Izgubila tri otroke, mož jo je pretepal, zdaj je končno srečna

13.11.2018 | 14:40

Nihče ne bi smel v življenju prestati toliko hudega, kolikor je prestala Marija Bojc. (foto: Revija Zarja)

Nihče ne bi smel v življenju prestati toliko hudega, kolikor je prestala Marija Bojc. (foto: Revija Zarja)

»Kapljanje vode počasi izvotli kamen, moč duše pa se počasi iztroši,« je nekoč zapisal neki modrec. Vendar to ne velja za 69-letno Marijo Bojc iz Kota pri Ribnici, majhne vasi na Dolenjskem s komaj tremi hišami. V njenem življenju se je zgodilo toliko hudega, da bi marsikdo obupal: od psihičnega, fizičnega nasilja, spolnih zlorab, smrti otrok in še bi lahko naštevali. Marija je v imenu ljubezni, skrbi za otroke in kljub pomanjkanju podpore v matični družini vse to prenesla. Po dolgih letih trpinčenja je končno zbrala moč ter si izborila boljše življenje zase in za svoje otroke, našla je tudi novo ljubezen. V knjigi Smeh skozi solze je spretno popisala svoje bridke preizkušnje. Z njo želi spodbuditi ženske, da se postavijo zase.

»Sem, kar sem. Rodila me je ljubezen. Ljubim preveč, razdajam presežek, sama pa sem velikokrat nerazumljena in prazna. Ne glede na to, da se mi je dogajalo veliko hudega, sem daleč priromala, veliko ustvarila, delim ljubezen, umazano vodo pa izlivam na papir,« slikovito začne svojo zgodbo Marija. Njeno odraščanje na Dolenjskem je bilo zaznamovano z večnim pomanjkanjem, kakršno je pred več kot tri četrt stoletja vladalo po številnih slovenskih vaseh. Uborne kmetije so zahtevale veliko garanja, ročnega dela, bilo pa je tudi veliko nasilja, alkoholizma in, milo povedano, čudnih družinskih odnosov ter navad. Za otroke se je skrbelo, kot se je, običajno jih je bilo veliko pri hiši in mnogi so umrli.

Tudi Marija bi pri dveh letih skoraj zapustila ta svet zaradi razlitega slepiča. Najprej se za njene težave niso kaj prida zmenili, saj so mislili, da ima gliste, ko pa bolečine le niso ponehale, so jo peljali k zdravniku, in ta je ugotovil, da ima razlit slepič in bo umrla brez takojšnje pomoči. Z operacijo in novim penicilinom so ji rešili življenje, po prihodu iz bolnišnice pa so jo še en mesec vsak drugi dan, najprej z vozom, nato pa z vlakom, vozili v Ljubljano na previjanje in čiščenje rane. Mesec dni ji niso zašili trebuščka, da se je lahko izcejal gnoj … Kmalu je dobila še eno sestro, oče pa je bil razočaran, da ni fant, ki bi nasledil kmetijo. Otroci so garali od jutra do mraka, brezskrbnega otroštva niso poznali.

»Ne glede na to, da smo bile pridne, so nas vzgajali z zmerjanjem, izsiljevanjem, grožnjami. Mama je bila ves čas bolna, oče je odšel v Nemčijo in se tam vdal alkoholizmu. Doma so na pomoč občasno priskočili sosedje, delale pa smo v glavnem sestre. Neštetokrat sem sedela v štali in jokala, vendar me ni nihče razumel in potolažil. Že v šestem razredu sem si želela umreti. Pri hiši ni bilo nikoli denarja, zato so bile zaman vse moje prošnje za vpis na gimnazijo ali učiteljišče. Na koncu sem si izborila administrativno šolo v Ljubljani,« se spominja težke mladosti. V šoli je bila pridna, tudi ambiciozna, predvsem pa postavna, tako da so se fantje ozirali za njo, a si ni upala nikogar pogledati, pa še so ji doma ves čas grozili, naj pazi na svoj ugled. Raje, kot da bi dala  kakšnemu fantu vedeti, da ji je všeč, bi se v zemljo pogreznila. Kljub temu se je fant iz sosednje vasi zagrel zanjo. Rad se je postavljal, se naokoli vozil z mopedom, »znal« je z ženskami in njeni mami je godilo, ko je začel prihajati k hiši.

Nevesta v črnem

»Čeprav se je zelo trudil, se v meni niso hoteli naseliti metuljčki. Upirala sem se mu, mama pa me je nagovarjala, naj mu dam priložnost. Rada se nama je ob večerih umikala, da sva 'ta mlada' imela čas zase, četudi tega nisem hotela. Fant se je smukal okoli mame in jokal, kako me ima rad. Mama me je prisilila, da sem se mesec in pol pred osemnajstim rojstnim dnem poročila. Pred tem sem se tako napila, da sem bruhala. Tok življenja me je odnesel dalje. Na občini so dobili dovoljenje, da sem primerna za poroko. Plašč, čevlji in obleka, vse je bilo črno. Tako se oblečeš, ko žaluješ, ne pa nevesta.«

Po poroki jo je čakal pravi pekel. Mož jo je pretepal, zmerjal, vse je bila, le človek ne. »Nenehno me je varal, vmes pa so bili fizični napadi. Brez povoda se je spravil name, davil me je, nad menoj držal nož, me vrgel na tla, nato pa zahteval seks. Ni bil pijan. Steklenico z vinom je prijel šele po dejanju,« se spominja. Kljub vsemu je verjela v ljubezen in vztrajala. Z železno voljo in nečloveškim garanjem ji je uspelo zgraditi hišo. Kljub temu je mož ni cenil in jo je še naprej grdo pretepal. Seveda kadar sta bila sama doma. Pred drugimi se je kazal ljubečega in skrbnega moža. Vsakič, ko jo je pretepel in posilil, se ji je skesano opravičeval, češ da je bilo zadnjič. Marija pa se je trudila, da bi ostala skupaj in bi bili družina.

»Nikomur nisem povedala, niti svoji mami. Sram me je bilo, kadar sem bila zaradi joka zabuhla okrog oči. Lagala sem, da vso noč nisem spala, ker me je bolela glava.« Zaradi nasilja je izgubila dve hčerki, ena se je rodila prezgodaj, druga je umrla pri porodu, na srečo pa sta ji bila v veliko veselje sinova, ki pa sta tudi okusila posledice družinskega nasilja. Starejši ima še danes hude zdravstvene težave, mlajšega Petra pa, žal, ni več. »Kaj vse lahko preživi ena mati! Najhujša je smrt otroka. Peter je oboževal motorje. Nič ga ni moglo ustaviti pri tej njegovi ljubezni, niti njegova izvoljenka, ki je pri 19 letih rodila mojega prvega vnuka, Domna, pravi sonček je. Veliko smo se pogovarjali o tej njegovi ljubezni. Čeprav je bil izkušen motorist in je bil mnogim za vzor, ga je nenaden pok in zadnji sij sončnih žarkov tistega junija ponesel v večni mir. Vendar tudi po mnogih letih ne mine dan, da ne bi pomislila nanj,« pravi Marija, ki se ji je po 15 letih zakona le uspelo ločiti od nasilneža.

Končno ločitev, pa nalepka kurba

Po vsem nasilju, ko ji je mož zlomil nos in jo kot že tolikokrat prej brutalno pretepel, jo je starejši sin Dušan prosil, naj se loči, sicer bo šel od hiše. Bila je psihična razvalina. Odpovedovale so ji roke in noge. Na srečo so ji stali ob strani v podjetju Riko, kjer je delala kot referentka za plače. »Moj osebni zdravnik, dr. Voljč, kasnejši minister, je, ko sem prišla k njemu zaradi poškodb, klical direktorja, naj mi pomagajo, sicer me bo mož ubil, če bom ostala pri njem. Nikoli se mu ne bom mogla dovolj zahvaliti,« je iskrena. V službi so ji pomagali najti stanovanje in tam je poskušala na novo živeti z otrokoma. Seveda pa ni šlo gladko. Njen krvnik je ni želel kar tako spustiti iz krempljev. Najmanj, kar je lahko storil, je, da jo je obrekoval daleč naokoli in jo zmerjal s kurbo. Preživela je tudi to.

Zato pa je še nekaj časa zavračala vsako misel na moške, saj je imela groze več kot dovolj za eno življenje. Vendar če ima človek ljubezen in veliko srce, se nehote kdo vtihotapi vanj. Dve leti po ločitvi je spoznala novega moškega. S svojo dobroto in prijaznostjo je najprej osvojil njena otroka. »Prihaja iz Bosne, v Sloveniji je od 19. leta. Pravzaprav bi se lahko pisal gospod Dobričina. Če bi ga iskala z lučjo, ne bi mogla najti boljšega sopotnika. Ko je umrl Peter, je bilo Milanu, kot da bi umrl njegov sin. Po poklicu je zidar in sva tako rekoč z golimi rokami prenovila staro hišo ter jo spremenila v dom,« pripoveduje Marija, ki ji je težko življenje in nasilje pustilo hude zdravstvene posledice.

Pri 44 letih so jo invalidsko upokojili, ves čas je na antidepresivih. »Polovica tebe umre, ko izgubiš otroka, jaz sem kar tri. Tudi najstarejši sin ima zaradi vsega, kar je prestal, hude zdravstvene posledice. Ima avtoimunsko bolezen, ki mu je udarila na oči. Že med študijem je začel izgubljati vid. Zdaj je na eno oko slep, na drugem pa mu je ostalo 30 odstotkov vida. Njegove izvide so poslali v Ameriko, in tam so mu predpisali biološka zdravila, ki mu pomagajo, da vsaj nekoliko vidi,« je zadovoljna. Ustvaril si je družino in ima dva otroka, z njegovo ženo se odlično razume.

Vredno se je boriti

Ne glede na številne zdravstvene težave se bori naprej. Priznava, da je verjetno ne bi bilo več na tem svetu, če ne bi bilo Milana in njegove velike ljubezni ter vere vanjo. Zdaj končno živi v miru in uživa v varnem zavetju svojega partnerja in doma. Ustvarila sta si pravo oazo miru, Marija pa je znova pokazala svojo silno delavnost in pripadnost ter zasadila tak cvetlični vrt, da ji ga zavidajo številni naokoli. Če bi hišo lahko prestavila na kakšno cvetlično razstavo, bi z lahkoto pobrala vse nagrade. Njene rože in delo sta v svojih knjigah popisali celo strokovnjakinji Ruth Podgornik Reš in Alenka Gorza.

Zadnja leta malo zmanjšuje vrt in delo na njem, saj ima tri »bypase in pet stentov. »Vse živo imam, še diabetes in parkinsonovo bolezen, samo majhno penzijo,« se šali. Njena velika želja je bila, da bi svoje življenje, vzpone in padce popisala v knjigi. Čeprav ni bila vešča pisanja, se je lotila dela. Osvetlila je veliko dogodkov iz svojega življenja. Popisala jih je z velikim občutkom, pa tudi natančnostjo. Dodala je še nekaj pesmi, na katere je zelo ponosna, saj jih je rada pisala že od otroških let. »Zdaj sem srečna,« pravi Marija, ki je šele na jesen življenja našla mir in ljubezen, po katerih je tako hrepenela od zgodnjih otroških let.

Svet24/Zarja

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava