DL: Portret tedna - Maja Weiss

16.4.2022 | 16:20

Maja Weiss je slovenska filmska režiserka. Pred dnevi je prišel v kinodvorane njen zadnji celovečerni dokumentarni film Beli bojevnik v črni obleki o predsedniškem kandidatu Ivanu Krambergerju. Maja Weiss je tudi Metličanka, ki je imela srečo, da je odraščala v času novega vala in panka ter neverjetnega kulturnega vrenja metliške mladine v osemdesetih letih, ko je metliško sceno soustvarjala z Božidarjem Flajšmanom, Zdenko Badovinac, Matjažem Rusom, Sonjo Bezenšek, Duško Vraničar, Matejo Koležnik, Violeto Tomič, Rudijem Vlašičem, Janezom Vraničarjem Luigijem in še bi lahko naštevali. Že v osnovni šoli je bila povsod zraven, pri vseh mogočih krožkih od dramskega in recitatorskega do novinarskega in folklore, bila pa je tudi dobra rokometašica.

Že kot osnovnošolka je svoje prve novinarske prispevke objavila v Dolenjskem listu in Dnevniku. V gimnaziji, ki jo je obiskovala v Črnomlju, je bila urednica šolskega časopisa Mozaik in kulturne priloge Plamen, v Metliki pa z večino zgoraj naštetih sodelovala pri znameniti reviji Razmerja. Metlika je bila tedaj po underground umetniški sceni mali Berlin, vsega je bilo, od glasbe do literature in družbenokritičnega delovanja. Tedaj je prvič v roke prijela kamero, s katero sta z Božidarjem Flajšmanom snemala intervjuje, ki so bili objavljeni tudi v Mladini. Njen oče je bil prava enciklopedija filma in svojo neizmerno ljubezen do filma kot umetnosti je prenesel na hčerki, ki sta si film izbrali tudi za poklic in življenjsko poslanstvo, Maja kot režiserka in scenaristka, Ida, s katero sta ustanovili produkcijsko hišo Bela film, kot filmska producentka.

Ko je leta 1984 vpisala filmsko režijo na AGRFT, Slovenci nismo bili vajeni režiserk. Vse do leta 2002, ko je na filmska platna prišel Majin Varuh meje, v več kot sedemdesetih letih nobenega slovenskega celovečernega filma ni režirala ženska. Maja Weiss je bila prva. Pa še tega ne bi bilo, če jima s sestro ne bi priskočil na pomoč tedanji direktor Filmskega sklada novomeški režiser Filip Robar Dorin, ki je bil na temelju njunih dotedanjih stvaritev prepričan, da sta sposobni narediti tudi dober celovečerni film.

Pa sta ga naredili, odličnega. Varuh meje je na Berlinalu dobil nagrado Manfreda Salzgeberja za najbolj inovativen evropski film in bil nominiran za nagrado evropske filmske akademije Fassbinder za evropsko odkritje leta, doma pa je Maja dobila vesno za najboljšo režijo. Nagrade je Maja Weiss začela zbirati že na začetku svoje poklicne poti leta 1991 s študentsko Prešernovo nagrado za Balkanske revolveraše, ki so dobili tudi nagrado Metoda Badjure za najboljši slovenski film, to nagrado pa je leto pozneje dobil tudi njen film o černobilskem dečku Fant, pobratim smrti, za katerega je dobila tudi nagrado zlata ptica in na festivalu dokumentarnega filma v Leipzigu srebrnega goloba za drugi najboljši film festivala. Med njenimi nagrajenimi filmi velja omeniti tudi Skriti spomin Angele Vode, Cesta bratstva in enotnosti, Dar Fur – vojna za vodo, Nuba – čisti ljudje in še bi lahko naštevali.

Majo Weiss lahko označimo za zelo družbeno angažirano režiserko. V svojem prvem filmu, ki ga je posnela izven študija na AGRFT, Umiranje voda, se je leta 1987 lotila onesnaženja v Sloveniji, dve leti pozneje je v dokumentarcu meseca na RTV Slovenija Judje na Slovenskem prva pri nas filmsko obdelala judovsko tematiko. V svojem tretjem filmu Volite mene, ja vas mam rad je leta 1990 prek kandidature Luigija na prvih demokratičnih volitvah obdelala metliško sceno, ki ji je pripadala tudi sama. Ekološke in družbene katastrofe obdeluje v številnih filmih, loteva se zgodb migrantov in beguncev, nacizma in otrok kot žrtev nacizma, genocida, spolnega nasilja in istospolne usmerjenosti. Gre za težke teme, ki pa ji očitno najbolj ležijo. Odločilen za njen filmski pogled je bil film nemške režiserke Margarethe Von Trotta Svinčeni časi, ki ga je prvič gledala še v gimnaziji. Tedaj je videla, da se da delati tudi drugačne filme, kot jih delajo v Hollywoodu. Z Margarethe Von Trotta je Maja za diplomo v Parizu naredila intervju in ona je bila njen vzor.

Vprašanje, koliko filmov je posnela do sedaj, Majo spravi nekoliko v zadrego: »Približno štirideset, ne vem natančno. Ko se bom upokojila, bom naredila obračun. Dobro bi bilo, če bi imela vsaj svojo spletno strani,« razmišlja Maja in dodaja, da ji tako kot vsi filmi in nagrade zelo veliko pomeni tudi to, da že šesto leto predava medijsko produkcijo na višji strokovni šoli ekonomske šole Novo mesto in da je pobudnica filmskega tabora Kolpa, ki v Črnomlju in Vinici poteka že petnajst let.

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista 10. marca 2022

Igor Vidmar