DL: Suha vinoteka - Gajbica je njena vinska soba, njena klet

15.3.2023 | 14:40

Črnomaljka Zdravka Abram, zdaj iz Kostanjevice na Krki, zbira vinske etikete. Nabor je poimenovala Suha vinoteka, zbirka vinskih etiket z dodano vrednostjo. Zbirka je eden od tisočerih odgovorov, kako narediti, da bi čas človeku podaril svoje izstopajoče trenutke.

»Ko gledam etikete z vina, se spomnim dogodkov, ljudi in mnogih čustev, ki so nas navdajala ob druženju med seboj in z vinom. Suha vinoteka, zbirka vinskih etiket z dodano vrednostjo, je nabor vina na čisto drugačen način. Dodana vrednost pa je predvsem v prijetnem druženju in okušenem vinu. Zbrane etikete so kot odsev dogodkov. Kakor se sami slikamo za spomin, tako ta zbirka etiket meni podoživi spomine na ljudi in dogodke. Danes modna beseda za lastni spomin je ‘selfi’, Suha vinoteka pa je moj ‘vinski selfi’,« je razložila Zdravka.

Zgodba etikete ima svojevrsten dramatičen lok, v katerem je etiketa v zbirki samo delček. Okvir, steber zbirke pa je vedno znova dogodek, oprijemljiva posledica kot spomin pa arhivirana vinska etiketa. »Iz vsake steklenice, s katere imam etiketo, sem pila. Iz majhnih steklenic ekskluzivnih vrhunskih vin malo manj, pri malo manj kakovostnih in nekoliko cenejših vzorcih pa sem bila deležna nekoliko več vinčka,« zveni pojasnilo.

Menjava najljubšega vina

Ob prelomu tisočletja je nekaj let obiskovala vinsko šolo Belvin, v kateri so ob vsakem srečanju okušali različna vina, od preprostih pa do vrhunskih svetovnih šampionov. Kot vrhunski so bili posebej izpostavljeni slovenski in tudi belokranjski vinarji. »To je bila priložnost za okušanje vina najvišje svetovne kakovosti in s tem tudi izredno dragih vin, ki jih sama ne bi kupila,« pravi. Na šolanju pa je bila deležna teh vinskih okusov najvišje kakovosti. S teh srečanj je izmed množice raznovrstnih vin shranila predvsem etikete muškatov, ker je v tistih letih imela to sorto za svojo.

Okus in žlahtnost muškatnega vina je oboževala, dokler se ni zgodil »revolucionaren« preobrat v letu 2005. V metliško Vinsko klet jo je pot vodila poslovno, za lastno nabavo pa tudi zasebno. Ob priložnosti je vprašala vodjo Vinske kleti, glavnega enologa: »Če bi bila jaz vino, katera sorta bi bila?« To ga je zelo presenetilo. »Kaj takega si samo ti izmisliš,« je rekel, toda presenetljivo hitro je našel odgovor: »Ti bi bila pet ali šest let stara frankinja!«

Potem je od presenečenja onemela Zdravka: »Kako si to našel?« Pa je razložil: »Ker je malo starana frankinja še vedno izrazita v okusu, še vedno je sveža in jasna, le pri taninih izgublja ostrino, hkrati pa se še vedno lahko kosa z mladimi kaberneti in merloti. In ti si taka! Z leti pridobivaš mehkobo.« Od takrat je Zdravka ponotranjila frankinjo za svoje vino. Ker pa naj bi bile dobre stvari vsaj tri, se je Zdravki zgodil še tretji vrhunec v okusih: bela modra frankinja! »Zame je to veličastna nadgradnja osnovnega muškata in mojemu značaju primerne frankinje,« je povedala z navdušenjem.

Vino je plod mnogih energij

Kako odstraniti etiketo, je včasih cela znanost. Na vprašanje, ali ji zmeraj uspe, odgovarja med smehom, da če »svetovna prvakinja za etikete« tega ne naredi, kdo bo? »Nekatere etikete se držijo steklenic, kot da so tam rojene,« je povedala Črnomaljka, ki pravi, da se je z nekaterimi etiketami spopadala na več načinov in tudi po več tednov. Toda na koncu je vsaka etiketa pristala v arhivu, četudi po drobcih.

V celotni zbirki ima na začetku leta 2023 nekaj čez 1.000 vinskih etiket. Okoli osemdeset odstotkov etiket je različnih, med preostalimi pa se vzorec lahko ponovi, pa tudi med temi gre vsaj za drug letnik in še katero razliko. Ponovitev pa se zgodi, recimo, zaradi pomembnosti dogodka.

Pravzaprav so bila vsa druženja, s katerimi so povezane etikete te zbirke, vesela! Nekatera tako zelo, da se udeleženci še danes na široko nasmejijo, ko se spomnijo teh dogodkov. Zato jih je Zdravka že začela opisovati, nekatere je pred nekaj leti že objavljala na družbenih omrežjih. Če bo šlo po načrtu, morda tudi izide zbirka zgodb iz Suhe vinoteke.

Namen zbirke Suha vinoteka je po njenih besedah imeti svojo vinoteko brez dodatne vinske sobe in s tem ohranjati spomin na dogodke ter spoštovanje vinarjev v smislu, da se njihovo vino spije, ne pa, da bi ga kdaj zavrgli zaradi neprimerne hrambe. »Si predstavljate vinsko sobo za tisoč steklenic? Tako pa imam več kot tisoč vzorcev v nekaj fasciklih in vse skupaj v eni gajbici, ki je moja vinska soba, moj ‘kevder’,« primerja.

Želi, da bi bila njena suha vinoteka pravilno razumljena. »Gre za to, da bi vzorce odličnih vinskih letnikov, ki jih spoštljivo in največkrat neprimerno shranimo v kleti, raje použili takoj, namesto da obtičijo pozabljeni in jih čez leta zlivamo stran! Vsako vino je plod mnogih energij, ki ga skupno z vinarjem oblikujejo skozi leto. Zato je vredno, da se použije, in z ohranitvijo etiket jim ohranjam življenje. To se mi zdi vredno. Ta zbirka bo mogoče koga spodbudila, da jo bo posnemal. In spet bo v tem neka nova vrednost, kajti vsaka zbirka, ki jo bo kdo naredil, bo njegova, edinstvena, take ne bo nikjer drugje na svetu,« se je razvnela.

Kaj je v zbirki?

V zbirki etiket iz petindvajsetih držav, v kateri s približno šeststo primerki sicer prevladuje Slovenija, se oglaša šumenje Donave, kličejo ritmi čardaša, razteza se veliki Kitajski zid, buči londonski muzikal Mamma mia, vstaja Šampanja, odseva zadnja večerna svetloba nad turškim velemestom, vznemirja skrivnost egipčanskih piramid, nagovarja novo leto na morju, v nebo se dviga petrovaradinska trdnjava, prihajajo vojaki s puškami v Črni gori.

Nezadržen je lahko tok spomina. Lahko ga, zgolj za primer, za trenutek ustavi misel na polet z vojaškim helikopterjem. »Ob eni od etiket imam napisano, da sem se s helikopterjem SFOR vozila nad Dolenjsko. Mar ni to nekakšen selfi, vinski selfi?!« se razveseli. Težko je od vsega v pahljači spominov poudariti samo nekaj, ker ima vsaka etiketa nekaj svojega. Kot denimo tista s konca leta 2021, ki dokazuje, da je zaužiti Konstantin Veliki vino iz amfore. Po svoje velik je tudi šipon, letnik 1997, prvo ledeno vino barique, za katerega je Zdravka k etiketi zapisala: 0,25 litra je 500 evrov. Enainštirideset let je imel rulandec ob zaužitju, skoraj prav toliko kot takrat Zdravka, ki je podatek pripisala k etiketi vina, ki je najstarejše v njeni zbirki. Penine so njene ljubice in ena iz družinske zidanice je bila tako dobra, da je Zdravka sporočila, da jo odkupuje, če je kdo ima še kakšno steklenico; o tem govori pripis ob etiketi.

Prava zgodovina človeštva je pisana zgodovina, zato je k etiketam začela pisati tudi daljše zgodbe. »Hčerka je rekla, da je ta zbirka moj življenjepis. Saj je pravzaprav res. K etiketam sem napisala že okoli trideset zgodb. Ne vem, ali že ima kdo knjigo z vinskimi etiketami. Razmišljam o knjigi, mnogi me nagovarjajo k tej nalogi,« se je zasmejala.

Vsi ti osebni spomini, ujeti v vinske etikete, so dodana vrednost, pravi zbiralka. Dodana vrednost pa je lahko tudi njen razmislek o tem, kakšna vse je pot do vina v steklenicah, s katerih ona, zbiralka iz nekega majhnega evropskega kraja, shrani vinske etikete evropsko in svetovno znanih vin. »Koliko truda koliko neznanih ljudi, koliko skrbi in koliko upanja skrivajo in hkrati odkrivajo te etikete, pomislim, ne morem mimo tega,« pravi Zdravka Abram. In tako ima njena suha vinoteka ob izrazih časti velikim vinogradniškim imenom še eno dodano vrednost: poklon tisočerim brezimnim pod razbeljenim soncem na tisočerih hektarih vinogradov, brez katerih ne bi bilo velikih vinskih imen. In še nekaj: govorimo o smiselnem uživanju kakovostnega dobrega vina v zmernih količinah, brez zlorabe alkohola!

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 19.  januarja 2023

M. Luzar