva na tem območju imenujejo Slovani. Imamo namreč tudi Venete in Ante, ki pa jih sčasoma večina antičnih avtorjev obravnava kot eno ljudstvo s podobnim jezikom in navadami. Moja hipoteza je, da je matična domovina Slovanov v panonski nižini. Od tam so se ob različnih prilikah in nevarnostih širili na vse strani in enkrat prišli tudi v dolenjske hribe. To velja za šesto stoletje. O še bolj oddaljenem času pa nam marsikaj lahko razkrijejo arheološka odkritja na Dolenjskem. Tukajšnji gomilni oz. skeletni pokopi se namreč močno razlikujejo od pokopov v drugih slovenskih pokrajinah in tudi širše, kjer so pokojnike sežigali. Ti pokopi so podobni tistim, ki so se odvijali pri srednjeazijskem nomadskem ljudstvu iranskega porekla, ki jih imenujemo Kimero Skiti. Težko me bo kdo prepričal, da se med leti 900 in 800 pr. n. št. del tega ljudstva ni preselil prav na Dolenjsko, kjer je postal večinsko prebivalstvo,« svoje teze pojasni Anžur.

Kakršno koli že je poreklo Slovencev, za dobro pijačo smo znali vedno poskrbeti in tudi zanimivih zgodb ni nikoli zmanjkalo, čeprav bi imela uradno sprejeta zgodovina tu marsikaj pripomniti.

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista 7. februarja 2013.

Boris Blaić