DL: Ilinka Todorovski - njena prva ljubezen bi danes pogorela

23.5.2021 | 18:40

Ilinka Todorovski (foto: Adrian Pregelj)

Začela je kot novinarka na majhnem radiu, odšla v Ljubljano na nacionalko in tam je še danes. Od novinarke in dopisnice do urednikovanja in varuhinje gledalčevih in poslušalčevih pravic. Danes je tudi avtorica knjige o svojem pradedku Josipu Doltarju.

Spoznali sva se na Studiu D, kjer ste orali novinarsko ledino. Kako se spominjate tistih časov?

Še najbolj po tistem pridušenem, nekako zamolklem in skoraj svečanem zvoku v radijskem studiu, ko v popolni tišini zaslišiš samega sebe. Seveda vzhičenja nad novim radiem, odlične ekipe, Sandija, Verice, po negotovosti in samospraševanju, ali je ta poklic zame, in po hrepenečem pričakovanju, kaj mi prinaša prihodnost.

Po končanem študiju novinarstva ste ostali v Ljubljani. Kaj vas je tam zadržalo?

Ko sem kot študentka prvič prišla v televizijski desk, srce dnevnega novinarstva, me je to delo v hipu zasvojilo. Zdelo se mi je, da nimam druge izbire in da je prav to za novinarko edina možna pot. Še danes se mi zdi, da sem se najbolj našla prav v tem delu: v bliskovitem odzivanju na dogodke, ko te nič ne sme presenetiti, novico še vročo in po možnosti prvi posreduješ naprej, se oglasiš s kraja dogodka, takoj, tukaj, zdaj, le minuto ali dve potem, ko se zgodi.

Delati na RTV Slovenija je takrat pomenilo nekaj več. Kako ste vi dojemali delo, ki so vam ga zaupali?

V mojih časih se je začenjalo v družbi najboljših, denimo s Tomažem Terčkom in Matjažem Tankom, vendar čisto na začetku: z razdeljevanjem agencijskih novic, ki so prihajale po teleprinterju, izbiranju posnetkov za opremo novic in klicanjem dopisnikov po svetu, da smo njihova javljanja posneli na trakove in jih predvajali v poročilih. Nobene stopnice se ni preskočilo. Res pa je, da si jih lahko z vnemo, zanesljivostjo in nekaj talenta prehodil precej hitro. Zdi se mi, da sem jih sama kar prešprintala: v petih letih od tako imenovane mlajše dežurne prek branja opoldanskih poročil in prvega novinarskega prispevka za Dnevnik do dopisništva v Zagrebu.

Pa so bili začetki težki? Vendarle ste bili začetnica, ki je vselej hotela nekaj več, nekaj boljšega, odmevnejšega?

Novinarstvo je zelo hitro postalo moj hobi in moj življenjski slog. Ko je tako, pa seveda ni nič težko, čeprav se dela v petek in svetek, ob kateri koli uri dneva, in že najmanjši govorni spodrsljaj ne ostane neopažen. Ženejo te radovednost, adrenalin in zavedanje, da si zraven, ko se dogajajo prelomne stvari. To je zaznamovalo zlasti devetdeseta, ko sem bila dopisnica iz Zagreba.

Že nekaj časa ne opravljate več novinarskega dela, kako pa se spominjate tistega obdobja na »nacionalki«?

Z veliko nostalgije, z zavedanjem, da so današnji časi povsem drugačni. Včasih so bili med novinarji partnerski odnosi medsebojnega spoštovanja, skupaj smo bili na lovu za novicami, tistemu, ki je bil boljši, se je to priznalo. Danes pa smo zapljusnjeni z informacijami in dezinformacijami, novinarji novic več ne iščejo, ampak po cele dneve preverjajo, kaj je res in kaj ne, ter tekmujejo z nenovinarji in objavami na družbenih omrežjih. Ta pa prenesejo vse. Tudi namerne laži.

So se vas kakšne posebne zgodbe, raziskovanja ozadij in pozneje srečanja z vpletenimi v zgodbo osebno dotaknile?

Posebno poglavje je bilo poročanje o žrtvah vojne na Hrvaškem, invalidih, beguncih, brezdomcih, materah pogrešanih in padlih, o vdovah, identificiranju posmrtnih ostankov v množičnih grobiščih. To ostane za vedno.

Pri takšnem delu mora novinar čustva pustiti ob strani. Kakšen pristop k pripravi pomembnih prispevkov oz. zgodb pa ste ubrali vi?

Novinarstva ni brez kritične distance, a človeške zgodbe ne moreš povedati brez empatije. Zmagaš, če najdeš ravnovesje. Gledam novinarke, ki poročajo o covid-19, in natančno vem, koliko bolečine nesejo domov.

Na kaj ste pri svojem novinarskem delu najbolj ponosni?

Najbolj so me fascinirali slovensko-hrvaški odnosi, tam do sklenitve arbitražnega sporazuma – toliko plasti, ozadij, interesov se je prepletalo v njih: diplomatskih, političnih, človeških. To obdobje, ko sem od blizu spremljala včasih kar vratolomne zasuke in napake v presojah, je imelo poseben čar.

Kaj pa časi urednikovanja? Vendarle ste bili na nacionalki, ki hkrati kroji tudi javno mnenje zlasti o politiki? Navsezadnje ste pritiske občutili z odstavitvijo …

Urejanje informativnih oddaj je izjemno zahtevno delo, terja veliko znanja, izkušenj, iznajdljivosti in sposobnosti predvidevanja, hitrega odločanja in vodenja ekipe, pa seveda tudi precej debele kože. Leta 2001 sem prevzela vodenje uredništva dnevnoinformativnih oddaj, kamor sodijo tudi Dnevnik in Odmevi. Uredila sem na desetine volilnih oddaj in volilnih večerov, vodila nekaj velikih projektov in na noge postavila več oddaj. Ko predvidiš vse zaplete, te preseneti nepredviden. Npr. Tarča brez pol gostov, ki so tik pred zdajci odpovedali. Zakaj sem bila čez noč odrezana s Tarče, ki sem jo urejala dve leti, si še danes ne znam razložiti. Sem pa zadevo vrgla čez ramo, ker se z zamerami ne izplača živeti.

Kakšno pa je vaše mnenje o razmerah v novinarstvu danes?

Kot družba krvavo potrebujemo kakovostno novinarstvo, ki ga je zaradi naglice, varčevanja, tekmovanja vseh z vsemi, vmešavanji vseh vrst in tudi političnih pritiskov čedalje manj. Kdor se gre resno novinarstvo in stopi iz povprečja, se mora pripraviti na vse oblike blatenj in obračunavanj po družbenih omrežjih, kjer vsi vse vedo. Ko novinar tehta, kaj mu je tega treba, se žal velikokrat vda.

Leta 2017 ste bili imenovani za varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Pred vami sta ta položaj zasedala Miša Molk in Lado Ambrožič. Je bilo težko stopiti v njune čevlje?

Vse prej kot lahko. Značilnost tega dela pa je, da vsak vanj vnese nekaj osebnega sloga, saj človek opredeli položaj in ne položaj človeka. Ob kandidaturi sem obljubila, da ne bom le fikus v nacionalkini dnevni sobi. Verjamem, da sem vsaj kakšno malenkost obrnila na bolje.

Kaj pravzaprav pomeni »varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev«? Kakšna je vaša vloga?

Varuh varuje vrednote javnega medija in kot advokat občinstva programske ustvarjalce spodbuja, da delajo kakovostne, raznovrstne, poklicno in etično brezhibne vsebine. Da se vedno znova vrnejo k strogim standardom, merilom in načelom javnega medija, napake popravijo in se zanje opravičijo. Gre za institut medijske samoregulacije, ki ga ima pri nas samo RTV. Nič ne bi škodilo, če bi si ga omislile tudi komercialne medijske hiše.

Kaj pa so osnovne pravice gledalca oz. poslušalca?

Najkrajše povedano: pravice so vse, kar so dolžnosti RTV. Te pa so zapisane v zakonu. Ker medijska pismenost pri nas ni ravno na zavidljivi ravni, ljudje velikokrat zmotno menijo, da je nacionalka samo televizija in da je RTV-prispevek naročnina za gledanje treh nacionalnih TV-programov. Kar ne bi moglo biti dlje od resnice. S tem prispevkom prispevamo za programe in dejavnosti celotnega javnega medijskega servisa, ki med drugim proizvede tudi na tisoče minut radijskih vsebin na Prvem, Valu 202, Arsu in še petih programih, ponuja pa tudi spletne in digitalne vsebine, novičarski portal MMC in teletekst, zagotavlja programe za manjšine in tolmačenje oz. podnapise za gluhe, proizvaja pa tudi vse, kar se komercialkam ne izplača – od otroških prek izobraževalnih, dokumentarnih, verskih, kulturnih, umetniških oddaj.

Kje so na tem področju najpogosteje kršene pravice? Obstajajo kakšne sankcije?

Veliko odzivov temelji na osebnih pričakovanjih in okusih. Ti odzivi – tako ostre kritike kot pohvale – so izjemno dragoceni, saj programskim ustvarjalcem in snovalcem programov nastavljajo zrcalo. Najzahtevnejše pa so pritožbe, ki se nanašajo na konkretne programske vsebine, recimo glede objave nepreverjenih dejstev, mešanja poročil in komentarjev, površnosti in necelovitosti, neustrezno izbranih sogovornikov, spregleda pomembnih zadev itd. Če so očitki utemeljeni, napišem mnenje in priporočilo za odpravo napake, notranjo razpravo in ravnanje v skladu s hišnimi etičnimi in poklicnimi pravili. O tem seznanim uredništva, vodstvo in programski svet, ki potem po presoji sprejme dodatne sklepe. Večkrat rečem, da varuh ni bič božji, ki bi se ga morali programski ustvarjalci bati, prav tako ni nadurednik ali naddirektor, ki bi imel čarobno paličico za vse, kar zmoti občinstvo. Moje delo je, da na napake opozorim in predlagam, kako naj se jih odpravi, po možnosti tako, da se jih ne ponavlja.

Kako pa te kritike sprejemajo vaši nekdanji kolegi, avtorji prispevkov, voditelji, uredniki?

Težko in z nejevoljo. Nihče noče biti kritiziran, vsak verjame, da se mu godi krivica, da je bil narobe razumljen in da je preveč trdo delal, da bi bil grajan. Medijsko delo obravnavam z velikim spoštovanjem, saj vem, koliko truda je potrebnega, hkrati pa želim biti korektiv oholosti in samopašnosti. Nejevolja pa je seveda velikokrat tudi na drugi strani, pri občinstvu, saj vsak, ki se pritoži, verjame, da ima prav. Pa ni nima. Varuh tako ves čas išče ravnovesje med obema stranema.

Je v tem obdobju vladnega linča medijev in novinarjev oz. novinarstva pa tudi od pojava epidemije do danes teh kršitev več, kot ga je bilo pred nastopom aktualne vlade? Je poročanje zadovoljivo?

Lani sem prejela več kot 2500 odzivov, kar je rekord v 12-letnem delovanju tega instituta in komaj obvladljiv obseg. Lansko eksplozijo komentarjev in pritožb lahko neposredno povežemo z izbruhom epidemije, ko so bili ljudje občutljivi že na vejice in premore, ter hkratno zamenjavo vlade, ko se je veliko odzivov bralo kot referendumsko izrekanje ali nadaljevanje strupenih objav na družbenih omrežjih: za ali proti ukrepom, za ali proti neki vladni potezi, za ali proti neki programski vsebini. Drži, brezhibnosti v medijskem delu ni. Tako je bilo tudi lani, napak ni bilo nič manj in nič več kot sicer. Še vedno je nacionalka – in pri tem imam v mislih celoto programov, vsebin in storitev – verodostojen in zaupanja vreden medij.

Pa je nacionalna televizija s svojimi novinarji dovolj objektivna, nepristranska in korektna pri poročanju?

Kot varuhinja sem prejemala pritožbe v času treh vlad: Cerarjeve, Šarčeve in Janševe. Odzivi na vsebine, ki so bile kritične do vladnih potez, so si na las podobni, saj pritožniki večinoma izhajajo iz lastnih predstav in pričakovanj. Ko gre za »naše«, nekateri hitro pozabijo, kako pomembno je, da medij bdi nad ravnanji vseh odgovornih, ki odločajo o javnih zadevah in upravljajo javni denar. Od javnega medija ni upravičeno pričakovati popolne nevtralnosti ali pa nekritičnega hvaljenja vsakokratne vlade.

So bili gledalci in poslušalci v tem epidemičnem obdobju dovolj dobro obveščeni o vsem, kar je v povezavi s covid-19? Je resnica predstavljena dovolj jasno? Je stroka dovolj zastopana v pojasnilih, ali je tudi tu preveč vpletanja vladne politike?

Javni medij z vsemi radijskimi, televizijskimi in spletnimi programi od lanske pomladi vse svoje moči in ves programski čas podreja epidemiji. Odzivi občinstva pa kažejo, da so ljudje velikokrat zmedeni, saj včasih stroka govori eno, politika drugo, en dan je tako, naslednji že drugače, velikokrat težko izluščimo razliko med javnozdravstvenimi in drugimi vladnimi ukrepi. Še posebej begajoče pa je, če epidemijo razlagajo ministri z drugih resorjev, ki o medicini ne vedo ničesar. V času, ko družbeni mediji bruhajo teorije zarot in dezinformacije, je za resen medij velik izziv tudi preverjanje virov.

Ste Belokranjka, doma iz Črnomlja, kamor se še vedno radi vračate.

Koronačas me je doletel prav doma, pri mami, od koder sem potem delala na daljavo. Kar veliko časa sem bila v Črnomlju, ampak bolj malo s Črnomaljci. Razen v prenesenem smislu, saj sem v prostem času raziskovala življenje v tem mestecu na prelomu 18. in 19. stoletja.

Tako je nastala knjiga z naslovom »Josip Doltar in Črnomelj«, ki ste jo pred kratkim predstavili po spletu. Zakaj ste si izbrali prav tega Črnomaljca?

Josip Doltar je bil moj prednik, prastari oče, o katerem pa sem zelo malo vedela. Okoli njega so se spletale razne legende in družinske zgodbe. Moja stara mama Fančka, njegova najstarejša hčerka iz drugega zakona, je imela ob očetovi smrti deset let, zato si ni zapomnila veliko, vedeli nismo niti tega, kje se je rodil. Poleg tega pa so spomin na tiste čase preglasile družinske travme iz bližnje zgodovine, iz časa druge svetovne vojne, o življenju pred njo se ni veliko govorilo. Ko sem se lotila raziskovanja, sem vedela, da je bil nekoč črnomaljski župan, da je bil v Ameriki, da je imel mlin in žago in da je zgradil prvo livarno v Črnomlju. V zapisih o orjaški belokranjski industriji, ki je pozneje poganjala razvoj kraja, se je pojavljal en in isti stavek: Livarno je zgradil povratnik iz Amerike, domačin Josip Doltar. In to je bilo vse. Stoletnica tega Doltarjeva podviga je bila prava priložnost, da se podrobneje seznanimo z njim. In tako je bilo leto 2020 v Črnomlju razglašeno Doltarjevo leto, knjiga o njem pa je le pika na i.

Skozi vaše oči, kdo je bil Črnomaljec Josip Doltar?

Presenetilo me je, kje vse je bil zraven, kako drzen, nepredvidljiv, podjeten in vizionarski je bil in kako daleč čez občinske in belokranjske meje je segel, celo v vodstvo tedanjega SLS, v širšo ekipo glavarja Ivana Šusteršiča, ki mu je ostal zvest do bridkega konca avstro-ogrskega cesarstva. Za nekdanjega kajžarskega sina je bil zagotovo najpomembnejši dogodek, ko ga je kot član poklonitvenega odposlanstva Vojvodine Kranjske na dunajskem dvoru sprejel cesar Karl in ga pri tem celo nagovoril, na Doltarjev odgovor pa vzkliknil v slovenščini: Dobro! Med najpomembnejšimi potezami pa je – poleg zagona livarstva – zagotovo lobiranje, da belokranjska železniška proga ni obšla Črnomlja. Takrat pa je šlo za usodno odločitev, saj je pot s kočijo do Ljubljane trajala nepredstavljivih šest ur ali več, z vlakom pa toliko kot danes – dobri dve uri.

To ni vaša prva knjiga, je pa prva samo vaša. Kako lahko bralci in zbiratelji tovrstne literature pridejo do nje?

Knjigi Slovenski dom Zagreb 1929–1999 in Vsa življenja Igorja Bavčarja sta nastali v soavtorstvu – prva s Silvinom Jermanom in druga s Petro Sovdat. Monografije o Doltarju pa sem se lotila sama, z velikim strahospoštovanjem pred tako zahtevno zgodovinsko nalogo. Izdajateljica knjige je Mestna muzejska zbirka Črnomelj, kjer jo bo tudi mogoče kupiti.

Če bi se vrnili na konec svoje gimnazijske poti, bi šli še enkrat v novinarstvo?

Če bi poslušala srce, zagotovo ja, če bi vedela vse, kar sem spoznala do danes, pa bi zagotovo dvakrat premislila.

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista 11. marca 2021

Renata Mikec