Ljudje odprtih rok - Andoljškova, Borsan, Peterlin, Gradišek, Gimnazija NM

15.12.2017 | 09:25

Za nami je štiriindvajseta akcija Ljudje odprtih rok, v kateri predstavljamo humanitarno delovanje posameznikov, skupin in podjetij na različnih področjih. Vse letošnje predloge smo predstavili v novembrski prilogi revije Ženska. Komisija in bralci so do 12.decembra 2017 glasovali za izbor letošnjih dobrotnice/ka, darovalke/ca, izjemne osebnosti in dobrega človeka.

Na zaključni prireditvi v Narodni galeriji smo vsem predstavljenim in izbranim ljudem odprtih rok podelili zahvalne listine, prvim štirim pa še srebrne priponke ptice v letu, ki je posnetek ptice v letu iz 5. stoletja, najdene v Ajdni nad Potoki, in je z dovoljenjem Gorenjskega muzeja, ki hrani original, tudi zaščitni znak akcije Ljudje odprtih rok.

Člani posebne komisije (Mojca Senčar, Jure Sešek, Zmaga Grah, Aleksandra Blaznik Klinar, Neva Železnik, Marta Krpič) so glasovali in izbrali:

- Dobrotniki 2017 so: trenerji in prostovoljci Centra športnikov brez meja Vidim cilj iz Ljubljane.

- Darovalci 2017 so: prostovoljci Humanitarnega zavoda Pod strehco iz Ljubljane.

- Izjemna osebnost 2017 je: Darja Lovšin iz Ljubljane.

- S poslanimi glasovnicami pa so bralci revije Ženska izbrali dobrega človeka 2017: Marijo Antolin iz Odrancev.

Na dogodku, ki ga je povezovala Ida Baš, so se s čutnimi interpretacijami predstavili člani Vokalno-instrumentalne skupine SŠGT Celje.

OBRAZLOŽITVE ZA PREJEMNIKE ZAHVALNIH LISTIN 2017

DOBROTNIKI

1. Snežana Andoljšek iz Ribnice pomaga ljudem na različne načine in ne le sokrajanom. Z Misijonsko skupino Ribnica je zelo dejavna v pripravi paketov, ki jih pošiljajo v afriške misijone, in v iskanju prostovoljcev za projekt botrstva. En sam človek ne more nič, pravi, zato poišče ljudi in jih spodbudi, da se zavežejo, da bodo šest let vsako leto namenili 30 evrov za šolanje enega otroka v Afriki. Zbira oblačila za sokrajane in druge v občini Ribnica, ki so se znašli v finančni stiski. S prijatelji in člani Misijonske skupine Ribnica vsako jesen že tradicionalno izdelujejo novoletne voščilnice, ki jih ponudijo ljudem v zameno za njihov dar. Ročno izdelane voščilnice odkupijo tudi nekatera podjetja in tako prispevajo v sklad mreže botrstva. Skromna in srčna Snežana Andoljšek pravi, da je dati dober občutek in če obdarovanemu pomoč pride prav, srce kar zaigra. A brez podpore svoje družine in številnih drugih dobrih ljudi ter Karitasa Ribnica in Župnije Ribnica vsega tega ne bi zmogla.

2. Marija Antolin iz Odrancev je v otroštvu in najstništvu živela v hudem pomanjkanju, zato zdaj, ko lahko, rada pomaga drugim, ki se znajdejo v stiski. Z možem sta od mladih let do upokojitve živela in delala v Nemčiji in bila soustanovitelja društva Lipa v Münchnu. Skrbeli so za varovanje slovenske kulturne dediščine ter gojili spoštovanje in ljubezen do domovine in do nemških gostiteljev. Čeprav v pokoju, Marica ne more sedeti križem rok. Ob skrbi za bolnega moža in dom ima še vedno dovolj energije, zato je kmalu po vrnitvi v Odrance postala pridružena članica Društva onkoloških bolnikov – Skupine za samopomoč bolnikov z rakom Murska Sobota. Je zelo dejavna in pri delu skupine pomaga s prevozi, pri pripravi stojnice za Rožnati oktober, izdelavi daril za predavatelje … Je tudi članica Društva kmečkih žena Odranci ter KUD-a Odranci in tudi tam pogosto priskoči na pomoč s prevozi in pri organizaciji različnih društvenih dejavnosti. Hitro opazi, če nekdo potrebuje pomoč, in se takoj odzove. Zbira oblačila za socialno šibke, sama pa podarja tudi hrano Romom in včasih tudi denar. Ni ji težko dati, če ima, in ko vidi, da je koga osrečila, je tudi sama srečna.

3. Majo Boh Hočevar iz Dorfarij pozna večina kot dramsko igralko, manj pa jih ve, kako človekoljubna je. Že v mladih letih je pomagala pri oskrbi živali v raznih azilih in veterinarskih klinikah, pozneje pa kot prostovoljka v UKC-ju – na nevrokirurgiji in na pediatrični kliniki, kjer je malim bolnikom brala pravljice in se z njimi igrala. Pred dobrim desetletjem je zbolela tudi sama in se znašla na Onkološkem inštitutu. Ker so ji ob bolezni vsestransko pomagali, se je odločila, da bo postala prostovoljka OI. Z lastno preizkušnjo spopadanja z boleznijo in z znanjem, ki si ga je pridobivala s samoizobraževanjem na različnih področjih, nudi oporo bolnikom z rakom in njihovim svojcem. Vedno prijazna, z nasmehom in toplo besedo ter s konkretno pomočjo jih spodbuja med zdravljenjem, okrevanjem in ko ni več pomoči, tudi v času poslavljanja in odhoda. Pri prostovoljstvu jo podpira tudi mož, igralec Janez Hočevar – Rifle, njuna hiška v Dorfarjah pa je topel dom tudi za cel kup živali. Pod streho sta vzela v glavnem takšne, ki so bile poškodovane ali zapuščene. Kdor ima rad živali, je prijazen tudi do ljudi, pravi Maja, ki v gledališču le še redko nastopa, saj je njeno glavno delo pomoč bolnikom in živalim.

4. Danica Gračan Jevtič iz Nove Gorice poleg poklicnega dela v zdravstveni stroki goji ljubezen do zelišč, narave in ljudi. Kot mentorica študijskega krožka Zeliščna mavrica je zdravilstvo in zeliščarstvo približala različnim generacijam. Njena energija in zavzetost sta na delavnice privabili veliko ljudi, željnih znanja in praktičnih spretnosti, kar je pripomoglo k širjenju poznavanja zdravilnih rastlin, zelišč in ohranjanju sočutja do narave in soljudi. Je požrtvovalna in predana medicinsko sestra, od mladosti povezana s skrbjo za druge. Vse življenje se dodatno izobražuje, usmerila pa se je v skrb za starejše, bolne ljudi. Dela po nemški metodi SNF. Program vsebuje spremljanje bolnikov od začetka bolezni vse do smrti. Prepričana je, da je patronažno delo dobro opravljeno, ko ne obravnava le bolnika, ampak se posveča vsej družini, kajti bolezen enega člana prizadene tudi druge družinske člane. Kadar jo kdo potrebuje, mu rade volje svetuje; če gre za bolezen, odhiti, da pomaga ali vsaj potolaži. Poudarja, da v stiski ne bi smel biti nihče sam. Danica je medicinska sestra z veliko začetnico – strokovna, srčna in vztrajna.

5. Miro Šlibar z Dobrove pri Ljubljani je danes upokojeni in hišni duhovnik v samostanu Marijinih sester na Dobrovi, a še vedno obiskuje bolnike, ki to želijo, v URI Soča in domovih za starejše. Od leta 1985 pa do upokojitve leta 2012 pa je vodil bolniško župnijo v Ljubljani, ki je osebna župnija za bolnike Kliničnega centra in Onkološkega inštituta ter edina te vrste pri nas. Vsak dan je, ne glede na uro, obiskoval bolne in umirajoče teh dveh ustanov, jih pomirjal in opogumljal, prav tako njihove svojce. Skrbi za sočloveka se je navzel že v družini, saj se je že zgodaj srečal z boleznijo in smrtjo očeta, mame in dveh bratov. To ga je zaznamovalo za vse življenje, tudi za izbiro poklica. Kot duhovnik lahko prinese tolažbo, upanje in spoznanje, da bolni ljudje niso sami, pravi. Njegovo delo je, da je ob njih, da jih posluša in da sliši tudi neizgovorjeno. Miro Šlibar je tudi član podporne skupine za rakom obolelih duhovnikov, redovnikov in redovnic in vodi župnijska srečanja za starejše, bolne in invalide po slovenskih župnijah. Človek za vse to potrebuje posebno moč in veliko ljubezni do ljudi.

6. Center športnikov brez meja Vidim cilj iz Ljubljane. Ustanovitelj in idejni vodja Centra je Alen Kobilica, ki je kljub slepoti odličen športnik, v svetovnem vrhu v paratriatlonu. Njegov namen je spodbujanje slepih in slabovidnih otrok k telesni dejavnosti, pa tudi k resnim treningom, da bi dobili še kakšnega vrhunskega tekmovalca. V Centru pridobijo samozavest, izboljšajo samopodobo, naučijo se vztrajnosti, pridobijo moralna in etična načela in še mnogo drugih vrednot. Eden od ciljev je, da ti otroci postanejo soustvarjalci družbe in ne njeno breme. Če so slepi in ne vidijo v konvencionalnem pomenu besede, še ne pomeni, da ne morejo videti in uresničevati svojih ciljev. Poleg Alena in Grega Nahtigala je duša centra trenerka Dragana Sterdjević, nekdanja plavalka in licencirana za delo z otroki s posebnimi potrebami. Starši, ki so bili prej večinoma prepuščeni sami sebi, so pomirjeni in hvaležni, ko vidijo, da so otroci v varnih rokah in kako radi prihajajo na vadbo, se povezujejo, podpirajo in uživajo v trenutkih, ki so jim dani. Počutijo se popolnoma sprejete in razumljene, ne ukvarjajo se s svojimi pomanjkljivostmi, ampak lahko pokažejo, kakšni so in kaj vse zmorejo.

DAROVALCI

1. Iz Gimnazije Novo mesto, najstarejše slovenske gimnazije, je izšla vrsta slovenskih intelektualcev, in tudi rezultati, ki jih dosegajo današnji dijaki, so ji lahko v ponos. A ravnateljica Mojca Lukšič ob vseh dosežkih poudarja humanitarno delo in prostovoljstvo, ki imata na tej šoli že tridesetletno tradicijo in jo vsaka generacija še nadgradi. Pri tem so vedno zelo inovativni in iznajdljivi in v vsak projekt, ki se ga lotijo, vnašajo skrb za ljudi z roba. Zbirajo denar za različne namene, sodelujejo kot prostovoljci, se vključujejo v razne humanitarne akcije, zbirajo šolske potrebščine, za starejše pa darila, s katerimi jih razveselijo ob različnih praznikih. Na šoli je že leta utečena učna pomoč med dijaki, ki jo nudijo tudi otrokom tujcev in romskim otrokom. Zgledno skrbijo za okolje, obiskujejo bolne v novomeški bolnišnici, so prostovoljci v Domu starejših občanov, veliko razredov se odloči za botrstvo v sklopu Zveze mladine Slovenije in skupaj zbirajo denar za družine v stiski. Pravzaprav vse, kar delajo, delajo z mislijo na ljudi, ki so potrebni pomoči. Človekoljubna in druga koristna dejanja pa jim prinašajo izkušnje in zadovoljstvo, ki se ga ne da kupiti z nobenim denarjem.

2. Humanitarni zavod Pod strehco iz Ljubljane je ustanovilo več humanitarnih organizacij in temelji na prostovoljstvu. V kuhinji vsak dan dela 15 do 20 prostovoljcev, okoli 150 humanitarnih organizacij in posameznikov pa sodeluje pri pobiranju in razdeljevanju donirane hrane. Tudi Zvonko Belič, direktor zavoda, funkcijo opravlja prostovoljno. Osnovni cilj zavoda je ponuditi topel obrok ljudem, ki si ga sicer težko privoščijo. V zavodu pa se tisti, ki se v družbi ne znajdejo najboljše, naučijo socialnih veščin, dobijo nova znanja in priložnost za svetlejšo prihodnost. Zavod je tudi koordinator projekta donirane hrane, ki ostane neprodana v večjih trgovskih centrih na območju Ljubljane. Prostovoljci jo vsak večer poberejo s svojimi avtomobili in na svoje stroške, pregledajo, kaj lahko porabijo v ljudski kuhinji, drugo pa takoj dostavijo drugim uporabnikom. Na leto tako razdelijo približno 200 ton hrane, v ljudski kuhinji pa vsak dan skuhajo približno dvesto socialnih obrokov. Da bi tudi ljudje po drugih krajih imeli možnost toplih obrokov, so si zamislili projekt Srčnih kuhinj. Po vsej Sloveniji pridobivajo gostince, da ponudijo gostom meni, od katerega gre del sredstev v sklad socialnih obrokov. Vse prostovoljce odlikuje tudi to, da poprimejo za vsakršno delo in so vedno pripravljeni na akcijo.

3. Pavle Ravnohrib iz Horjula je igralska eminenca in zelo tankočuten človek. Odziva se le na iskrenost, zato »sliši« tudi neizrečen klic na pomoč. Z veseljem priskoči in deluje konkretno ter spoštljivo – pa naj gre za ljudi s posebnimi potrebami, za starejše, za otroke ali pa za naš jezik. Srečujemo ga tam, kjer nekateri igralci ne bi hoteli nastopiti, sploh pa ne dobrodelno ali le za plačilo poti … Pogosto nastopa v domovih za starejše, jih razveseljuje in jim polepša ne le tisti dan, ampak še mnogo dni naprej. Nastopa tudi v vrtcih in šolah, dela z odraslimi osebami s posebnimi potrebami in je navdušen nad njihovo ustvarjalnostjo, fantazijo … Z njimi je delal v Stari Loki, Idriji in na Koroškem, že leta pa redno obiskuje tudi otroke v Nemčiji in v nekaterih republikah nekdanje skupne države, kjer se učijo slovensko. V času vojne v Bosni je sprožil akcijo zbiranja denarja za kolege igralce. Ko je prejel Severjevo nagrado pa jo je podaril mlademu sarajevskemu igralcu Nerminu Tuliću, ki mu je granata vzela obe nogi. Pavle ne more mimo ljudi v stiski, ne prenese krivice, s svojo osebnostjo in svojimi dejanji izraža dobroto, pripravljenost in sočutnost.

4. Projekt Trije zimski botri iz Ljubljane so si zamislile in uresničile tri prijateljice, ki so decembra 2013 klepetale, kako imajo njihovi malčki polne sobe igrač in vsega drugega, medtem ko mnogi niso tako srečni. In je padla zamisel o treh botrih. Optimistično so si zastavile cilj, da bi s pomočjo prijateljev in znancev za praznike obdarili 50 otrok iz socialno šibkejših družin, a odziv je bil neverjeten, saj je bilo darovalcev že prvo leto več kot pisem in obdarile so kar 500 otrok. Trije zimski botri delujejo tako, da jim sodelavci območnih odborov Zveze prijateljev mladine Slovenije priskrbijo otroška pisma z željami. Vsak darovalec, ki se prijavi na spletni strani, dobi tri pisma otrok različnih starosti z različnimi željami. Izbere eno izmed pisem, kupi darilo, ga zavije in ob določenem času prinese na zbirno mesto. Ko enkrat izveš, kako srečni so bili otroci ali prebereš pisemce zahvale, ne moreš več nehati, pravijo. Pobudnice in vsi prostovoljci, ki sodelujejo pri projektu, so dokazali, da je svet mogoče spremeniti z malimi koraki. Ko narediš nekaj dobrega, sprožiš snežno kroglo dobrote. Tisti, ki se je kdaj lotil česa podobnega, pa ve, koliko volje, truda in časa je potrebnega, da se izpelje takšna akcija. Občudovanja vredno!

5. Zaradi izjemnega prizadevanja požrtvovalnosti, vztrajnosti in upornosti Barbe Štemberger Zupan in Nika Zupana iz Šenčurja pri Kranju je Slovenija zapisana na svetovni zemljevid umetniške keramike in obogatena z najnovejšimi znanji, ki jih k nam prinašajo umetniki z vsega sveta. Od leta 2006 organizirata mednarodne simpozije z udeležbo največjih svetovnih imen s tega področja. Doslej se jih je udeležilo 137 umetnikov iz tridesetih držav in vsak je pustil v Sloveniji štiri dela, organizatorja pa eno od teh namenita občini Šenčur za stalno zbirko v tamkajšnjem muzeju. Udeleženci plačajo sami pot do Slovenije, vse drugo pa je na ramenih Barbe in Nika. Njunemu prizadevanju je doslej prisluhnila le občina Šenčur in nekaj sponzorjev, predvsem njunih prijateljev. Organizirata tudi delavnice, tečaje in predavata po šolah, v samozaložbi izdajata strokovno literaturo, revijo za umetnost Art magazine in vsako leto tudi odličen katalog. Marsičemu sta se pripravljena odreči, da lahko hodita po začrtani poti, da usvajata nova znanja in da znanje lahko predajata naprej. Ob tem pa tudi sama sodita v vrh svetovne keramike, in sta bila leta 2011, kot edina Slovenca do sedaj, izbrana v International Academy of Ceramics, ki deluje v okviru Unesca.

IZJEMNE OSEBNOSTI

1. Dr. Albinca Pesek iz Škofljice pri Ljubljani je glasbena pedagoginja in terapevtka ter samostojna raziskovalka. Z njeno vztrajnostjo se naši vrtci in šole odpirajo svetu zvoka pojočih posod, gongov in šamanskih bobnov, kar prinaša otrokom in pedagoškim delavcem dokazano pozitivne rezultate. Praksa potrjuje terapevtske učinke zvoka, ki sprošča in pomirja ter poveča koncentracijo in motivacijo. Uvaja tudi terapevtske plese, ki izhajajo iz teorije in prakse cvetne terapije dr. Edvarda Bacha. Z življenjskim sopotnikom skladateljem Marjanom Šijancem pa opozarjata o posledicah škodljivih frekvenc in na skrbnejši odnos do ekologije. Posledica neodgovornega ravnanja z naravo je tudi spreminjanje Schumannove frekvence, ki je nekoč varovala Zemljo. Celotno delo dr. Albince Pesek je navdušujoče, saj kot znanstvenica ne deluje le na ravni teorije, ampak vsebine, ki jih obravnava v svojih izjemnih učbenikih, posreduje tudi v praksi na delavnicah ter s predanim in pogumnim delom vnaša v naš prostor pomembne novosti.

2. Andreja Štera iz Kranja lahko tisti, ki se v tujini znajdejo v posebej težavnih situacijah, pokličejo kadar koli – vse dni v tednu in ob vsaki uri. Svoje delo visokega državnega uradnika – vodja konzularne službe na Ministrstvu za zunanje zadeve RS – razume kot poslanstvo, zato ga opravlja srčno in predano. Njegovo delo je na očeh javnosti predvsem ob večjih akcijah, kot je bil projekt reševanja Toma Križnarja iz afriških zaporov. Skrito javnosti pa je, na primer, njegovo prizadevanje za Slovence po svetu, še zlasti za mlade, ki ohranjajo slovenščino in ki bi si želeli študirati ali se celo vrniti v deželo njihovih dedov in pradedov. Prizadeva si za bolj življenjske regulative na tem in drugih področjih, povezanih z ljudmi. Za bolj humano družbo pa si prizadeva tudi kot predsednik Suverenega malteškega viteškega reda v Sloveniji. V tej vlogi intenzivno in uspešno sodeluje pri reševanju romske problematike in si osebno prizadeva za hitrejšo in boljšo vključitev Romov v našo družbo. Je pravnik po izobrazbi, a po duši humanitarec, ki pogosto hodi na teren, spoznava probleme od blizu in jih nato tudi konkretno rešuje. Z vztrajnostjo in človeško toplino vedno najde pravo in pošteno pot.

3. Franci Borsan iz Novega mesta je pred dvajsetimi leti prevzel vodenje dolenjske in belokranjske podružnice Društva za zdravje srca in ožilja. Začeli so s 122 člani, danes jih imajo 1200, in lastne prostore, v katerih organizirajo številne dejavnosti, kjer se srečujejo člani društva in stroka. Za Dolenjsko in Belo krajino je naredil pomembne premike. Izjemen je projekt zmanjševanja umrljivosti zaradi zastoja srca. Prav po zaslugi Francija Borsana je preživel marsikdo, ki je doživel zastoj srca, saj je mreža defibrilatorjev in usposobljenih ljudi, ki lahko hitro in učinkovito pomagajo pri infarktu, postavljena zelo gosto in s tem na voljo tudi ljudem v zelo oddaljenih krajih. Pomembno tudi njegovo prizadevanje, da je novomeška bolnišnica dobila katetrski laboratorij za interventno in invazivno kardiologijo. V prostorih društva poteka redna mesečna posvetovalnica, na predavanjih in učnih delavnicah ljudi ozaveščajo o zdravem načinu življenja, organizirajo tradicionalne teke in druge dejavnosti, ki so medgeneracijske in dobro obiskane. Franci Borsan zna spodbuditi tudi podjetja, da vlagajo v zdravje zaposlenih. Je izjemna oseba, ki je veliko pripomogla k boljšemu zdravju Dolenjcev in Belokranjcev.

4. Po zaslugi Dušana Peterlina s Sel pri Dolenjskih Toplicah prebivalci Dolenjskih Toplic, »vikendaši« in gostje zdravilišča telovadijo pred staro osnovno šolo sredi prelepega parka vsak dan, razen ob nedeljah in praznikih. Tudi takrat, ko je vroče ali mraz, tudi če dežuje ali sneži. Vaje 1000 gibov izvajajo že peto leto. Dušan Peterlin je upal, da bo s telovadbo še bolj povezal ljudi svojega kraja in to se je tudi zgodilo. Jutranja telovadba izboljšuje telesno in duševno stanje vadečih, manj je osamljenosti in socialne izključenosti. Dušan pa deluje še na mnogih drugih področjih: organizira predavanja o zdravem načinu življenja in mišljenja, enkrat na mesec pohode po okolici domačega kraja in Sloveniji. S telovadno skupino, ki jo vodi, skrbijo še za urejenost trim steze, pa tudi koga potolažijo, če zapade v stisko ali mu pomagajo iz finančne krize. Pomagal je ustanoviti vadbene skupine v Soteski, Žužemberku in Zagradcu. Spomnil se je tudi tržnice izmenjave semen in sadik. Zanesenjaki, kot je Dušan, res veliko prispevajo h kraju in vse naredi zastonj. Če bi bilo v Toplicah več takšnih Dušanov, bi bile še lepše in bolj prijazne, pravijo njegovi sokrajani.

5. Drago Gradišek iz Dolenje vasi je glasbenik z vsem svojim srcem. Kdor pa ima glasbo v srcu, ima posluh za življenje v vseh njegovih niansah. In te nianse je našel tudi v otrocih s posebnimi potrebami. Kot ravnatelj glasbene šole v Krškem je razmišljal, kako bi jih vključil v glasbeno izobraževanje. Pred tem je že sodeloval s šolo s prilagojenim programom in ugotavljal, kako mnogi med njimi globoko doživljajo glasbo oziroma umetnost sploh. Ko pa sta bila med predšolskimi otroki, vpisanimi v pripravljalnico za glasbeno šolo, ki jo je vodil, tudi dva otroka s podobnimi težavami, kot jih je spoznal v omenjeni šoli, se je odločil, da poišče možnosti, kako jih vključiti v pravo glasbeno šolo. Seveda ni bilo preprosto – posegel je v urejen red, ki je ločeval otroke s posebnimi potrebami od drugih. Bil je prepričan, da bi s tem, ko bi bili med drugimi otroki, pridobili tako eni kot drugi. Znal je motivirati skupino sodelavcev, da so v svoje razrede sprejeli učence s posebnimi potrebami in znal je zagovarjati stališče, da je tako prav. Imel je vizijo, željo in notranjo moč, s katero je oral ledino na področju vključevanja učencev s posebnimi potrebami v glasbene šole. Podpiral je prizadevanja, da se ljudje s posebnimi potrebami vključujejo v družbo, da se imajo možnost izobraževati tudi na specifičnih področjih, ki so jim blizu.

6. Miha Deželak iz Ljubljane je pod okriljem Radia 1 letos že tretjič zapored izvedel akcijo Deželak =junak. Začelo se je s preprosto akcijo, ki je prerasla v vseslovensko, saj zna Miha iz ljudi izbrskati najboljše. Že prvo leto, ko je s skirojem prepotoval Slovenijo od Goričkega do Pirana, je bilo veliko odzivov tako podjetij kot tudi posameznikov, ki so v sklad prispevali vsak po svojih močeh. S pomočjo poslušalcev Radia 1 in vseh dobrih ljudi je zbral več kot 50 tisoč evrov, ki so jih namenili za letovanje otrok iz socialno ogroženih družin. Akcijo so izpeljali tudi lani, ko je Miha vso Slovenijo prekolesaril z legendarnim ponyjem ter zbral 70 tisoč evrov. Letos se je s kolesom po Sloveniji podal v Kranjski Gori, akcijo pa zaključil na Debelem rtiču in za letovanje otrok zbral kar 82 tisoč evrov. Tako so doslej na morje odpeljali že več kot 350 otrok. Miha jih na letovanju tudi obišče in ko vidi toliko srečnih obrazov na kupu, si vedno reče, da se bo lotil tudi naslednjega izziva, četudi bo težak. V takih trenutkih se zave, da je naredil nekaj res dobrega in da je vredno vsakega truda. Pravi, da z akcijo osreči otroke, a tudi sebe, ker se zaradi njih boljše počuti.

7. Darja Lovšin iz Ljubljane že več kot dvajset let premika meje v boju proti epidemiji 21. stoletja – diabetesu. Leta 1995 je začela izdajati revijo Dita, je avtorica kar nekaj kuharskih knjig za diabetike in soustanoviteljica zavoda Diabetes, ki slovensko javnost ozavešča o tej tihi bolezni in njenih usodnih posledicah ter o tem, kako jo lahko ustavimo ali vsaj zmanjšamo njeno breme. Leta 2008 je dala pobudo za nacionalno konferenco Spremenimo diabetes, ki so se je udeležili strokovnjaki z različnih področij iz Slovenije in tujine ter problematiko te bolezni prvič obravnavali interdisciplinarno. Na konferenci so zahtevali nacionalni program za obvladovanje sladkorne bolezni, ki smo ga dobili leta 2010. Leta 2012 pa je pod njenim vodstvom zavod Diabetes začel s kampanjo Bodi odličnjak, ki je ključen akter pri izobraževanju in ozaveščanju slovenske javnosti o sladkorni bolezni tipa 2: o dejavnikih tveganja, kako obvladovati diabetes, o novostih pri zdravljenju, kako zmanjšati zaplete ... Zaradi kampanje skoraj ni Slovenca, ki ne bi vedel, kaj pomeni sladkorna bolezen tipa 2, s primeri dobrih praks posameznikov – ambasadorjev – pa dajejo upanje in pogum bolnikom, da se z diabetesom odločno spoprimejo in ponovno kakovostno zaživijo.

M. S.
Foto: Mare Vavpotič / M24

Galerija