DL: Robert Petan, glasbenik - Ni za konje dirka, ni za srečne raj

9.7.2021 | 12:10

Robert Petan bi najraje kar živel v studiu. (foto: I. Vidmar)

Robert Petan je Brežičan. Pravi si tudi dečko iz Brežic, nekateri mu rečejo Majstr. Pravi, da je v Brežicah veliko dobrih ljudi. Da bi jih razveselil, na domačem vrtu pod nadstreškom dela oder, na katerem bo zanje delal špile, ki jih zdaj ni. Tako kot ima rad dobre ljudi, ima rad tudi dobro glasbo.

Kar se tiče glasbenih zvrsti, ni izbirčen, ampak trenutno ga najbolj vleče v kantavtorstvo, zvrst, ki je bila pri nas zelo priljubljena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so močen pečat v zgodovino slovenske glasbe vtisnili Tomaž Pengov, Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer, Zoran Predin, Marko Brecelj, Vlado Kreslin in kmalu za njimi Iztok Mlakar, Adi Smolar in še kdo, tudi Belokranjka Mateja Koležnik in žal že pokojna Novomeščanka Katarina Avbar.

V zadnjem predkoronskem letu se je z zmago na 17. kantavtorskem festivalu Kantfest v Rušah na dolg seznam pomembnih slovenskih kantavtorjev vpisal tudi Robert Petan. Pravi, da je velik oboževalec Iztoka Mlakarja in da si nadvse želi, da bi ga lahko kdaj poslušal na enem izmed njegovih koncertov za največ petdeset ljudi. A čeprav je navdušen nad vsem, kar dela Mlakar, ga ni imel nikoli želje posnemati. »Kantavtorstvo je nekaj, pri čemer se ti koža naježi, ko poješ in igraš. Običajno se mi to zgodi, ko poslušam kakšno dobro glasbo, a pri kantavtorstvu do tega pride, ko jo izvajaš. Gre za to, da imam nekaj povedati, in to povem skozi glasbo. To enako doživljam, tudi ko isto skladbo izvedem že štiridesetič, je enako kot prvič. Gre za mešanico petja in govora ter brenkanja,« o sebi razmišlja Majstr in zraven brenka na kitaro Martin & Co, njegovo najljubšo.

Glasbo ima Robert v genih, saj je glasbenik tudi njegov oče, ki igra klaviature in harmoniko in je v preteklosti sodeloval s številnimi ansambli in glasbeniki, svojo glasbeno pot pa je začel v otroškem bendu skupaj z Nušo Derenda.

Prvo kitaro mu je kupila babica, ko je bil še čisto majhen. Namenjena je bila glasbeni šoli, zato je bila do uradnega začetka Robijevega glasbenega šolanja spravljena v torbi in skrita v omari. Robi jo je našel, a si torbe ni upal do konca odpreti, da ne bi izvedeli, da ve zanjo. Razkrite so bile le prve tri strune, pa je nanje začel brenkati in odkril, kako se zaigra melodijo iz takrat med mularijo priljubljene nadaljevanke.

Tako je začel razvijati veščino igranja po posluhu, kar mu je preprečilo, da bi se v osmih letih obiskovanja glasbene šole naučil bolje brati note. Marsikdaj je imel na nastopu pred seboj neke čisto druge note, samo da je bilo videti, kot da igra po notah. Mu pa veščina, ki je značilna predvsem za samouke glasbenike, pride zelo prav, ko mora čez noč naštudirati repertoar neke skupine, s katero do takrat še ni igral, pa so ga prosili, da se ji pridruži. Ali pa ko sklada svojo glasbo in je treba skladbo iz glave zliti na strune in tipke. In v njegovi glavi je veliko glasbe različnih zvrsti – od hude elektronske do zelo akustične. Zelo mu je všeč tako imenovani gipsy swing, romski džez, obožuje Djanga Reinhardta, navdušen je tudi nad glasbo najvidnejšega slovenskega predstavnika te zvrsti Tea Collorija in njegove skupine Momento cigano.

Že zelo zgodaj je začel sodelovati pri različnih skupinah, resneje pa to počne že vse od začetka srednje šole, ki ju je obiskoval v Novem mestu, najprej gostinsko-turistično, potem pa medijsko. Sodeloval je s številnimi znanimi glasbeniki, med drugim z Gašperjem Rifljem in Rebeko Dremelj, Anja Hrastovšek je z njegovo skladbo Želja nastopila na Melodijah morja in sonca.

»Saj je lepo igrati v skupini, sodelovati z drugimi glasbeniki, a meni je še lepše delati svojo glasbo, ustvarjati v studiu, posneti en inštrument pa drugega in tretjega, pa posneti petje in zlagati vse skupaj kot lego kocke. Najraje bi živel v studiu,« v smehu pove dečko iz Brežic. Verjetno pa se z zadnjim ne bi najbolj strinjala Maja Weiss, s katero nastopata skupaj v duetu in sta par tudi zasebno.

To, da dela različno glasbo, zna biti problem pri prepoznavnosti. Ljudje radi vsakega posameznika opredelijo, ga vtaknejo v neki predal, a Roberta Petana je nemogoče popredalčkati. Tisti, ki bi ga radi vseeno nekam uvrstili, ga lahko imajo za kantavtorja. Pravi, da to zdaj pri njem zmaga. Dokaz zmage je tudi oranžna kanta za smeti, ki jo je dobil za zmago na Kantfestu, v njej pa ima zdaj futrole od inštrumentov, ki so lepo razstavljeni po vsem studiu, ki si ga je uredil v garaži hiše nasproti brežiške železniške postaje. Inštrumentov ni malo in na vse zna igrati – od različnih kitar in mandoline pa bas kitare in kontrabasa do inštrumentov s tipkami in bobnov. V studiu si želi imeti bobne. V bistvu bi bil najraje bobnar. Ritmi ga neizmerno privlačijo, tudi pri kitari raje igra ritem, kot pa da bi soliral, čeprav mu gre tudi to dobro od rok.

Po zmagi na Kantfestu je prišla epidemija, tako da ni imel prav veliko priložnosti, da bi tisto, s čimer je osvojil žirijo v Rušah, predstavil tudi širšemu občinstvu. Vsi koncerti, ki mu jih je uspelo lani izpeljati, so bili nagradni. Tako pravi. Pa to ni imelo nobene povezave z nagradami. Da so bili to nagradni koncerti, pravi Robert, ker so bili vsi trije na gradu, brestaniškem ali brežiškem.

Če tega že ne more storiti v živo, bo svojo kantavtorsko glasbo lahko vsem, ki si jo želijo slišati, ponudil na plošči Ni za konje dirka, ni za srečne raj. Tako je naslov tudi nosilni skladbi s plošče. »Nekaj moram imeti, da dam človeku v roke, da ne bodo mislili, da prodajam mačka v žaklju,« pravi Robert, kot da bi se opravičeval, da bo izšel CD in da ne bo plošče svetu ponudil le v spletni različici.

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 22. aprila 2021

Igor Vidmar